Mici






         življenje s krili

17.05.2007

to sem jaz

Zapisano pod: moje — mici - 17.05.2007

Ne bom se skrivala in ne bom govorila v imenu drugih, ker tega pač ne znam. Kar znam pa je govoriti v svojem imenu in to bom tudi storila.

Ne gre mi, čeprav se trudim, da bi bila zgleden človek, človek na mestu, z vsemi stvarmi pošlihtanimi in popredalčkanimi. Vendar to potem nisem jaz ampak je samo neka čudna različica mene, ki se trudi vsem ustrezati. In potem si ne dovolim, da bi na glas rekla, da mi ne gre, da se utapljam, da mi nič ni jasno, da se stvari dogajajo mimo mene, da sploh ne vidim več sonca, …

Lahko sem popolna, pa kaj mi to koristi? Nič! Ker v tem ne morem biti JAZ, to kar sem: otrok, ki se skriva v meni in včasih plane na dan in s tem razveseli okolico; odrasla oseba, ki razmišlja s svojo glavo in se je pripravljena boriti za svoja prepričanja in tudi za to, kar ima rada; školjkica, ki skriva v sebi biser in skrbno izbira ljudi, ki jim želi ta biser razkriti in pokazati, ga deliti z njimi.

Do sedaj sem samo enkrat v življenju naredila nekaj, kar je bila samo in izključno moja želja. In priznam, da bi ponovila, če bi imela priliko in sploh možnost. Pa je nimam – žal. In od takrat naprej sem spet stara “jaz”, ki bolj kot sebe upošteva želje in pričakovanja drugih. Pa kaj mi to prinese? Nič! Prinese mi samo zatajevanje sebe in tlačenje svojih čustev in želja in občutij in hotenj in hrepenenj. In zato hodim po svetu kot en oblak, za katerega ne veš, ali skriva za sabo sonce ali pa se bo vsak trenutek iz njega ulilo kot iz škafa. Pa se tega nočem več it. Ker mi že preseda. Ker se v tem ne najdem več. Ker sploh ne vem, kaj je tisto, kar želim in kar pričakujem od sebe, od svojega življenja.

Zato bo prva stvar, ki jo bom v tem vikendu storila, da bom … jasno dala vedeti, da ne želim več nekega slepomišenja in skritih komplimentov, pač pa, da se jasno izrazi in pove na glas, kaj želi od mene (ker mi je glupo, ko se včasih počutim kot ena najstnica, ki sedi ob telefonu in čaka, da jo “princ” pokliče in si v glavi ustvarja neko predstavo in iluzijo o občudovanem osebku, ki pa je res samo to – iluzija in predstava, ki velikokrat nima popolnoma nobene povezave z realnostjo) – hkrati pa bom tudi sama pri sebi popucala stvari iz preteklosti, ki me bremenijo in se mogoče celo pustila presenetiti (pozitivno, lahko pa tudi negativno).

Pravijo, da se brez ciganke nič ne ve :-)
Bomo videli ;-)

  • Share/Bookmark

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |