Mici






         življenje s krili

29.07.2007

Velika planina

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 29.07.2007

Danes je bil mišljen prekrasen izletek na Veliko planino. Pa iz vsega tega ne bo nič. :-(

Trenutno nekaj dežne kapljice rosijo na rodno grudo, kar je seveda več kot samo dobrodošlo, saj je zemlja popolnoma presušena in si želim (čeprav se mnogi ne strinjajo), da bi narahlo padal dež vsaj ene tri dni, da se zemlja napije vode, vendar bi si hkrati želela tudi enega lepega nedeljskega izletka v malo hladnejše (za ne več kot 5 stopinj) kraje, kjer je lepo, prijetno, domače.

Velika planina

Se spomnim, ko smo se enkrat odpravili na “družinski” izletek: ata, nečak in jaz. Nečak je bil takrat star približno 5 let, hiperaktiven (kar je še zdaj) in vedno lačen (kar je tudi še vedno). Odpravili smo se po poti, ki gre iz Marjaninih njiv čez Malo planino, ki je (za moje pojme) najkrajša in najhitrejša. Nisem namreč pristaš uporabe “javnih prevoznih sredstev” v hribe, da potem rečeš, da si bil tam in tam, če se ti za to, da si prišel na vrh, ni bilo treba niti najmanj truditi. No, kakorkoli, že pred odhodom od doma, je moja sestra izdatno poskrbela za malico in sva z atom trogala vso tisto hrano kot dve šerpi. Pa se je kmalu izkazalo, za kaj je bilo to potrebno – namreč že po petih minutah hoje je bil tamali tako na smrt lačen, da preprosto ni mogel več naprej. Kar usedel se je na pot in začel dobesedno moledovati za hrano in pijačo. In ker je moj ata (pre)dobra dušica, mu je prve pol ure v vsem ustregel. Po omenjeni poti se navadno pride najkasneje v pol ure do Male planine, potem pa še največ 15 minut do Velike. Ampak, ker je bil naš sinko tako zelo lačen, smo do Male planine hodili skoraj eno uro. In ko je sinko že skoraj izpraznil prvi ruzak, je mojemu atu prekipelo in ga je skoraj vlekel naprej in se ni več oziral na to, da se dete neustavljivo dere in da ga drugi obiskovalci Velike planine gledajo, kot da najmanj otroka iz kože ven daje. ko smo po dolgih mukah in težava prišli na Zeleni rob, je pa nečak eksplodiral. Vedno je bil izredno družaben otrok in tudi tu ni imel popolnoma nobenih težav s tem, da si je naše “prijatelje”. Če ni bilo otrok, ki bi skakali okrog z njim, se je pa usedel med krave in se pogovarjal z njimi. 5 ur ga nobena stvar ni spravila stran. Šele, ko se je začel delati mrak, sva ga z atom lahko prepričala, da bo že skrajni čas, da gremo nazaj domov. Začuda pa od trenutka, ko smo prišli na Veliko pa do takrat, ko smo šli domov, otrok ni bil popolnoma nič lačen.

In ko smo prišli domov, se sestra ni mogla načuditi, kako to, da tamali ni vsega pojedel. Sva ji razložila, da ni imel časa razmišljati o tem, kako je lačen pa tudi pretirano ga nisva spraševala. In od takrat naprej so se pri sestri doma na malo drugačen način lotili izkoriščanja prostega časa – začeli so hoditi v hribe. Kar seveda delajo še zdaj, samo da ne gredo skoraj nikoli vsi skupaj – navadno odideta sestra in njen mož, otroci pa babici in dediju delajo družbo (beri: skačejo po glavi :-) ).

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Trenutno obrazec za komentarje ni dosegljiv.

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |