Mici






         življenje s krili

30.05.2007

smo, kar smo

Zapisano pod: MS — mici - 30.05.2007

V življenju vsakega človeka se kdaj zgodi kakšna nepredvidljiva, nepričakovana stvar. Nekateri imamo pač to srečo, da ko nas to sreča, nas nikdar več ne zapusti.

Mene je ta sreča doletela v obliki bolezni.
Pa kaj bi sedaj nekaj jamrala – nič mi ni. Stvari se dogajajo, vsaka ima svoj namen in svoje mesto. Lahko bi jokala, lahko bi se jezila, lahko bi tulila, lahko bi se zaprla, lahko bi… Pa vsega tega ne delam. Na srečo sem lahko prvo krizo prebrodila med ljudmi, med katerimi sem se čutila sprejeto.

Vsak izmed nas je dar. Dar sebi, dar svetu, dar ljudem, s katerimi se vsak dan srečuje.
To je milost. Še večja milost pa je, da se tega zavedaš.

Če se prvič srečam s človekom, mi je težko povedati, kaj mi je, tudi če beseda nanese na bolezen.
Naj povem, kaj se mi je zadnjič zgodilo, kar me je silno pretreslo in presenetilo. Pogovarjala sem se z enim mladeničem, prijetnim fantičem. In že kmalu sva iz splošnega pogovora prešla na bolj osebne stvari. Malo je govoril on, malo sem govorila jaz. Ko je vprašal, zakaj so se mi določene stvari dogajale, sem mu brez zadržkov povedala za mojo diagnozo. In v tistem trenutku je fant stopil en korak nazaj. Najprej sem mislila, da se je ustrašil, potem pa je rekel: “Tudi moj oče jo ima.” In takrat sem v njegovih očeh videla en tak velik izraz spoštovanja, da me je kar pretreslo.

Še nikdar nisem doživela kaj takega. Odzivi so bili do sedaj že zelo različni. Največkrat v očeh sogovornika razberem izraz pomilovanja v smislu: “Boga revica, pa tako je še mlada, še celo življenje ima pred seboj,…” In to mene osebno odbija. Ne maram, da do mene čutijo pomilovanje. Želim, da me kljub diagnozi sprejemajo zaradi tega, kar sem kot človek in oseba in ne kar piše na enem papirju.

  • Share/Bookmark


6 komentarjev

  1.   snowblind — 30.05.2007 @ 13:39 snowblind

    Apte Dictum :)

  2.   drmagnum — 30.05.2007 @ 14:19 drmagnum

    Počasi se bo treba navaditi, da naša družba poskuša izriniti človeka v osamo, če je hudo bolan. Sam imam dobro izkušnjo s tem. Ko sem zbolel za rakom pred petimi leti so me pustili pri miru, ker niso vedeli kaj bi. Ko mi je pred enim letom in pol za rakom zbolela še hčerka, pa so preprosto onemeli. Nič ni z njimi.Šele sedaj sem ugotovil, da me poskušajo odriniti, ker sem po njihovem tako bolan, da je bolje da me pustijo pri miru.
    Verjemi, da te razumem. Kar pogumno naprej. Samo naprej!

  3.   NeMirna — 31.05.2007 @ 20:23 NeMirna

    Mici … vsak je malo drugačen, mar ne ;) Zato tudi vsakdo na svojo bolezen reagira po svoje, pa vsak, ki izve za bolezen sočloveka, spet različno. In zato je včasih ful težko odreagirati, če si mogoče na svojo iskreno reakcijo že kdaj dobil negativen odziv. Ah, grozno, filozofiram. Sama nisem bolna, sem pa že nekajkrat bila seznanjena z boleznijo. In priznam – ne znam odreagirati. Ker gre vedno za meni drage ljudi, me najprej zaskeli in zaboli. Ker bi želela pomagati, spremeniti, rešiti, pa ne morem. Še isti trenutekse zavem, da so oni tisti, ki nosijo to breme, da ne morem jaz sedaj zganjat ‘teatra’. A kako naj človek odreagira na tako novico? Iskreno ne vem. Jaz najprej z objemom in pripravljenostjo. Pripravljnostjo na kar želi bolnik. Pogovor, zanikanje, ignoranco bolezni, pomoč … karkoli. Je to pravi pristop?
    drMagnum … mislim, da jih je strah. Strah jih je lastne minljivosti, soočenja z dejstvom, da smo vsi minljivi in da se prav vsakemu lahko zgodi bolezen. Strahopetci!!! Ki se bojijo izgube … bolečine trpljenja sočloveka, bolečine,ko je enkrat konec … Grrrr . EGOISTIČNI CEPCI!

  4.   mici — 31.05.2007 @ 21:52 mici

    NeMirna, drmagnum:
    Strinjam se z obema in hkrati z nobenim izmed vaju.
    Družba poskuša izriniti človeka v osamo, ker se ne znajde v situaciji, ko od človeka nima nobenega “konkretnega” dobička.
    Res je, da vsak odreagira po svoje. Vendar pa, NeMirna, ali si resnično pripravljena za bolnika storiti vse, kar želi? Na začetku morda res, vendar pa ko bi morala stvar iz besed preiti k dejanjem, je pa zadeva malenkost drugačna, se ti ne zdi?
    Kar pa se tiče “egoističnih cepcev” bi pa rekla samo tole: ne gre za egoizem ampak za nesprejemanje in zanikanje. Zanikanje tega, da ne moremo(-jo) vsega storiti sami in da so (ali pa bodo) posledično odvisni od drugih ljudi. In tu je “haklc”. Niso(-mo) toliko svobodni, da bi bili zmožni sprejeti drugačnost, bolezen, nemoč,… Ker smo v tem ranljivi. Tega pa nočemo(-jo) in tudi nočemo(-jo), da bi drugi to opazili.
    Samo kdor je prejel svojo majhnost, ranljivost, nezmožnost narediti vse sam, lahko “pristopi” k sočloveku.

  5.   drmagnum — 31.05.2007 @ 21:39 drmagnum

    Da bi jih bilo samo strah? Potem bi jih ti lahko potolažila jim dala svojo moč in bi se zatekli k tebi,kakor piščančki k svoji kokoški. Žal pa svoj obstoj in življenje niso definirali ali pa jim je zmanjkalo energije. Zavedanje stanj pa jim je tuje. Jutri ko bodo oni na vrsti, se bodo zopet skrili za svoje prepričanje, da so tisti, ki se jih ta težava ne tiče. Ego bo zopet pustil močan pečat, ki ga boš žal samo ti zopet opazila. Sam sem se zelo jasno opredelil do takšnih ljudi in jim tudi povedal, da od njih ne pričakujem ničesar. Komentarjev in nasvetov pa še toliko manj.

  6.   Mici » Srečanja za vse življenje — 3.08.2007 @ 18:51

    [...] so vse besede odveč, saj je dovolj, da se pogledava, si pokimava in oba veva, kaj to pomeni. Tretji pa je prišel mimo mene letos, popolnoma nepričakovano, pa zato tako blizu, tako globoko. Tudi tu [...]

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Trenutno obrazec za komentarje ni dosegljiv.

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |