Mici

… se dogaja na delovnem mestu … in doma.

Sem človek, ki občasno potrebuje kakšno spremembo, da se dobro in prijetno počuti. Ne vem zakaj, vendar je že od nekdarj tako, da imam po določenem obdobju mirovanja prave napade maničnega preurejanja prostorov. Včasih sem se znašala nad spalnico, potem sem ugotovila, da je prav prijetna popestritev na delu, če vsake toliko časa preuredim pisarno. Zdaj bo sicer to malček težje, ker ne bom več sama v pisarni, pa vendar … za začetek bo kar v redu, saj bo treba že zato, da pride še nekdo drug k meni, nekaj malega prestavit, premaknit, spremenit … in to mi zadošča. Važno, da se nekaj dogaja.

Tudi doma sem se lotila resnega projekta postavitve dnevne sobe na glavo. Sem mislila, da bom lahko sama, pa kavč tako presneto težek, da ga nisem mogla sama prestavljat. Da ne govorim o knjižnih omrah. No, bolj omaricah, saj imam po mojem skromnem mnenju sila malo knjig. Želela bi si jih neznansko več, pa sem gorenjka kar se kupovanja tiče. Kupim res samo tisto, kar vem, da mi bo gotovo še večkrat koristilo. Torej, kupujem take knjige, ki se splačajo.
No, kakorkoli, ugotovila sem, da moja zbirka knjig sploh ni tako majhna, kot se mi je vedno dozdevalo. Očitno je treba od časa do časa celotno stalažo prestavit, da vidim pravo vrednost in tudi količino te vrednosti.

Kakorkoli, sklemila pa sem, da – če se bo le dalo – se ne bom nikoli več selila … kor bi verjetno potrebovala en kamion zgolj in samo za selitev knjig … ker se pač od nobene žal ne bi mogla ločiti.

No, da zaključim … po reorganizaciji dnevne sobe in v pričakovanju reorganizacije delovnega prostora v službi se počutim odlično.

Želela sem si novih izzivov … očitno bom kmalu deležna enega velikega.
Razmišljala sem o zamenjavi službe … očitno bo to res postalo dano dejstvo – vendar ne več po lastni izbiri pač pa zaradi golega preživetja.
Prednost tega, da se ne vtikam v vsakega in da nisem ‘na tekočem’ s trenutnim dogajanjem po naših hodnikih je v tem, da lažje diham, se bolj sproščeno gibljem in se ne ”zasmrajam” s stvarmi, ki niso pomembne … slabost pa je gotovo v tem, da me tudi nihče ne opozori na nevarnost tcunamija, ki se približuje … vse dokler me le-ta že popolnoma ne zalije. Takrat pa izvem tudi, da se že dalj časa približuje … well, thanks.

Ampak kot vedno so najtežje stvari ponavadi tudi najboljše. Ko sem bila prvič vržena v vodo, sem izplavala. In ker očitno spet pozabljam na to, da nobena tla pod nogami niso dovolj trdna, da bi zdržala VSE, bo verjetno najbolje, da me spet porinejo v vodo. Morda se bom utapljala, goltala vodo, mahala z rokami in se pritoževala, se smilila sama sebi, zakaj se mora to spet meni dogajati … pa vendar … bolje to, kot pa ždenje na potapljajoči se ladji in tolaženje, da nekako pa mogoče le ne bomo potonili …

Mal me cinizem/sarkazem/pesimizem napada. Pa tudi to mora biti.

Ko gledam ljudi okoli sebe, se mi vedno znova poraja vprašanje: kaj se da narediti, da bi se držali dogovorjenih stvari, kako v človeku spodbuditi tisto najboljše, ki je v njem, pa si morda ne dovoli priznati?

In vedno znova mi nekje zadaj v malih možganih šepeta nek glasek: poskusi ugotoviti, kako se vzgaja otroke, kakšni so triki, da si privzgojijo določene navade, kakšni so vzvodi v ljudeh, ki v njih prebudijo željo po nečem, …

Mogoče se bo slišalo kot manipulacija. Na nek način to je manipulacija, po drugi strani pa se mi zdi, je to lahko samo pomoč njim, da bodo spoznali, da je včasih mnogo lažje in dolgoročno gledano bolje neko stvar narediti takoj, četudi je trenutno zoprna, kot pa odlašati z njo in jo prestavljati nekam v prihodnost … ali pa čakati, da bo kdo drug to naredil …

Včasih bi silno rada naredila med ljudmi, s katerimi največ sodelujem, eno tako mini delavnico, kjer bi jim bilo omogočeno brez zadržkov in ovir sprostiti vse “bremze”, ki jih nosijo v sebi. Čisto neobremenjeno … da morda tudi sami spoznajo in vidijo, česa vsega so sploh zmožni, pa si podzavestno ne dovolijo ali pa se bojijo …

Sem preizkusila na lastni koži – nikdar nisem imela smisla za umetnost (tako sem vedno mislila, ker sem se preveč primerjala z drugimi, s sošolkami v šoli, ki so fantastično risale), dokler nisem res iz gole jeze in zaradi preobilice stresa sama na sebi popolnoma nezavedno začela izvajati t.i. likovno terapijo, terapijo z ustvarjanjem, kjer ni pomemben končni izdelek, pač pa sam proces ustvarjanja. Proces v človeku spodbudi tiste komponente, ki jih šlovekova zavest konstantno tlači v podzavest. Pri ustvarjanju pa se ravno te komponente dvignejo na plano -percepcija okolice, sprejemanje sebe, odnos do sebe, … Prav fascinantno.
Nisem strokovnjak na tem področju, pa vendar lahko iz prve roke povem, da so učinki res blagodejni … bistveno se zmanjša stres, spremeni se odnos do sebe, odnos do sveta, okolice … in čeprav morda vse zadeve zgledajo popolnoma nepovezane, se v resnici na koncu sestavijo v en tak silno zanimiv mozaik. Človek šele potem lahko pogleda sliko lastnega življenja … ko stopi korak ali dva stran, nazaj … Res izjemno …

Zato bi z največjim veseljem izvedla eno tako “seanso” na ljudeh, ki si ne dovolijo biti to, kar v resnici so.
Na nek način smo to kar vsi … se zadržujemo, si ne dovolimo drugačnosti, enkratnosti … ker se bojimo izstopanja, nerazumevanja, nesprejemanja okolice … In žal ravno ti strahovi vodijo naše življenje. Ne pustimo jim!

… me vedno navda z nekim optimizmom. Da ne bo pomote … čas dopustov zame pomeni čas, ko so drugi na dopustu.

V poletnih mesecih mi je vedno užitek delati. Ker:

• imam precej več časa za delo, ki je samo moje in ga končno enkrat lahko naredim tako, kot se zagre in nisem vezana na ubijalske roke in lovljenje le-teh, kar navadno prinese s seboj napetost, stres, večkrat začete in nikoli dokončane projekte
• sproščenost med tistimi sodelavci, ki nismo na dopustu
• mi ostane popoldne še dovolj časa za raznorazne aktivnosti in hobije … končno lahko v miru sedem za mizo in naredim še kaj za dušo, preberem dobro knjigo, si vzamem čas za dooolg sprehod
• lahko zjutraj malo potegnem brez slabe vesti, saj vem, da mi pot v službo ne bo vzela veliko časa … ceste so precej bolj prazne
• last but not least: z veseljem pričakujem čas, ko bom šla jaz na dopust … takrat bodo vsi samo vzdihovali in z nostalgijo gledali nazaj na svoje dopuste – zanje se bo že začela rutina vsakdanjega delavnika, jaz bom pa lepo spakirala kovčke in v obdobju, ki bo za druge precej streno, odpeketljala na lepše

- navadno s strahom počakam nekaj minut, da preverim, če se ne bo slučajno vrnila … in ker je navadno ni nazaj lahko v miru bluzim naprej

- se silno trudim zbujati vtis izredno zaposlenega in delovnega človeka, ki zaradi preobilice dela niti ne ve, kje se ga drži glava … navadno mi to dobro uspeva

- si z vso zagnanostjo delam plane za takrat, ko pride nazaj … navadno je ni nekaj časa, ko pa pride, je pa joooj

- vedno znova ugotavljam, da ljudje ne morejo tako hitro pošiljati kvazi junk mailov, kot jih jaz lahko pregledam in kolikorkrat lahko v eni minuti preverim, če sem dobila kakšno novo pošto na vseh službenih in privat mail naslovih

- z največjim veseljem klepetam po telefonu, pa čeprav nisem ravno največji navdušenec dolgih telefonskih pogovorov

Jah, a sem že povedala, da mi je spet padla delovna vnema? No, ja, mi je. Še dobro, da si ta trenutek lahko privoščim malo bluzenja na delovnem mestu.

V zadnjem času sem bolj … ne vem, kako naj to imenujem, ampak se mi zdi, da se stvari dogajajo s tako intenzivnostjo, da komaj še lahko sproti diham. In spet na novo spoznavam, kdo v resnici sem in kdo so drugi.

Navadno, ko gledam nazaj in mi v spomin pridejo pretekli dogodki, so nekateri lepi in prijetni, drugi žalostni in temni, spet drugi boleči in tako naprej. Ampak to so samo spomini in pretenstani ter že mnogokrat prežvečeni občutki. Ki niso nujno vedno prijetni. In do danes sem mislila, da so edini merodajni ter da konkretna zadeva ni bila nič drugačna od mojih spominov.
Pa so mi v roke prišli zapiski izpred sedmih let (pa se spet potrjuje rek, da čez sedem let vse prav pride). Ko sem sedela in brala, pa so se mi določene izrečene besede, ki so mi v preteklosti povzročile precej gorja in bolečine, pokazale v popolnoma novi luči. In danes šele sem jih videla kot take, kar v resnici so bile. Ne slabonamerne, ne kot napeljevanje na nekaj, ne kot nasprotovanje ali podcenjevanje ampak kot besede, ki odpirajo vrata, ki kažejo pot in ki spodbujajo človeka, naj odstrani očala, skozi katera gleda in naj se ozre okoli ter pogleda svet tak, kot v resnici je. Brez plašnic in brez vnaprej  določenih predstav.
Zio Andrea, zdaj vem, koga sem takrat izsiljevala in na kakšen način. Hvala, ker si me izzival in bil v najinem pogovoru provokator, čeprav mislim, da se niti ti tega takrat nisi zavedal.
Mogoče bom imela kdaj možnost popravnega izpita pri tebi.

Kako pomembno je imeti prave prijatelje …

Lahko se brez posebnega napora sprevržem v tvojo najhujšo nočno moro – iz deklice, ki bi rada čimveč naredila v najkrajšen času in pri tem porabila čimmanj živcev ter hkrati ustregla mnogim lahko v trenutku postanem prava bjadž. To pa pomeni, da ter z najlepšim nasmehom na obrazu takoj zabijem v najtemnejšo temo.

Lahko tudi popolnoma poniknem in sem sicer fizično prisotna, vendar se obnašam tako, kot vidim pri vseh najboljših: kimam na vsako besedo in istočasno pripravljam gore dela za tistega, ki bo prvi prišel mimo, da bo to naredil namesto mene, ps sploh ne bo vedel, kaj ga je zadelo … še hvaležen mi bo. Jaz bom pa na koncu pobrala vse zasluge.

Lahko sem tudi tvoja največja in najbolj zaupna prijateljica … pa to nikakor ne bo pomenilo, da boš ti o meni izvedel kaj več, kot veš trenutno – to pa je samo najnujnejše.

Lahko sem tampon med tabo in svetom … lahko sem tudi tvoja ljubica … lahko sem tvoja mama ali pa žena – če želiš … samo nikoli in nikdar ne pričakuj, da ti bom do konca tvojih dni odnašala rit, da bom požrla vse, kar mi boš serviral … ker ne bom.

Končno nekaj UPORABNEGA za razlago našim otrokom!

Za vse tiste,ki niso razumeli tistega o rožicah,čebelicah in štorkljah (čeprav tudi sam še vedno ne razumem, kaj ima štorklja z čebelico in …), je tu vse lepo razloženo.
Dobro pazite,tako je to torej!!!

ŽENSKO TELO je kot večdružinska hiša. Spodaj stanujejo LUKNJEVI,ki imajo dva vhoda,na sredini so TREBUŠČKOVI in zgoraj so ZIZKOVI. LUKNJEVI dobijo večkrat obisk-včasih pridejo LULČKOVI in včasih RDEČKOVI. Ko so na obisku RDEČKOVI,takrat LULČKOVI večinoma ne pridejo,ker se med seboj ne razumejo najbolje. Ko pa RDEČKOVI odidejo, pridejo LULČKOVI spet na obisk.

Enkrat so LULČKOVI ostali predolgo na obisku in so zato RDEČKOVI bili tako jezni,da niso hoteli več priti na obisk. Kmalu zatem so TREBUŠČKOVI zgradili balkon,da ZIZKOVI niso mogli več videti dol k LUKNJEVIM in so zato vložili tožbo. Ta je trajala 9 mesecev in ZIZKOVI so dobili tožbo,tako,da so morali potem TREBUŠČKOVI porušiti svoj balkon. Ko se je to zgodilo,je bil spet mir v hiši,LULČKOVI in RDEČKOVI so spet prihajali redno in izmenično na obisk. LULČKOVI so še vedno prihajali pogosteje kot RDEČKOVI,ker so se pri LUKNJEVIH odlično počutili,razen, če so LUKNJEVI pozabili prezračiti in počistiti stanovanje. Takrat so LULČKOVI ostali raje doma. Se pa je tudi že zgodilo,da so LULČKOVI že prišli do vrat LUKNJEVIH,a nikakor niso mogli vstopiti,ker zvonec ni delal,kot bi moral.

Kako je lepa takšna družinska hiša,ne?

Obstaja pa tudi 6- družinska hiša. Tu obiščejo LULČKOVI občasno tudi RITKOVE pri zadnjem vhodu in USTKOVE na podstrešju,posebej takrat,ko so RDEČKOVI na obisku pri LUKNJEVIH. Na stranskih vhodih sem pozabil omeniti ROKČEVE,ki so zelo prijazna in ustvarjalna družina.

Najbolj je zanimivo,da to hišo vedno znova in znova na svetlo prepleskajo,posebej pod streho in balkon pri ZIZKOVIH, pri LUKNJEVIH pa občasno tudi kosijo. Se pa včasih tudi zgodi,da so LUKNJEVI siti obiskov in nočejo odpreti vrat LULČKOVIM. Takrat LULČKOVI ostanejo doma in jezno pljuvajo po stanovanju. Je pa tudi potrebno omeniti JAJČKOVE,ki so LULČKOVI podnajemniki in so nerazdružljivi prijatelji. Za ROKČEVE iz stranskega vhoda pa velja, da zelo radi istočasno,ko so na obisku pri LUKNJEVIH,gredo pozdraviti še ZIZKOVE!

No,zdaj veste!!! Če ne,potem vam tudi jaz ne morem pomagati,ste pač hiša,ki ima LUKNJEVE,TREBUŠČKOVE, ZIZKOVE in ROKČEVE,ali pa samo LULČKOVE in ROKČEVE in obiskujete le prebivalce svoje hiše,vi pa ne greste nikamor in tudi nihče ne pride k vam na obisk!

Moje iskreno sožalje!

Pretekli četrtek sem se ob 7h zvečer po napornem dnevu utrujena vračala proti domu, ko na sredini Streliške ulice vidim avto s prižganimi lučmi, odprto havbo, na akumulator priklopljenimi klemami in obupanega mladeniča, ki na vsak način poskuša ustaviti kakšnega voznika, da bi mu pomagal.
Zakaj pa ne, sem si rekla, ustavila ter povprašala, kaj je narobe. Fantiču v starem avtomobilu, kot že ničkolikokrat doslej, ni uspelo vžgat in potrebuje samo en akumulator, da mu pomaga pri vžiganju.
Ni problema: zapeljem zraven, odprem havbo … in že se izkaže prva pomanjkljivost novih novih avtomobilov – vse je tako lepo zadekano in skrito in tako cortkano, čisto po žensko narejeno, da lepo izgleda … ko pa kaj rabiš, pa ne najdeš.
Po mrzlih 5 minutah sva končno locirala akumulator, samo kaj, ko se ne da na preprost način priti do njega – vse je zadekano z neko varovalno plastiko … pa tako miniaturno … kje so tisti avtomobili, ko si odprl havbo in je bilo vse na dlani – teh časov ni več (razen, če imaš kakšen avto starejšega datuma, ki pa pač ne zagotavlja toliko udobja in varnosti, kot ga moj ).
Da skrajšam … po resnično mrzlih 20 minutah nama je uspelo zadevo pripeljat do srečnega konca – mladenič je bil neznansko hvaležen, meni se je pa tudi (priznam) dobro zdelo, da sem lahko komu pomagala iz zagate … Kaj pa če bom jaz kdaj potrebovala pomoč na cesti?

Odgovor na to sem dobila prej kot v enem tednu: včeraj zvečer sem na lokalni cesti, ki je bila splužena ravno za širino enega avtomobila, obtičala v snegu, ko sem se umikala dvema nasproti vozečima avtoma. Ura sedem, cesta lokalna, nikjer nikogar (razen tistih dveh, ki sem se jima umikala), vsenaokrog sam sneg, …
Po 15 minutah končno pripelje nekdo nasproti in ga ustavim.

Za rešitev nastale situacije je bilo v končni fazi potrebnih dobrih 20 minut, precejšen fizičen napor dobrega mladca, ki se je ravno vračal s treninga fitnesa, vlečna vrv in lopata za odmetavanje snega.
In kot bi človek naklel, so se potem iz nasprotne smeri pripeljali še trije avtomobili, vendar me je izučilo do te mere, da se nisem več umikala do skrajnih meja (v sneg), ampak sem lepo nonšalantno peljala po robu cestišča … pa naj se tudi oni malček umaknejo, saj ni cesta samo njihova – meni se je pa tudi že mudilo naprej pa tudi si nisem želela še ene izkušnje bližnjega srečanja s snegom.

Po poti sem razmišljala o tem, kako se ti res vse enkrat povrne … predvsem iz vidika ko nekomu pomagaš iz stiske, neprijetne situacije, ne zaradi tega, da bi bil ti boljši ali pa da bi se ti zahvaljevali, pač pa preprosto zato, ker mu lahko pomagaš, imaš to možnost pa prav nič te ne košta. In pa tudi o tem, da si kadarkoli lahko tudi sam potreben pomoči. Samo naokrog pogledaš in že obtičiš …