Mici

Imam moralnega mačka … pa slabo vest …
Zakaj mi je treba spet na pot? Ali moram res povsod biti zraven? A si v resnici želim it?
Ja, si želim. Ker bom spet malo se (upam) nalezla tistega veselja, ki pride, ko najmanj pričakuješ … ki se ti zaleze pod kožo, tudi če se mu izmikaš … Mogoče pa tudi zato, ker sem preveč ven iz vsega tega - druženja, odnosov, sprememb … in se je treba včasih tudi malo prisiliti, da se kaj naredi, spremeni, predrugači. Ker drugače sem vedno na istem … in se nič ne zgodi … in nič ne vem … in živimo drug mimo drugega … svet se pa vrti in kmalu ugotoviš, da je vse drugače - le ti si obstal na mestu.

Zato torej grem …

Boli me leva ritna mišica. Točno vem, katera je to … ker me takooo boli.
Pa sem že lani rekla, da ne bom več bowlala, pa kaj morem, če me pa vedno znova premamijo …
Mogoče mi pa prihodnje leto uspe … da ne grem … ali pa da vsaj bolj normalno zaslajdam tam po parketu … al pa da imamo na koncu še vsi skupno raztegovanje … ker na srečo leva ritna mišica boli še 75% ostalih udeležencev … ali pa da imamo tale bowling večkrat …
Ampak najslabša pa tudi nisem bila … enkrat

Smešno, kako ljudje od mene pričakujejo, da se bom odločila namesto njih.

Dragi moj, ne bom se, ker se ne morem. Jaz sem se že odločila. Lahko ti samo povem svoje mnenje, to je pa vse. Ne bom ti rekla: zagrabi to priložnost in ne bom ti rekla ne bodi neumen, pojdi raje drugam. Ker jaz nisem ti in ti nisi jaz. Ker ne vem, kaj se s teboj dogaja, kakšne so še druge opcije in možnosti. Jaz sem to priložnost, ko se mi je ponudila, zagrabila in mi ni žal, ti si pa popolnoma drug človek, z drugimi izkušnjami, z drugimi pričakovanji, željami, … Jaz sem s tem, kar dobim, popolnoma zadovoljna, verjamem pa, da bi ti, če prideš, na nek način nazadoval. In se strinjam s teboj, da se ne želiš že takoj na začetku prodati prvemu, ki bi te kupil, ne da bi pogledal, ali drugi ne ponujajo zate več.

Priznam, da bi mi bilo malček nerodno, če bi se odločil ostati … zavoljo preteklosti in (ne)izgovorjenih besed oz. (ne)zaključenih poglavij … priznam pa tudi, da bi mi bilo v veselje te spoznat do take mere, da bi ti lahko na glas povedala, da sem se zmotila.

In vendar … v tej odločitvi si sam. Kaj bo čez 4 mesece, ne vem. Obljubim pa, da bom (ne glede na to, kakšna bo tvoje odločitev) ista stara Mici, ki jo poznaš.

… res ne vem več, ali se splača govoriti po pravici ali ne
… je bolje biti tiho
… raje nič ne vem
… bi najraje se skrila pod mizo
… so bile določene stvari bolj kompleksne, kot so danes … vendar danes vsaj vem, koliko je ura in kaj to pomeni
… si zaželim dodatni dan brez vseh in vsega
… sem se znala smejati tudi brez razloga
… sva bila več skupaj in sva se več pogovarjala
… sem imela več skrbi eksistencialne narave
… je bolje biti skromen, kot pa želeti si več
… je potrebno tudi pogledati naprej in kakšno stvar spremeniti, zamenjati okolje in prerezati s preteklostjo

Pisalo se je leto Gospodovo 1994 … izražena je bila želja po plesnem tečaju in po ne vem kakšni logiki sem tja zašla tudi jaz. Ker pa je brez plesalca bolj težko plesat, sva po ne vem kakšni logiki z dotičnim pristala skupaj … in sva plesala … dve leti … on strašno navdušen (kar sem odkrila šele pred kratkim, da mu je bilo to nekaj najboljšega ), jaz pa malo manj, ampak če sem hotela plesat, sem morala včasih tudi stisniti zobe.
Vmes je dotični zamenjal kar nekaj mladenk, ki so bile drage njegovemu srcu in vse po vrsti so bile ljubosumne name … zakaj, nimam pojma. Meni je bilo vse tako zelo smešno.

Sledilo je nekaj let brez kontaktov in dve leti mojega novega oz. drugačnega načina življenja, ko pa sem prišla nazaj, se je spet pojavil kot strela z jasnega. Povsod ga je bilo polno. In ker sem iskala službo, ki jo je skoraj nemogoče dobiti brez VIP, sem bila pri dotičnem na kvazi razgovoru. Da mi je bilo vse izredno hecno, ne bom niti razlagala. Tako neverjetno se mi je zdelo, da mi dotični lahko zrihta kakšno delo, da mi gre še vedno na smeh, ko se spomnim, kako resno in profesionalno se je držal, jaz pa sem cepala od smeha …

To je bilo pred štirimi leti … vmes sva imela še nekaj incidentov, ki mi niso ravno najbilj v ponos, ampak še vedno mislim, da si nisem vsega sama izmislila in včasih je treba narediti tudi kakšen globok rez, če človek želi ohraniti notranji mir … Nato pa pride ponedeljek, ko me moj dragi šef vpraša, če poznam koga s takimi in takimi referencami, lastnostmi in sposobnostmi. In edini, ki mi je padel na pamet, je bil spet moj srednješolski plesalec. Beseda da besedo, šef ugotovi, da ga pozna, ker je rihtal rože na njegovi poroki … kako ga je oponašal … da umreš od smeha
Torej, danes je četrtek in dotični je že poslal svoj CV … in kar ne morem si predstavljat, da bi midva delala skupaj, da bi bila sodelavca … to se mi zdi izredno smešno in kar ne morem biti resna, ko mi šef omeni dotičnega …
Še bolj smešno je pa to, da je včeraj zvečer dotični mojemu atu razlagal, kako je pisal svoj prvi CV za neko firmo in kako vesel bi bil, če bi lahko delal za to podjetje. In moj ata mu je razlagal, kje naša firma je, da pa tudi jaz tam delam mu pa ni omenil … Še dobro …

Pa naj še kdo reče, da življenje ni smešno … meni je … zelo.

Ob kroničnem pomanjkanju časa ter običajnih sestavin, ki so vselej dobrodošle pri peki, se da tudi iz popolnoma “kuhinjskih” stvari narediti izredno dobro in okusno pecivo.

1 vrečko zdroba, 1 jajce, pol lončka mleka in pol lončka olja, 3 žlice sladkorja, ščep soli ter pol žličke sode bikarbone (pecivo uspe tudi brez nje), 2 pesti rozin in 3-4 naribana jabolka.
Stvar je jako preprosta: vse sestavine (razen jabolk) se zmešajo skupaj ter pustijo nekaj minut, da se zdrob malenkost “napije”. Medtem se naribajo jabolka ter vmešajo v maso. Vse skupaj se potem strese v pomaščen pekač in peče dobre pol ure v zmerno vroči pečici (cca.180°C).

Na koncu pa se lahko ohlajeno zadevo “zabeli” še s čokoladnim prelivom ali pa še toplo pecivo posuje z ribano čokolado.
Za boljši okus pa se lahko namesto rozin uporabi tudi kandirano sadje ali pa navadne orehe, lešnike in/ali mandlje.

Pecivo se lahko postreže še toplo s kepico sladoleda ali pa hladno. Po želji

Poseben okus pa pecivu dodajo tudi otrobi - 3 žlice je čez in čez dovolj, zraven pa malček več mleka, da se napojijo in razpustijo.
Meni je to pecivo pri srcu predvsem zato, ker je jako preprosto, ker ne zahteva veliko pekovskih sestavin (moka, pecilni prašek, gustin, margarina, maslo, sladkor, …) ampak lahko vanj zmečeš skoraj vse, kar ti pride pod roke.

Priznam, da se še nikoli v življenju nisem spravila na nobeno dieto. Prvič zato, ker se mi vse po vrsti zdijo en sam velik nateg in drugič, ker nisem karakter, da bi sploh zdržala. Ampak, ko je govora o zdravju, se znam pa tudi jaz malo brzdat in se držat zastavljenih planov. In sem se lotila.
Najprej dva dneva samo sadje in zelenjavo ter sveže stisnjene sadne in zelenjavne sokove, potem pa pet dni nič drugega, kot sveži sadni in zelenjavni sokovi ter zelenjavna juhica.

Presenetljivo mi nobena druga hrana niti ni pasala in nisem imela popolnoma nobene težave sedeti ob polni mizi, hoditi mimo sveže spečenega kruha in ga vohati, peči pecivo in zraven ne oblizniti posode s filo (pa naj še kdo reče, da to ni najboljše pri peki ), … Malo morje je stvari, ki se jim do sedaj nisem mogla odreči, jih odkloniti, ampak zdaj mi je to uspevalo brez kakršnegakoli napora, truda.

Pa da bi se mi ob tem cedile sline? OK priznam cedile so se mi samo včeraj, ko sem v roke dobila zajeten fascikel s samimi slastnimi recepti in smo potem izbirali jedi, ki jih bomo jedli na vselitvenem žuru čez en mesec in pol … ampak to je bilo to.
Vsakič, ko je čas, komaj čakam, da si pripravim nov kozarec soka (pomaranče, grozdje, jabolko, korenček, špinača, ananas, limona, kivi, …). Kakšni okusi, kakšni vonji … stari, to je res dobro.

Najprej sem se bala, da mi bo to sokcanje pobralo vso energijo, pa mi je ni. Ne morem ravno reči, da imam več energije, kot ob normalni hrani, lahko pa rečem, da ne čutim popolnoma nobene utrujenosti. Prej sem namreč po vsakem kosilu iskala primeren prostor, da sem za vsaj 10min glavo naslonila … hrana je lahko zelo izčrpljujoča zadeva, še posebej, če je dobra. Zdaj sicer z veseljem padem v posteljo zvečer, pa ne zaradi utrujenosti ampak zato, ker vem, da bom lahko spala celo noč - brez premetavanja, brez ponočnih obiskov kuhinje in pitja vode, brez obiskov WC-ja.

En izmed stranskih učinkov tega projekta je seveda tudi nekaj malega manj kilogramčkov (trenutno), vendar si ne ustvarjam popolnoma nobenih iluzij, da so odšli od mene permanentno. Nikakor. Že takoj prihodnji teden, ko bo na seznamu/krožniku vsa raznovrstna hrana, jedača in pijača, bodo prišli nazaj. Pa to sploh ni bil razlog, da sem se lotila tega eksperimenta. Glavni razlog je predvsem v tem, da sem se sama sebi zdela silno zapacana. Človek se pa odpaca lahko samo tako, da se sčisti. In belive me, svinjarije je bilo OGROMNO. In še je, vendar veliko veliko manj. Ne bi verjela, če ne bi na lastne oči videla…

Zdaj pa komaj čakam, da po petih dneh tekoče hrane zagrizem v sveže jabolko, se lotim sklede solate/berivke iz domačega vrta in pojem toplo zelenjavno juhico. Seveda ne vsega naenkrat in ne vsega že takoj jutri, ampak postopoma, počasi … in seveda z užitkom

Zakaj se vedno pol ure prej in pol ure kasneje ubadam s slabo vestjo, kadar bi kaj drugačnega naredila?
Ni fer, da so me tako vzgojili …
… res ni fer, da sem taka … ko bi lahko pa tako lepo flankirala okoli in se prav fajn imela, ne pa da se trudim bit odgovorna in naredit vse tako, da je vsem prav …
… še bolj pa ni fer, da se zaradi tega potem sekiram …

NI FER

Res, dragi moji fantiči, kaj bi jaz brez vas?
Verjetno … ne, gotovo bi bila vrata popravljena mnogo prej. Ampak, ker je treba paziti na vaš ego in na vašo občutljivo dušico, se ženska, kot sem jaz, ne sme lotiti popravila. Ker to se pa res ne spodobi. Saj imam pa ja vas.

Že res, da nimam diplome iz vihtenja kladiva in upravljanja z izvijačem (OK, šraufencigerjem, da se razumemo), kot vi, vendar se je v teh treh letih, kar smo skupaj že več kot samo enkrat izkazalo, da mi tovrstno orodje ni tuje. In če bi mi le dovolili, bi vrata popravila kar sama. Tako pa sem čakala na vaš milostni prispevek … čakala, da sami končno ugotovite (ker jaz tako ali tako vedno samo nergam po nepotrebnem in ne znam potrpeti niti malo), da vrata prav dolgo ne bodo več zdržala v takem stanju in da bi bilo morda potrebno malenkost jih popravit. No, po pravici povedano, sem upala, da vam bo kak del vrat ostal v rokah, ko boste odhajali. Na srečo se je moja želja uresničila.

In tudi, če sem že začela sama popravljati dotičen kos opreme, sem bila takoj nadrta, da naj neham in potrpim minutko, ker boste že vi to naredili, pa še mnogo bolje bo narejeno, kot če se tega projekta lotevam jaz.
Ja, priznam, res je bila potrebna samo minutka, da ste se lotili mojih vrat (beri tri leta) mnogo bolje narejeno - steklo na vratih je tako lepo obarvano, da bo verjetno potrebno precej truda, da se sčisti, les na podbojih je poln lepila, res je pa tudi, da vrata ne ropotajo več.
To je pa tudi vse.

Torej, dragi moji fantje: HVALA!
Prihodnjič torej vem, kaj mi je narediti …

Če se stvari pletejo pol leta, potem res ne more nič lepega nastati.
sploh, če je veliko ustvarjalcev.
Ampak, da na koncu vsi t.i. očetje reorganizacije stisnejo rep med noge in jo podurhajo, je pa tudi neodgovorno.

Včasih ne vem, na katerem bregu sem. Če sem na levem, sem daleč stran od vseh ostalih, če pa sem na desnem, imam pa moralnega mačka.

Zakaj se ne da stvari rešiti normalno?
Zakaj obstajajo ljudje, ki samo izsiljujejo? Drugi pa tako ali tako potegnejo kratko?
Zakaj smo ljudje naravnani zgolj in samo še na material(no) in nas razveseli samo še večja številka na računu?
Stari moji, kje je tisto veselje, ki je bilo prisotno med nami še nedavno, ko smo sedeli za mizo in se v nedogled smejali do solz? Zdaj pa vsak gleda samo še na to, da čimprej spije svojo kavo in se zapre v svojo rumpel kamro?

Vem, da se sliši precej butasto, vendar si včasih prav želim, da kadilskega zakona nikdar ne bi bilo. S prenehanjem kajenja v skupnih prostorih se je prenehala tudi vsa družabnost ter sproščenost v kolektivu. Vsak se briga samo še zase oz. se skriva po raznih kotičkih firme in opreza ter upa, da ga slučajno ne bi kdo zasačil.

Mah, spomladanska depra se me počasi loteva …
Al je pa vse skupaj en velik …