Mici






         življenje s krili

30.05.2007

smo, kar smo

Zapisano pod: MS — mici - 30.05.2007

V življenju vsakega človeka se kdaj zgodi kakšna nepredvidljiva, nepričakovana stvar. Nekateri imamo pač to srečo, da ko nas to sreča, nas nikdar več ne zapusti.

Mene je ta sreča doletela v obliki bolezni.
Pa kaj bi sedaj nekaj jamrala – nič mi ni. Stvari se dogajajo, vsaka ima svoj namen in svoje mesto. Lahko bi jokala, lahko bi se jezila, lahko bi tulila, lahko bi se zaprla, lahko bi… Pa vsega tega ne delam. Na srečo sem lahko prvo krizo prebrodila med ljudmi, med katerimi sem se čutila sprejeto.

Vsak izmed nas je dar. Dar sebi, dar svetu, dar ljudem, s katerimi se vsak dan srečuje.
To je milost. Še večja milost pa je, da se tega zavedaš.

Če se prvič srečam s človekom, mi je težko povedati, kaj mi je, tudi če beseda nanese na bolezen.
Naj povem, kaj se mi je zadnjič zgodilo, kar me je silno pretreslo in presenetilo. Pogovarjala sem se z enim mladeničem, prijetnim fantičem. In že kmalu sva iz splošnega pogovora prešla na bolj osebne stvari. Malo je govoril on, malo sem govorila jaz. Ko je vprašal, zakaj so se mi določene stvari dogajale, sem mu brez zadržkov povedala za mojo diagnozo. In v tistem trenutku je fant stopil en korak nazaj. Najprej sem mislila, da se je ustrašil, potem pa je rekel: “Tudi moj oče jo ima.” In takrat sem v njegovih očeh videla en tak velik izraz spoštovanja, da me je kar pretreslo.

Še nikdar nisem doživela kaj takega. Odzivi so bili do sedaj že zelo različni. Največkrat v očeh sogovornika razberem izraz pomilovanja v smislu: “Boga revica, pa tako je še mlada, še celo življenje ima pred seboj,…” In to mene osebno odbija. Ne maram, da do mene čutijo pomilovanje. Želim, da me kljub diagnozi sprejemajo zaradi tega, kar sem kot človek in oseba in ne kar piše na enem papirju.

  • Share/Bookmark

nov začetek

Zapisano pod: moje — mici - 30.05.2007

En sam obisk večnega mesta lahko vse stvari postavi na glavo oziroma jih zopet postavi na pravo mesto, da nov pogled in človeka osvobodi. Kako pa je to sploh mogoče, če so stvari prej popolnoma jasne?

Pred časom se mi je zdelo, da točno vem, kaj želim od življenja, kje bi rada bila, kje se vidim, kje je moje mesto. Zdaj pa sem ugotovila, da to ni tako, kot sem si jaz zamislila. Prej sem misel na “drugačno” življenje popolnoma potisnila v ozadje, ker se mi je zdelo, da v normalnem svetu ne morem živeti Življenja, ki sem ga živela za zidovi. Pa ga lahko. Sicer bo potrebno več truda, odrekanja, pogovorov, časa, eksamna,… ampak se da. In kljub temu, da ne morem (zaradi pravil) biti tam, kjer želi biti srce, se še vedno lahko trudim ostati v svojem bistvu jaz, to kar sem, to kar se trudim biti.

Vse to je uspelo že mnogim pred menoj, zakaj ne bi tudi meni. Morda se mi zdi, da je za “steno” vse skupaj mnogo lažje, vendar zveličanje itak ni odvisno od prostora, v katerem živiš, od ljudi, s katerimi živiš in s katerimi se družiš, pač pa od tebe samega. Od tega, kako se človek trudi in kako si prizadeva, da bi bil to, kar želi da je.

Predestinacije pa itak ni!

  • Share/Bookmark

24.05.2007

odhajam

Zapisano pod: miks — mici - 24.05.2007

Jupi!!!

Gremo! V večno mesto. Komaj čakam, da srečam vse, ki so tam. :-)

Že kar vidim, kako bo zanimivo. Po poti se bomo drenjali v avtu in igrali na kitaro, peli, se smejali,… Tam pa nas že čakajo raznorazne znamenitosti, svetnovno znane in tudi take, ki so bolj kot ne skrite in nepoznane. Pa že vem, da jih bomo lahko videli. Pa še vsi tisti ljudje, ki jih bomo srečali… Polno bo. Bogato. Veliko!

Grem, da me ne bodo predolgo čakali :-)

  • Share/Bookmark

22.05.2007

going on

Zapisano pod: moje — mici - 22.05.2007

Gremo naprej!

Direktno in nedvoumno. Tak je moj pristop. Reakcija na drugi strani? Strah in nelagodje. Pa kaj potem. Tudi jaz se ne znajdem. In zdaj sva oba na istem – ne veva, kaj si drugi misli.

Mah, vsak dan je nov začetek in vsak dan je nov konec. Zato pa se vsak dan trudim čimbolje izkoristiti vse, kar mi je dano. Res je, da velikokrat na koncu dneva rečem samo: “no ja,…” včasih se pa zgodi, da ne želim, da bi se dan končal.

Današnji dan pa bo po moje malo obojega.

  • Share/Bookmark

17.05.2007

to sem jaz

Zapisano pod: moje — mici - 17.05.2007

Ne bom se skrivala in ne bom govorila v imenu drugih, ker tega pač ne znam. Kar znam pa je govoriti v svojem imenu in to bom tudi storila.

Ne gre mi, čeprav se trudim, da bi bila zgleden človek, človek na mestu, z vsemi stvarmi pošlihtanimi in popredalčkanimi. Vendar to potem nisem jaz ampak je samo neka čudna različica mene, ki se trudi vsem ustrezati. In potem si ne dovolim, da bi na glas rekla, da mi ne gre, da se utapljam, da mi nič ni jasno, da se stvari dogajajo mimo mene, da sploh ne vidim več sonca, …

Lahko sem popolna, pa kaj mi to koristi? Nič! Ker v tem ne morem biti JAZ, to kar sem: otrok, ki se skriva v meni in včasih plane na dan in s tem razveseli okolico; odrasla oseba, ki razmišlja s svojo glavo in se je pripravljena boriti za svoja prepričanja in tudi za to, kar ima rada; školjkica, ki skriva v sebi biser in skrbno izbira ljudi, ki jim želi ta biser razkriti in pokazati, ga deliti z njimi.

Do sedaj sem samo enkrat v življenju naredila nekaj, kar je bila samo in izključno moja želja. In priznam, da bi ponovila, če bi imela priliko in sploh možnost. Pa je nimam – žal. In od takrat naprej sem spet stara “jaz”, ki bolj kot sebe upošteva želje in pričakovanja drugih. Pa kaj mi to prinese? Nič! Prinese mi samo zatajevanje sebe in tlačenje svojih čustev in želja in občutij in hotenj in hrepenenj. In zato hodim po svetu kot en oblak, za katerega ne veš, ali skriva za sabo sonce ali pa se bo vsak trenutek iz njega ulilo kot iz škafa. Pa se tega nočem več it. Ker mi že preseda. Ker se v tem ne najdem več. Ker sploh ne vem, kaj je tisto, kar želim in kar pričakujem od sebe, od svojega življenja.

Zato bo prva stvar, ki jo bom v tem vikendu storila, da bom … jasno dala vedeti, da ne želim več nekega slepomišenja in skritih komplimentov, pač pa, da se jasno izrazi in pove na glas, kaj želi od mene (ker mi je glupo, ko se včasih počutim kot ena najstnica, ki sedi ob telefonu in čaka, da jo “princ” pokliče in si v glavi ustvarja neko predstavo in iluzijo o občudovanem osebku, ki pa je res samo to – iluzija in predstava, ki velikokrat nima popolnoma nobene povezave z realnostjo) – hkrati pa bom tudi sama pri sebi popucala stvari iz preteklosti, ki me bremenijo in se mogoče celo pustila presenetiti (pozitivno, lahko pa tudi negativno).

Pravijo, da se brez ciganke nič ne ve :-)
Bomo videli ;-)

  • Share/Bookmark

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |