Mici






         življenje s krili

24.07.2007

Pošta in telefon

Zapisano pod: miks, pošta — mici - 24.07.2007

Maili so dandanes nepogrešljivi. Skoraj tako kot prenosni telefoni. Jaz osebno brez telefona brez težav zdržim, saj mi je bolj kot ne nepotrebna navlaka. Sem namreč mnenja, da kdor bi želel kontaktirati z menoj, me lahko dobi tudi na drug način, ne samo prek telefona. In zato imam tisto škatlo s seboj samo takrat, ko je najbolj potrebno. Med vikendom pa ga z lahkim srcem “pozabim” doma in jo mahnem kam daleč, od ponorelega sveta in sem do nadaljnega nedosegljiva – razen seveda za tiste, s katerimi sem v danem trenutku. ;-) Zakaj smo se ljudje tako navadili, da smo vedno in povsod dosegljivi? Potem se pa razburjamo, ker nimamo niti enega trenutka prostega, ker nas vedno zmotijo takrat, ko je najmanj potrebno.

Le kako so se včasih ljudje vse lahko zmenili ne da bi 10 in večkrat preverjali, ali drži dogovorjeno. Bili so časi, še ne tako daleč nazaj, ko smo se s kolegi poklicali, rekli: v petek se dobimo tam in tam in gremo tja in tja, pa je bilo zmenjeno. Noben “double check” ni bil potreben, saj je veljalo kot pribito. Danes pa je tako: s kolegom se zmeniva, da greva zjutraj v hribe. OK. Zvečer se ponovno slišiva, da še enkrat ponoviva, kar oba že veva – kdaj greva, po kateri poti bova šla, … In ponovno naslednje jutro me pokliče… Pa daj mi že mir! Če sva se zmenila, potem drži.

Seveda tudi meni včasih (res pa je, da ne prav pogosto) paše se pogovarjati po telefonu, vendar sem to fazo že pred leti prebrodila in ko sem na lastni koži občutila, da je to samo nepotrebno izgubljanje časa (da o denarju niti ne govorimo), mi ni bilo problema odložit telefona. Se popolnoma strinjam s kolegom, ki pravi, da je telefon za dogovor in ne za pogovor. Pogovori so pa tako ali tako bolj pristni “face to face”, čeprav je včasih bolj prijetno kramljati po telefonu. :-) Imam sodelavca, ki je v manj kot pol leta naredil 700 ur službenih pogovorov po telefonu, to je malo manj kot 5ur in pol na dan (pa ni bil telefonist ;-) ). Nič čudnega, da ga je neprestano bolela glava, ko pa je prišel domov, pa iz sebe ni spravil več nobene besede, ker se mu ni ljubilo govoriti. Zdaj, ko je pa zasedel drugo pozicijo v firmi, pa ugotavlja, da ima preveč časa. Jah, tudi malo računice – sedaj v enem delovnem dnevu nima niti ene ure pogovorov po telefonu. Bi skoraj lahko rekla, da je razlika očitna. By the way, tudi glava ga ne boli več ;-)

Pošta je pa tudi svojevrsten fenomen. Vsak dan, ko pridem v službo, me čaka na ducate mailov, ki bi jih včasih najraje zmetala kar v junk (spamov tako ali tako ne dobivam, na srečo). Ker pa seveda ne morem iz svoje ženske kože in me seveda zanima, če je kaj od tega, kar sem dobila, “užitno”, tekom dneva vse pogledam. In kar pač je užitnega, pošljem naprej :-)

Cest la vie. :-D

Ja, tako pač je, da sem ne glede na to, koliko se pritožujem, rada zasuta s pošto, ker mi na nek čuden način daje (lažen) občutek pomembnosti, nepozabljenosti, sprejetosti in tudi vpetosti v življenje.

No, in tule je še ena slikca iz mojga maila, ki pa mislim, da bo bolj všeč dečkom. ;-)

lj.jpg

  • Share/Bookmark


1 komentar

  1.   buba švabe — 25.07.2007 @ 07:48 buba švabe

    Kje se pa dobi takega daljinca?

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Trenutno obrazec za komentarje ni dosegljiv.

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |