Mici






         življenje s krili

31.07.2007

Kako sem vesela…

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 31.07.2007

… da mi ni treba delati za blagajno v kakšni trgovini kot blagajničarka

Čeprav sem včasih še med časom študija večkra jamrala, ko se je bilo teba učiti, zdaj končno (čeprav sem tudi takrat že vedela) vem, da je bilo vse matranje in ves “safr” ne samo potreben ampak tudi dobrodošel in rojeva sadove – vsak dan

  • Share/Bookmark

29.07.2007

Blondinka in vakum

Zapisano pod: takle mamo — mici - 29.07.2007

V neki restavraciji se pri mizi pogovarjajo o raznoraznih temah. In sčasoma, po nekaj spitih kozarčkih, začnejo iz rokavov stresati vice. Največ jih je letelo na račun blondink.

Pri sosednji mizi sedi blondinka in posluša. Sprva se je smehljala zraven, saj so bili nekateri vici res dobi, vendar čez čas tudi njej začne presedati.

Nakar moški, ki je imel največ vicev na zalogi, vpraša: “Kaj imajo blondinke v glavi?”

Po ugibanjih ostalih prisotnih v omizju končno pove odgovor: “Vakum.”

Blondinki pri sosednji mizi pa prekipi in besno odvihra do zbranega omizja, s torbico udari po mizi in reče: “Veste kaj, boljše je imeti vakum v glavi, kot pa nič!” in odhiti iz restavracije.

  • Share/Bookmark

Velika planina

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 29.07.2007

Danes je bil mišljen prekrasen izletek na Veliko planino. Pa iz vsega tega ne bo nič. :-(

Trenutno nekaj dežne kapljice rosijo na rodno grudo, kar je seveda več kot samo dobrodošlo, saj je zemlja popolnoma presušena in si želim (čeprav se mnogi ne strinjajo), da bi narahlo padal dež vsaj ene tri dni, da se zemlja napije vode, vendar bi si hkrati želela tudi enega lepega nedeljskega izletka v malo hladnejše (za ne več kot 5 stopinj) kraje, kjer je lepo, prijetno, domače.

Velika planina

Se spomnim, ko smo se enkrat odpravili na “družinski” izletek: ata, nečak in jaz. Nečak je bil takrat star približno 5 let, hiperaktiven (kar je še zdaj) in vedno lačen (kar je tudi še vedno). Odpravili smo se po poti, ki gre iz Marjaninih njiv čez Malo planino, ki je (za moje pojme) najkrajša in najhitrejša. Nisem namreč pristaš uporabe “javnih prevoznih sredstev” v hribe, da potem rečeš, da si bil tam in tam, če se ti za to, da si prišel na vrh, ni bilo treba niti najmanj truditi. No, kakorkoli, že pred odhodom od doma, je moja sestra izdatno poskrbela za malico in sva z atom trogala vso tisto hrano kot dve šerpi. Pa se je kmalu izkazalo, za kaj je bilo to potrebno – namreč že po petih minutah hoje je bil tamali tako na smrt lačen, da preprosto ni mogel več naprej. Kar usedel se je na pot in začel dobesedno moledovati za hrano in pijačo. In ker je moj ata (pre)dobra dušica, mu je prve pol ure v vsem ustregel. Po omenjeni poti se navadno pride najkasneje v pol ure do Male planine, potem pa še največ 15 minut do Velike. Ampak, ker je bil naš sinko tako zelo lačen, smo do Male planine hodili skoraj eno uro. In ko je sinko že skoraj izpraznil prvi ruzak, je mojemu atu prekipelo in ga je skoraj vlekel naprej in se ni več oziral na to, da se dete neustavljivo dere in da ga drugi obiskovalci Velike planine gledajo, kot da najmanj otroka iz kože ven daje. ko smo po dolgih mukah in težava prišli na Zeleni rob, je pa nečak eksplodiral. Vedno je bil izredno družaben otrok in tudi tu ni imel popolnoma nobenih težav s tem, da si je naše “prijatelje”. Če ni bilo otrok, ki bi skakali okrog z njim, se je pa usedel med krave in se pogovarjal z njimi. 5 ur ga nobena stvar ni spravila stran. Šele, ko se je začel delati mrak, sva ga z atom lahko prepričala, da bo že skrajni čas, da gremo nazaj domov. Začuda pa od trenutka, ko smo prišli na Veliko pa do takrat, ko smo šli domov, otrok ni bil popolnoma nič lačen.

In ko smo prišli domov, se sestra ni mogla načuditi, kako to, da tamali ni vsega pojedel. Sva ji razložila, da ni imel časa razmišljati o tem, kako je lačen pa tudi pretirano ga nisva spraševala. In od takrat naprej so se pri sestri doma na malo drugačen način lotili izkoriščanja prostega časa – začeli so hoditi v hribe. Kar seveda delajo še zdaj, samo da ne gredo skoraj nikoli vsi skupaj – navadno odideta sestra in njen mož, otroci pa babici in dediju delajo družbo (beri: skačejo po glavi :-) ).

  • Share/Bookmark

27.07.2007

Minuta za slovenščino

Zapisano pod: takle mamo — mici - 27.07.2007

A: “Kje pa je ‘C’? A še spi?”B: “Ja. Kar malo ga še pusti.”

A: “Ja saj navadno se ‘C’ najhitreje zbudi, razen če… Ali je slabo spal?”

B: “Ja, mislim, da je. Ampak jaz pa nisem…”

A: “Čakaj, čakaj, ali to pomeni, da si dobro spala?”

B: “Ne, saj sem ti rekla, da sem slabo spala.”

  • Share/Bookmark

24.07.2007

evergreen mojga ata

Zapisano pod: takle mamo — mici - 24.07.2007

Moj ata je en tak model, da me vsakič znova presenti. Pri svojih skoraj 76 letih je še vedno tako vitalen in čil, kot malo kdo. Ko pa še usta odpre, ti pa ne preostane popolnoma nič drugega, kot da se primeš za trebuh in ga milo prosiš, naj neha stresat vice iz rokavov, ker so posledico lahko usodne za tvoje življenje. Smeha pri njem nikoli ne zmanjka.

Ravno zdele se je šel razirat, ker prej ni bilo časa. Je moral gledati skozi okna in čekirati promet (stanujemo skoraj sredi križišča in zato se vse vidi, kaj se po vasi dogaja), v dnevnem časopisju je potrebno takoj rešiti vse križanke, ker jutri ne bodo več “frišne”, zdaj se je lotil enega nemškega romana, ker so slovenske knjige preveč dolgočasne – takoj zaspi zraven in potem ima še cel teden krog (buško) sredi čela, ker ga je miza kar naenkrat napadla in ni šlo drugače, kot da je glavo “prislonil” nanjo. :-P

Gremo nazaj k raziranju. Ko se je raziral, je na glas vprašal:

“A ti veš, ktere so moje tri lub’ce?”

“Nimam pojma.”

“Moja žena, ti pa krevetka. Seveda točno v tem vrstnem redu podnevi, ponoč se pa zadeve mal spremenijo. Takrat sta pa samo moja žena in krevetka. Ti ne pašeš zraven, ker ne vem, kam bi te dal.”

In v tem moja mama pravi:

“Dej no, vsega pa otrokom res ni treba ved’t.”

Naj omenim, da tudi moja mama ni ravno najmlajša – hitro koraka za atom. Ampak skupaj sta pa take pojave, da človk dol pade. Smeha pri nas res nikoli ne primanjkuje.

  • Share/Bookmark

Pošta in telefon

Zapisano pod: miks, pošta — mici - 24.07.2007

Maili so dandanes nepogrešljivi. Skoraj tako kot prenosni telefoni. Jaz osebno brez telefona brez težav zdržim, saj mi je bolj kot ne nepotrebna navlaka. Sem namreč mnenja, da kdor bi želel kontaktirati z menoj, me lahko dobi tudi na drug način, ne samo prek telefona. In zato imam tisto škatlo s seboj samo takrat, ko je najbolj potrebno. Med vikendom pa ga z lahkim srcem “pozabim” doma in jo mahnem kam daleč, od ponorelega sveta in sem do nadaljnega nedosegljiva – razen seveda za tiste, s katerimi sem v danem trenutku. ;-) Zakaj smo se ljudje tako navadili, da smo vedno in povsod dosegljivi? Potem se pa razburjamo, ker nimamo niti enega trenutka prostega, ker nas vedno zmotijo takrat, ko je najmanj potrebno.

Le kako so se včasih ljudje vse lahko zmenili ne da bi 10 in večkrat preverjali, ali drži dogovorjeno. Bili so časi, še ne tako daleč nazaj, ko smo se s kolegi poklicali, rekli: v petek se dobimo tam in tam in gremo tja in tja, pa je bilo zmenjeno. Noben “double check” ni bil potreben, saj je veljalo kot pribito. Danes pa je tako: s kolegom se zmeniva, da greva zjutraj v hribe. OK. Zvečer se ponovno slišiva, da še enkrat ponoviva, kar oba že veva – kdaj greva, po kateri poti bova šla, … In ponovno naslednje jutro me pokliče… Pa daj mi že mir! Če sva se zmenila, potem drži.

Seveda tudi meni včasih (res pa je, da ne prav pogosto) paše se pogovarjati po telefonu, vendar sem to fazo že pred leti prebrodila in ko sem na lastni koži občutila, da je to samo nepotrebno izgubljanje časa (da o denarju niti ne govorimo), mi ni bilo problema odložit telefona. Se popolnoma strinjam s kolegom, ki pravi, da je telefon za dogovor in ne za pogovor. Pogovori so pa tako ali tako bolj pristni “face to face”, čeprav je včasih bolj prijetno kramljati po telefonu. :-) Imam sodelavca, ki je v manj kot pol leta naredil 700 ur službenih pogovorov po telefonu, to je malo manj kot 5ur in pol na dan (pa ni bil telefonist ;-) ). Nič čudnega, da ga je neprestano bolela glava, ko pa je prišel domov, pa iz sebe ni spravil več nobene besede, ker se mu ni ljubilo govoriti. Zdaj, ko je pa zasedel drugo pozicijo v firmi, pa ugotavlja, da ima preveč časa. Jah, tudi malo računice – sedaj v enem delovnem dnevu nima niti ene ure pogovorov po telefonu. Bi skoraj lahko rekla, da je razlika očitna. By the way, tudi glava ga ne boli več ;-)

Pošta je pa tudi svojevrsten fenomen. Vsak dan, ko pridem v službo, me čaka na ducate mailov, ki bi jih včasih najraje zmetala kar v junk (spamov tako ali tako ne dobivam, na srečo). Ker pa seveda ne morem iz svoje ženske kože in me seveda zanima, če je kaj od tega, kar sem dobila, “užitno”, tekom dneva vse pogledam. In kar pač je užitnega, pošljem naprej :-)

Cest la vie. :-D

Ja, tako pač je, da sem ne glede na to, koliko se pritožujem, rada zasuta s pošto, ker mi na nek čuden način daje (lažen) občutek pomembnosti, nepozabljenosti, sprejetosti in tudi vpetosti v življenje.

No, in tule je še ena slikca iz mojga maila, ki pa mislim, da bo bolj všeč dečkom. ;-)

lj.jpg

  • Share/Bookmark

apatičnost pogojena z vremenom

Zapisano pod: MS, moje — mici - 24.07.2007

Ja, ja, o vremenu se zadnje čase veliko govori in piše.

Moj piskrček je pa sledeč: vreme na žalost vse prevečkrat pogojuje moje počutje. Niso pa vedno izraziti plusi in minusi. Kot recimo danes – ponoči sem spala, kot da bi vsak trenutek pričakovala, da me povozi vlak, pa sploh ne ležim na tirih. Zjutraj, ko sem obilno prezračila stanovanje, sem se pa po dolgem pregovarjanju s sabo odpravila v gozd na sprehod. Navadno me taki izletki, ne glede na čas trajanja in čas izvedbe, spravijo pokonci, v dobro voljo, me napolnijo. Danes sem se pa vlekla po hosti kot moji nečaki, kadar gremo skupaj kam in potem vsako sekundo vprašajo: “Ali smo že tam?”. Pot poznam izredno dobro, lahko bi jo prehodila z zaprtimi očmi, pa vendar so se mi danes vsi ovinki, vsi hrasti, vse jase in jasice zdeli podvojeni.

Malo me sicer skrbi, kako bo tako vreme in njemu sledeče počutje vplivalo na mojo “prijateljico”, ker zadnje čase malo bolj pogosto čutim, da me najeda bolj, kot običajno. In žal nisem v stanju, da bi lahko mirno zamahnila z roko in rekla: “to se mene ne tiče. Jaz razmišljam pozitivno.” Ne morem. Po treh letih, ko nisem imela popolnoma nobenih težav me pa kar malo skrbi, saj pravijo da se zagoni navadno pojavljajo v začetku redkeje, potem pa vedno pogosteje in ker je že v štartu oblika moje “kolegice” napredujoča, samo še čakam dan, ko bo usekalo ven.

Se bom lahko vsaj takrat lahko spočila, saj mi njmanj 3 mesece bolniške ne uide. :-)

Malo sarkazma nikomur ne škodi :-)

Je pa tudi res, da tole vreme s seboj prinaša tudi mnogo lepega. Vsako jutro, ko odpreme oči, me sonček tako lepo poboža po obrazu, da ne čutim popolnoma nobene potrebe po tem, da bi poležavala, ker vem, da se začenja še en čudovit dan. In takih dni ni nikoli dovolj. Meni ne. Zvečer je pa tudi izredno prijetno sedeti na balkonu, na tleh, ko so ploščice še tako tople, da te malo grejejo v tazadnjo. Lani se spomnim, sem se vsak večer zvečer ulegla na balkon in gledala zvezde. Vam povem, idila. ;-)

  • Share/Bookmark

23.07.2007

društva taka ali drugačna

Zapisano pod: samo mnenje — mici - 23.07.2007

Malo me je pojezilo, ko sem videla stran društva . Kdo so vsi ti ljudje, ki se imajo tako zelo za poznavalce razmer v Cerkvi? Kdo so vsi ti ljudje, ki točno vejo, kakšna je Cerkev, kaj se v njej dogaja? Res, priznam, znotraj Cerkve se velikokrat dogajajo stvari, ki niso primerne, ki so globoko skregane s tem, kar Cerkev uči, pa vendar, Cerkev tvorijo samo ljudje. Pa naj mi ti člani tega velecenjenega društva ali pa vseh ostalih, pokažejo enega samega človeka, ki ni zmotljiv, ki se še nikdar v svojem življenju ni niti enkrat zmotil.

Zase menim, da nisem pretirano nestrpna, vendar mi take in podobne organizacije velikokrat dvignejo pritisk, saj je očitno, da govorijo o stvareh, o katerih poznajo samo en delček, ne vidijo pa celote. Zakaj smo ljudje nagnjeni k temu, da samo kritiziramo, ne vzamemo pa si dovolj časa, da bi pogledali celotno sliko?

Malo sem pregledala to njihovo stran in mi je kot ena taka propaganda, ki govori samo o tem, kaj Cerkev ni, pa naj bi bila. Glej, če se že greš eno društvo, potem v prvi vrsti vsaj poskrbi za pravopis, ne pa da piše, citiram: “Cerkveni član je od zibelke do par vlkučen v trden steznik ritualov in ceremonij…” 

Eden izmed banalnejših primerov zadnje čase: pedofilija v Cerkvi. Ja, so tudi taki predstavniki Cerkve, ki imajo omenjena nagnjenja in jih ne znajo ali pa ne zmorejo “krotiti”. Ali so kdaj vsi tisti, ki tako udrihajo po “farjih” pogledali statistiko in primerjali odstotek vseh pedofilskih primerov (afer, če hočete) zunaj institucij, kot je Cerkev in pa znotraj in naredili primerjavo? Močno dvomim. Pa tudi če bi jo, jim najbrž številke same ne bi veliko povedale, ker bi videli samo tisto, kar želijo videti.

Evo, vidim, da se spuščam na njihov nivo. Ne bom se več, samo hotela sem povedat, da mi vse skupaj smrdi. Zelo. Skoraj tako kot kaj drugega oz. kdo drug.

  • Share/Bookmark

21.07.2007

Semmi – Fredo

Zapisano pod: jumy — mici - 21.07.2007

Torej, v teh dneh se res prav prileže ena taka hladna stvarca, ki ti napolni želodček, pa vseeno ne preveč. Ni sladoled, ni težka hrana, je pa kar precej “nasitno” – po enem kosu imaš dovolj, kar je ravno prav. Ni ne preveč in ne premalo.

  • 1/4 l sladke smetane
  • 1 jajce
  • 2 žlici sladkorja
  • 10 dag zmletih mandljev
  • 5 dag piškotov
  • 5 žlic likerja (po želji)

Penasto zmešaš rumenjak, sladkor in mandlje. Dodaš stepeno sladko smetano in sneg beljaka. Polovico mase daš v model (v posodo za sladoled, iz katere ne bo pretežko sladice stresti ven), nato potreseš z zmletimi piškoti, ki so bili navlaženi (zmešani) z likerjem in na piškote daš še drugo polovico mase. Vse skupaj postaviš za vsaj 4 ure v zmrzovalnik.

Jap, to je to. Pipravi se izredno hitro in tudi poje se izredno hitro :-D

Pa dober tek.

  • Share/Bookmark

19.07.2007

odnosi

Zapisano pod: moje — mici - 19.07.2007

Vsak dan znova ugotavljam, da se stvari lepo rešujejo, tudi če se sama ne obremenjujem preveč z njimi.

Pred časom sem poslala en mail kolegu, v katerem sem ga lepo prosila za razlago nekaterih kritičnih stvari. Očitno se njemu ne zdijo tako zelo kritične, zato mi še ni nič odgovoril. Sva pa medtem tudi že govorila, pa ni niti z besedo namignil na mail. Torej obstajajo samo tri razlage za to: ali je pozabil, ali se mu ne zdi pomembno, ali pa je v “stanju zanikanja”. Kolikor ga poznam, bo najbrž držalo tretje. Pa kaj potem. ;-)

Vsi smo samo ljudje in vsak od nas ima vedno kakšen problem – majhen ali pa velik, odvisno, kako ga napihnemo. Sem pa mnenja, da noben problem v startu ni pretirano velik, vsi se dajo z malo volje in poguma rešiti. Odvisno je pa od posameznika, koliko si prizadeva težavo rešiti s trezno glavo. Jah, ženske smo nagnjene k pretiravanju in vsako stvar napihnemo do onemoglosti, moški pa ravno nasprotno, najraje zadeve pometejo pod preprogo in čakajo, da sama izgine. Če se čez čas spet pojavi, jo ponovno likvidirajo.
In to je tisto, kar se meni osebno zdi silno fascinantno. Kako smo lahko tako različni, hkrati pa si želimo biti izredno blizu. Pa saj ravno zato smo ustvarjeni različno, da se dopolnjujemo. Kam bi pa prišli, če bi bili vsi vedno istih misli, vedno istih idej,… Doooolgcajt! :-(

Šef je že vedel, kako nas mora narediti, da se bomo med seboj dopolnjevali, da bomo kompatibilni, da bomo usklajeni. Seveda je vse odvisno od posameznikov, kako se med seboj dopolnjujenjo, pa vendar je treba priznati, da en brez drugega ne bi mogli preživeti – ne moški brez ženske in tudi ne ženska brez moškega, pa naj feministke in vsi ostali še tako zatrjujejo nasprotno.

Have a nice and shinny day :-D

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |