Mici






         življenje s krili

9.07.2007

to sem jaz

Zapisano pod: moje — mici - 9.07.2007

Večkrat dobim na mail kakšen link, kjer lahko narediš osebnostni test. In danes je spet eden takoh zašel v moj nabiralnik.

Sicer so vedno neke šablone po katerih vsi ljudje “izpademo” enaki, saj ima vsak izmed nas nekaj od napštetih lastnosti. In ta je po moje prav tak. Pa vendar mi je fascinantno, ker za vsako od naštetih stvari lahko rečem: “Ja, taka sem.”

No, tole je napisalo o meni :-)

http://personaldna.com/report.php?k=HXRBkLKkdGYuVjX-KC-AAACA-78da

Lp, M

  • Share/Bookmark

7.07.2007

poroka – zakaj?

Zapisano pod: moje — mici - 7.07.2007

Ravno danes sta se poročila dva moja kolega. Super! Res sem vesela zanju. In za vse ostale, ki so se danes poročili.

Vendar se mi postavlja vprašanje: zakaj se sploh poročajo, če so si že pred poroko ustvarili skupno življenje. Včasih je bila poroka začetek skupne poti, skupnega življenja, danes pa je poroka največkrat zgolj neka formalnost, ki pa nič ne spremeni načina življenja, saj večina parov že pred poroko živi skupaj. Čemu? Verjamem, da se imata dva tako zelo rada, da bi najraje bila 25 ur na dan skupaj in ne samo 24 ur, kolikor jih ima dan. Pa vendar, zakaj bi ne mogla počakati do poroke? Da bi bila poroka res tisti mejnik, ko lahko rečeta: “Na ta dan se je začelo najino skupno življenje, na ta dan se je rodila najina družina.” Tako pa je poročni dan bolj kot ne dan za fešto, prejšnji in naslednji dan pa se prav nič ne razlikujeta od vseh ostalih.

In tudi se sprašujem, zakaj je poroka vedno bolj samo še formalnost, ki premnogim nič ne pomeni in se zato tudi ne poročajo več. OK. Štekam, da je bolj “komot”, če dva nista poročena in ko pač nekaj v njunem odnosu “škripne”, si rečeta ‘lepo je bilo, zdaj pa greva vsak na svoje po sistemu “no strings attached”‘. Pa vendar: ljubezen je nekaj, za kar se je potrebno neprestano truditi in tudi odnosi med partnerjema – zakoncema niso vedno rožnati. In če želita živeti skupaj, se morata vsak dan drug drugemu prilagajati. In poroka, sam zakon je obljuba, ki jo dasta drug drugemu, da se ne bosta nikdar prenehala truditi za njun odnos, za ljubezen, tudi ko bo težko, ko bo mnogo drugih stvari bolj ‘pomembnih’ in ‘zanimivih’, kot pa mož/žena in negovi/njeni problemi in težave.

Sama nisem poročena in tudi ne živim z nikomer. Mogoče zvenim zelo staromodno (pa nisem pretirano stara – sem še vedno v 2 desetletju :) ), vendar ko gledam, kam gre današnji svet, kje so njegove vrednote, me kar malo zmrazi, saj ni več tiste topline med ljudmi. To res močno pogrešam.

Držte se, pa radi se mejte :-)

  • Share/Bookmark

2.07.2007

opazovanje

Zapisano pod: miks — mici - 2.07.2007

Kako je zanimivo gledati ljudi. Meni to včasih predstavlja prav posebno veselje, ko se usedem na balkon in opazujem ljudi, ki hodijo mimo balkona.

Nekateri hodijo po cesti, kot da ni ničesar okoli njih. Kot da bi imeli plašnice na očesih in ne bi bili sposobni videti zunaj svojega vidnega polja. Potem drugi gledajo okoli sebe, kot da se bojijo, da bodo kaj spregledali, da se bo kaj zgodilo brez njihove vednosti, pozornosti. Zopet drugi opozarjajo nase in upajo, da ne bodo ostali neopaženi.

Kaj pa je skupnega vsem tem ljudem? Včasih se mi zdi, kot da se bojijo vsak na svoj način, da bi jih drugi “pogruntali”, da bi jih spoznali, kdo so -  v resnici, v svoji globini. Celo se bojijo biti opaženi, čeprav opozarjajo nase. Pa je v resnici prav zanimivo, ko dalj časa opazujem ljudi, se mi zdi, da bi pri nekaterih lahko že po načinu hoje povedala, kdo so, kaj so in kaj nosijo v sebi. Pa nisem psiholog, daleč od tega. Sem samo človek, ki opazuje okolico.

Vsak pa je po svoje dragocen, ne glede na to, kaj se dogaja z njim, kaj nosi v sebi, kaj skriva in bi rad ohranil samo zase, ali pa kaj bi rad pokazal vsemu svetu, ker je tako zelo srečen, da to ima.
Otroci so najboljše ogledalo človeka. Če gledaš otroka, potem ti zelo kmalu postane jasno, ali te ta otrok sprejema, kaj mu je in tudi kaj mu ni všeč na/pri tebi. Odrasli pa se igramo neke skrivalnice, se pretvarjamo in upamo, da nas ne bodo pogruntali. S tem pa slepimo samo sebe.
Kako si želim spet biti otrok, neobremenjena z vsem, kar se dogaja okoli mene, neobremenjena z videzom, z vtisom, ki ga dajem, neobremenjena z drugimi, z njihovimi problemi, njihovimi idejami,…

Veselim se jutrijšnjega dne, ker vem, da bo tako zelo drugačen od današnjega, tudi če se bo vse dogajalo, kot se dogaja že toliko časa.

:-)

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisi

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |