Mici






         življenje s krili

24.07.2007

evergreen mojga ata

Zapisano pod: takle mamo — mici - 24.07.2007

Moj ata je en tak model, da me vsakič znova presenti. Pri svojih skoraj 76 letih je še vedno tako vitalen in čil, kot malo kdo. Ko pa še usta odpre, ti pa ne preostane popolnoma nič drugega, kot da se primeš za trebuh in ga milo prosiš, naj neha stresat vice iz rokavov, ker so posledico lahko usodne za tvoje življenje. Smeha pri njem nikoli ne zmanjka.

Ravno zdele se je šel razirat, ker prej ni bilo časa. Je moral gledati skozi okna in čekirati promet (stanujemo skoraj sredi križišča in zato se vse vidi, kaj se po vasi dogaja), v dnevnem časopisju je potrebno takoj rešiti vse križanke, ker jutri ne bodo več “frišne”, zdaj se je lotil enega nemškega romana, ker so slovenske knjige preveč dolgočasne – takoj zaspi zraven in potem ima še cel teden krog (buško) sredi čela, ker ga je miza kar naenkrat napadla in ni šlo drugače, kot da je glavo “prislonil” nanjo. :-P

Gremo nazaj k raziranju. Ko se je raziral, je na glas vprašal:

“A ti veš, ktere so moje tri lub’ce?”

“Nimam pojma.”

“Moja žena, ti pa krevetka. Seveda točno v tem vrstnem redu podnevi, ponoč se pa zadeve mal spremenijo. Takrat sta pa samo moja žena in krevetka. Ti ne pašeš zraven, ker ne vem, kam bi te dal.”

In v tem moja mama pravi:

“Dej no, vsega pa otrokom res ni treba ved’t.”

Naj omenim, da tudi moja mama ni ravno najmlajša – hitro koraka za atom. Ampak skupaj sta pa take pojave, da človk dol pade. Smeha pri nas res nikoli ne primanjkuje.

  • Share/Bookmark

Pošta in telefon

Zapisano pod: miks, pošta — mici - 24.07.2007

Maili so dandanes nepogrešljivi. Skoraj tako kot prenosni telefoni. Jaz osebno brez telefona brez težav zdržim, saj mi je bolj kot ne nepotrebna navlaka. Sem namreč mnenja, da kdor bi želel kontaktirati z menoj, me lahko dobi tudi na drug način, ne samo prek telefona. In zato imam tisto škatlo s seboj samo takrat, ko je najbolj potrebno. Med vikendom pa ga z lahkim srcem “pozabim” doma in jo mahnem kam daleč, od ponorelega sveta in sem do nadaljnega nedosegljiva – razen seveda za tiste, s katerimi sem v danem trenutku. ;-) Zakaj smo se ljudje tako navadili, da smo vedno in povsod dosegljivi? Potem se pa razburjamo, ker nimamo niti enega trenutka prostega, ker nas vedno zmotijo takrat, ko je najmanj potrebno.

Le kako so se včasih ljudje vse lahko zmenili ne da bi 10 in večkrat preverjali, ali drži dogovorjeno. Bili so časi, še ne tako daleč nazaj, ko smo se s kolegi poklicali, rekli: v petek se dobimo tam in tam in gremo tja in tja, pa je bilo zmenjeno. Noben “double check” ni bil potreben, saj je veljalo kot pribito. Danes pa je tako: s kolegom se zmeniva, da greva zjutraj v hribe. OK. Zvečer se ponovno slišiva, da še enkrat ponoviva, kar oba že veva – kdaj greva, po kateri poti bova šla, … In ponovno naslednje jutro me pokliče… Pa daj mi že mir! Če sva se zmenila, potem drži.

Seveda tudi meni včasih (res pa je, da ne prav pogosto) paše se pogovarjati po telefonu, vendar sem to fazo že pred leti prebrodila in ko sem na lastni koži občutila, da je to samo nepotrebno izgubljanje časa (da o denarju niti ne govorimo), mi ni bilo problema odložit telefona. Se popolnoma strinjam s kolegom, ki pravi, da je telefon za dogovor in ne za pogovor. Pogovori so pa tako ali tako bolj pristni “face to face”, čeprav je včasih bolj prijetno kramljati po telefonu. :-) Imam sodelavca, ki je v manj kot pol leta naredil 700 ur službenih pogovorov po telefonu, to je malo manj kot 5ur in pol na dan (pa ni bil telefonist ;-) ). Nič čudnega, da ga je neprestano bolela glava, ko pa je prišel domov, pa iz sebe ni spravil več nobene besede, ker se mu ni ljubilo govoriti. Zdaj, ko je pa zasedel drugo pozicijo v firmi, pa ugotavlja, da ima preveč časa. Jah, tudi malo računice – sedaj v enem delovnem dnevu nima niti ene ure pogovorov po telefonu. Bi skoraj lahko rekla, da je razlika očitna. By the way, tudi glava ga ne boli več ;-)

Pošta je pa tudi svojevrsten fenomen. Vsak dan, ko pridem v službo, me čaka na ducate mailov, ki bi jih včasih najraje zmetala kar v junk (spamov tako ali tako ne dobivam, na srečo). Ker pa seveda ne morem iz svoje ženske kože in me seveda zanima, če je kaj od tega, kar sem dobila, “užitno”, tekom dneva vse pogledam. In kar pač je užitnega, pošljem naprej :-)

Cest la vie. :-D

Ja, tako pač je, da sem ne glede na to, koliko se pritožujem, rada zasuta s pošto, ker mi na nek čuden način daje (lažen) občutek pomembnosti, nepozabljenosti, sprejetosti in tudi vpetosti v življenje.

No, in tule je še ena slikca iz mojga maila, ki pa mislim, da bo bolj všeč dečkom. ;-)

lj.jpg

  • Share/Bookmark

apatičnost pogojena z vremenom

Zapisano pod: MS, moje — mici - 24.07.2007

Ja, ja, o vremenu se zadnje čase veliko govori in piše.

Moj piskrček je pa sledeč: vreme na žalost vse prevečkrat pogojuje moje počutje. Niso pa vedno izraziti plusi in minusi. Kot recimo danes – ponoči sem spala, kot da bi vsak trenutek pričakovala, da me povozi vlak, pa sploh ne ležim na tirih. Zjutraj, ko sem obilno prezračila stanovanje, sem se pa po dolgem pregovarjanju s sabo odpravila v gozd na sprehod. Navadno me taki izletki, ne glede na čas trajanja in čas izvedbe, spravijo pokonci, v dobro voljo, me napolnijo. Danes sem se pa vlekla po hosti kot moji nečaki, kadar gremo skupaj kam in potem vsako sekundo vprašajo: “Ali smo že tam?”. Pot poznam izredno dobro, lahko bi jo prehodila z zaprtimi očmi, pa vendar so se mi danes vsi ovinki, vsi hrasti, vse jase in jasice zdeli podvojeni.

Malo me sicer skrbi, kako bo tako vreme in njemu sledeče počutje vplivalo na mojo “prijateljico”, ker zadnje čase malo bolj pogosto čutim, da me najeda bolj, kot običajno. In žal nisem v stanju, da bi lahko mirno zamahnila z roko in rekla: “to se mene ne tiče. Jaz razmišljam pozitivno.” Ne morem. Po treh letih, ko nisem imela popolnoma nobenih težav me pa kar malo skrbi, saj pravijo da se zagoni navadno pojavljajo v začetku redkeje, potem pa vedno pogosteje in ker je že v štartu oblika moje “kolegice” napredujoča, samo še čakam dan, ko bo usekalo ven.

Se bom lahko vsaj takrat lahko spočila, saj mi njmanj 3 mesece bolniške ne uide. :-)

Malo sarkazma nikomur ne škodi :-)

Je pa tudi res, da tole vreme s seboj prinaša tudi mnogo lepega. Vsako jutro, ko odpreme oči, me sonček tako lepo poboža po obrazu, da ne čutim popolnoma nobene potrebe po tem, da bi poležavala, ker vem, da se začenja še en čudovit dan. In takih dni ni nikoli dovolj. Meni ne. Zvečer je pa tudi izredno prijetno sedeti na balkonu, na tleh, ko so ploščice še tako tople, da te malo grejejo v tazadnjo. Lani se spomnim, sem se vsak večer zvečer ulegla na balkon in gledala zvezde. Vam povem, idila. ;-)

  • Share/Bookmark

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |