Mici






         življenje s krili

30.05.2007

smo, kar smo

Zapisano pod: MS — mici - 30.05.2007

V življenju vsakega človeka se kdaj zgodi kakšna nepredvidljiva, nepričakovana stvar. Nekateri imamo pač to srečo, da ko nas to sreča, nas nikdar več ne zapusti.

Mene je ta sreča doletela v obliki bolezni.
Pa kaj bi sedaj nekaj jamrala – nič mi ni. Stvari se dogajajo, vsaka ima svoj namen in svoje mesto. Lahko bi jokala, lahko bi se jezila, lahko bi tulila, lahko bi se zaprla, lahko bi… Pa vsega tega ne delam. Na srečo sem lahko prvo krizo prebrodila med ljudmi, med katerimi sem se čutila sprejeto.

Vsak izmed nas je dar. Dar sebi, dar svetu, dar ljudem, s katerimi se vsak dan srečuje.
To je milost. Še večja milost pa je, da se tega zavedaš.

Če se prvič srečam s človekom, mi je težko povedati, kaj mi je, tudi če beseda nanese na bolezen.
Naj povem, kaj se mi je zadnjič zgodilo, kar me je silno pretreslo in presenetilo. Pogovarjala sem se z enim mladeničem, prijetnim fantičem. In že kmalu sva iz splošnega pogovora prešla na bolj osebne stvari. Malo je govoril on, malo sem govorila jaz. Ko je vprašal, zakaj so se mi določene stvari dogajale, sem mu brez zadržkov povedala za mojo diagnozo. In v tistem trenutku je fant stopil en korak nazaj. Najprej sem mislila, da se je ustrašil, potem pa je rekel: “Tudi moj oče jo ima.” In takrat sem v njegovih očeh videla en tak velik izraz spoštovanja, da me je kar pretreslo.

Še nikdar nisem doživela kaj takega. Odzivi so bili do sedaj že zelo različni. Največkrat v očeh sogovornika razberem izraz pomilovanja v smislu: “Boga revica, pa tako je še mlada, še celo življenje ima pred seboj,…” In to mene osebno odbija. Ne maram, da do mene čutijo pomilovanje. Želim, da me kljub diagnozi sprejemajo zaradi tega, kar sem kot človek in oseba in ne kar piše na enem papirju.

  • Share/Bookmark

nov začetek

Zapisano pod: moje — mici - 30.05.2007

En sam obisk večnega mesta lahko vse stvari postavi na glavo oziroma jih zopet postavi na pravo mesto, da nov pogled in človeka osvobodi. Kako pa je to sploh mogoče, če so stvari prej popolnoma jasne?

Pred časom se mi je zdelo, da točno vem, kaj želim od življenja, kje bi rada bila, kje se vidim, kje je moje mesto. Zdaj pa sem ugotovila, da to ni tako, kot sem si jaz zamislila. Prej sem misel na “drugačno” življenje popolnoma potisnila v ozadje, ker se mi je zdelo, da v normalnem svetu ne morem živeti Življenja, ki sem ga živela za zidovi. Pa ga lahko. Sicer bo potrebno več truda, odrekanja, pogovorov, časa, eksamna,… ampak se da. In kljub temu, da ne morem (zaradi pravil) biti tam, kjer želi biti srce, se še vedno lahko trudim ostati v svojem bistvu jaz, to kar sem, to kar se trudim biti.

Vse to je uspelo že mnogim pred menoj, zakaj ne bi tudi meni. Morda se mi zdi, da je za “steno” vse skupaj mnogo lažje, vendar zveličanje itak ni odvisno od prostora, v katerem živiš, od ljudi, s katerimi živiš in s katerimi se družiš, pač pa od tebe samega. Od tega, kako se človek trudi in kako si prizadeva, da bi bil to, kar želi da je.

Predestinacije pa itak ni!

  • Share/Bookmark

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |