Mici






         življenje s krili

30.08.2007

Kaj pomeni …

Zapisano pod: pošta — mici - 30.08.2007

Veš kaj pomeni, če te žena objame in poljubi ko prideš domov, te prijetno poboža po pleši ali laseh, te postreže z večerjo in te potem še v posteljo povabi…??

  • Share/Bookmark

osel – življenje

Zapisano pod: moje, pošta, samo mnenje — mici - 30.08.2007

Živela sta kmet in njegov osel – oba stara in željna počitka zaradi življenjskih izkušenj, ki so jima zdebelile kožo. Nekega dne je star, napol slep in nič več preveč pameten osel padel v star, zapuščen vodnjak. Žival,ujeta v mokri pasti, je bridko jokala v tisti luknji. Kmet pa ni vedel, kaj naj stori. Vodnjak je bil star in neuporaben in osel prav tako. Pa se je domislil, odšel k sosedom in zaprosil za pomoč. Domislil se je namreč izjemne rešitve. Z eno samcato potezo bo rešil dva stara problema. Odločil se je, da bo zasul vodnjak. In to kar z oslom vred. Ni se mu splačalo stare živali vleči iz mokre pasti. Sosedje so radi prišli pomagat človeku, ki je imel težave. Prijeli so za lopate in začeli metati zemljo v stari vodnjak. Žival je še bolj tulila in z grozo v srcu milo v svojem oslovskem jeziku prosila za usmiljenje. Pa ga ni bilo.Potem je utihnila, čeprav so ljudje še vedno metali zemljo na njo. Kmet je radovedno pogledal v stari vodnjak in ostrmel. Vsakič ko je na osla padla gruda, ki so jo ljudje metali v vodnjak, je žival zemljo preprosto stresla s sebe in stopila nanjo. Tako si je počasi utirala pot na svobodo. Kmalu so vsi presenečeni opazovali osla, ki je preprosto izstopil iz starega vodnjaka.

Življenje bo metalo na nas vse vrste zemlje, od mehke, trde do blatne,črne. Uporabimo zvijačo in preprosto stresimo s sebe vse te smeti in stopimo nanje tako, kot je to storil stari osel. Vsaka od naših težav je samo stopnica gor, v višave. Iz najglobljih lukenj in pasti se lahko rešimo le, če se ne predamo in poiščemo rešitev. Drugi ne bodo pomagali, vsak od njih bo na nas metal samo svojo zemljo. Naučiti se moramo aktivirati svojo moč in sami poiskati svojo rešitev.

Nauk zgodbe?

Osel se je domislil genialne rešitve zato, ker njegovega uma niso zapolnjevale misli sovraštva do kmeta, ki mu ni pomagal. Ni se spominjal dogodkov, ko je kmetu sam pomagal, ker je to takrat pač delal brez potrebe, da bi mu kmet moral kaj vrniti v zameno. Prav tako ni igral vloge žrtve, torej v sebi ni imel misli, ki bi mu jemale pozornost in moč, ko bi jokal nad svojo zlo usodo. Bil je pač samo navaden in preprost osel in kot tak je razumel, da so zemljo metali ljudje samo zato, da bi potem on pač stopil nanjo in se rešil. Zato se je zemlje razveselil in jo razumel kot priložnost, da prileze na vrh, na svetlobo.

Vse svoje pomisleke in dvome zberite, jih zapišite in v njih poiščite svojo temačnost.

V teh mislih leži samo temačnost, ki jih mečete v druge. Če jo drugi stresejo s sebe in stopijo nanjo, so oni dobri, vi pa ne. Če tega ne storijo, ste jih žive pokopali in zazidali v grob. Ampak to je že njihov problem. Vaš pa, da položite pod mikroskop malo svoje zemlje in analizirate njeno vsebino.

Nauk nauka zgodbe: Včasih je dobro, da se rodiš v življenje kot preprost in neumen osel.

  • Share/Bookmark

29.08.2007

toča oz. kaj je pomembno

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 29.08.2007

Trenutno močno dežuje zunaj – stemnilo se je v trenutku in pričakovati je (bilo) precejšnjo točo.

Zakaj to pišem? Ker mi je bilo prav fascinantno gledati sodelavce, ki imajo svoje jeklene konjičke parkirane pred firmo, kako so brezglavo in precej panično tekali iz enega konca na drugega in se spraševali, kdo ima “janeza” za odpiranje rampe, da bi avte spravili v garažo. Huda panika. Tudi moj avto je parkiran zunaj, pa me popolnoma nič ne skrbi zanj. Tudi če bi bila toča. Res je, da lahko naredi veliko škodo, ampak kaj je malo poškodovane pločevine v primerjavi z izgubo celotnega pridelka, kot se je to zgodilo pred tedni.

In zdaj gledajo vsi skupaj skozi okna in se trepljajo po ramenih, ker so uspeli pred morebitnim najhujšim (pred morebitno škodo) rešiti svojo lastnino. Očitno je današnji človek tako zagledan vase in okupiran z materialnimi stvarmi, da ne vidi, oz. bolje rečeno ni sposoben videti stvari, ki se dogajao drugemu, ga preprosto ne prizadenejo, se ga ne dotaknejo.

Ali se kdaj vprašamo, kaj se dogaja z ljudmi, ki jih je dejansko nesreča, ki se je dogodila, prizadela, ki so bili “udeleženi” v vsem tem? Mi smo samo samo neki “bystander-ji”.

Uh, kako mi gre že na jetra življenje v tem svetu!

  • Share/Bookmark

Kitara

Zapisano pod: moje — mici - 29.08.2007

Včasih sem jo često igrala, zdaj pa kar malo sameva v kotu in čaka na boljše čase. Ampak…koliko stvari se je zgodilo v njeni družbi, koliko pogledov je ujela – pa ne zase, pač pa za tistega, ki je igral nanjo. To je res silno hvaležen inštrument.

kitara

Zanimivo, kako je v življenju vsakega človeka obdobje, kjer igra kitara pomembno vlogo. Se spomnim, da nikdar nismo v srednji šoli (pa tudi še na faksu) šli nikamor brez vsaj ene kitare. Pa smo se vozili po Sloveniji z vlakecom in smo brenkali, prepevali, trosili svojo mladost in svoje veselje vsem, ki so bili okrog nas. Kolikokrat se je zgodilo, da smo po poti še kakšnega s seboj spravili, da je šel z nami naprej.

In tudi zdaj, ko kje vidim skupinico mladih (ali pa tudi ne več tako mladih), kako sedijo v parku sredi mesta na tleh in si prepevajo, se smejejo, se veselijo mladosti, življenja, jim prav privoščim. Kajti to so spomini, ki ostanejo večno.

Tudi če čez leta kitara obleži samo v nekem kotu …

  • Share/Bookmark

27.08.2007

mraz

Zapisano pod: moje — mici - 27.08.2007

Pred leti je nekdo rekel, da ga notranje zebe. Takrat sem se mu smejala.

Danes se ne smejem več…

  • Share/Bookmark

26.08.2007

Post-it notes

Zapisano pod: pošta — mici - 26.08.2007

Kako moški uporabljajo Post-it notes?

moški in post-it notes

  • Share/Bookmark

25.08.2007

sobotni izlet – hiša

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 25.08.2007

Včeraj sem mojim predragim povedala, da nimam namena danes it k bratrancu na dolenjsko na vikend, ker sem si splanirala že izlet za danes: Planica in Križna gora nad Škofjo Loko. Ok? Ok!

Danes pa žal ni šlo po planih. Ker sem bolj “mila duša” sem seveda vrgla v vodo svoje plane (zavoljo mirne krvi in prijaznih besed) in pogoltnila slino ter se vseeno odpeljala na vikend. Kaj naj rečem? Že od nekdaj mi ljudje, ki te vabijo nekam samo zato, da se pohvalijo, niso ravno najbolj pri srcu, pa čeprav so sorodniki (s katerimi se drugače prav dobro razumem). Cel čas, ko smo bili tam, je bilo govora o tem, kako veliko dela je s parcelo (ki ima “samo” 2 ha – veleposestniki, vam pravim), o stroških, ki so s hišo, gradnjo, vzdrževanjem, vodo, …, o sosedih, kakšni so, kaj vse delajo; o tem, kakšen ljubi mir je tam dol,… Vse je res. In se tudi strinjam – s hišami je veliko dela, potem pa še vsa zemlja okoli,… Ampak, predragi moji, če ste se odločili za tako veliko parcelo in hišo, potem gotovo niste pričakovali, da se bo hosta kar sama čistila, da se bodo travniki kar sami kosili, da se bo hiša kar sama zidala, opremila, uredila, pospravljala,…

Če ste nas povabili pa zgolj zato, da bi se hvalili in da bi se nam “sline cedile” po vašem živlenju, potem ste se pa vsaj pri meni pošteno ušteli. Je že prijetno imeti nekje en kotiček, ki je samo tvoj, kjer te nihče ne nadleguje, kjer ti nihče ne ukazuje, kjer imaš vse tako in samo tako kot tebi ustreza. Se strinjam in tudi sama si ga nekoč želim imeti. Samo redki 8če sploh kdo) so tisti, ki se zjutraj zbudijo, si zamislijo, da bi nekje nekaj imeli, popodne to že imajo in zvečer so že na svojem in uživajo v prelepi naravi, v miru, brez stresnega sveta okoli. Za vsako stvar se je treba potruditi.

Pa še ena stvar je, ki mi zadnje čase kar precejkrat hodi po glavi. Ok, priznam, sem ravno dovolj stara, da mislim bolj kot ne zgolj nase in na to, kar meni ustreza, o prihodnosti se ne sprašujem preveč in tudi ne razmišljam pogosto o njej – kar bo, pač bo in s stvarmi, ki se bodo zgodile, se bom ukvarjala takrat, ko bodo aktualne. Ampak, ko gledam svoja starša, ki sta vse svoje prihranke, svoja najlepša leta vložila v hišo (tudi jaz sem “sad” te hiše), ki sta hišo gradila ne samo zase, ampak tudi za svoje tri otroke, zdaj sta pa starejša dva na svojem (v svojih hišah, ki so tudi zgrajene za njune otroke), tretji je pa že tudi odletel od doma, se pa vprašam – čemu? Ok, saj sem zdaj doma, vendar to ni bil moj plan (drugo življenje, druga zgodba). In ko gledam ostale, kako gradijo za svoje otroke, potem pa se jim otroci “izneverijo” in gredo popolnoma na svoje, ne želijo več ostati doma – za koga so potem vse tiste velike, prazne hiše? Za potomce? Če se prej ne stepejo in skregajo za parcelo in hišo, se pa na zapuščinski razpravi.

Ne vem. V našem kraju je kar precej hiš, ki so ostale prazne. Otroci so šli od doma, starši so pomrli, hiša pa samuje. V bližini naše hiše je ena prelepa stara hiša (no, svoje dni je bila izredno lepa), ki se zdaj podira. Ironija. Bila je velika družina. Hiša je ostala najmlajši. Ker se ni poročila, ni imela otrok in ko je umrla, je bila hiša “razdeljena” med dediče. Takrat jih je bilo manj kot 5. Ker pa je hiša na prečudoviti lokaciji, so se dediči spuntali in “zamrznili” razdelitev premoženja. Od smrti te gospe je preko 40 let. Med tem časom se še niso uspeli dogovoriti glede zapuščine, eden od dedičev je celo dosegel, da je hiša (ki je zdaj res bolj kot ne razvalina) spomeniško zavarovana, število dedičev pa se iz leta v leto veča (islim, da jih je zda že preko 50). Zdaj v tej hiši pozimi prenočuje naš klošar in samo vprašanje časa je, kdaj bo s svojimi “grelnimi uricami” zažgal hišo in še sebe.

Včasih si želim, da bi bilo naše razmišljanje bolj usmerjeno v prihodnost, ki ni tako zelo daljna prihodnost. Hiše, ki jih gradimo, so zgrajene za “vekomaj”. Ni mi ravno pri srcu ameriški način gradnje, pa vendar mi je kar se tega tiče, bolj pri srcu njihov način razmišljanja – dokler so otroci, naj bo velika hiša. Ko pa otroci odidejo, pa tudi starša začneta razmišljati bolj zase – se preselita v manjšo hišo. Otroci niso vezani na sanje svojih staršev, kar pri nas v Sloveniji s(m)o. Res je, da si mi ne moremo privoščiti menjavanje hiš kot avtomobilov, kar si oni tam čez lužo lahko, pa vendar bi morda lahko pomislili tudi na to, da stanje ni enako, kot je bilo pred 50 leti. Danes gre vse bolj hitro naprej in kar je bilo novo pred 10 leti je danes že staro.

Nikogar, ki se trudi, ne omalovažujem. Nikakor. Samo to me grize in se sprašujem, čemu je temu tako.

  • Share/Bookmark

23.08.2007

Kislo – sladko

Zapisano pod: moje — mici - 23.08.2007

Vreme je tako, kot je – kislo več ali manj cele dneve.

Dopusti v naši firmi so tudi več ali manj pri kraju.

Vendar mene moj dopust šele čaka. Lani mi je bilo kar odveč it na dopust, ker sem bila tako polna energije, fletno mi je bilo v službi, kar sem želela izven delavnika narediti, sem naredila in še več. Letos pa…več obveznosti, večja odgovornost, spremembe in reorganizacija v podjetju,…

Še 11-krat stisnem zobe in grem delat, potem pa …

Glede na to, da je avgust že dve leti kisel in neprijazen, negostoljuben z dopustniki, sem skoraj prepričana, da bo september čudovit. :D Počutim se kot majhen otrok, ki odšteva dneve (oz. bolje rečeno šteje, kolikokrat bo šel še spat) do počitnic, do morja, do …

  • Share/Bookmark

21.08.2007

Kratki a sladki

Zapisano pod: pošta, takle mamo — mici - 21.08.2007

Ej stari, kdo je zate največja osebnost zadnjih 100 let?

Tale Armstrong , brez dvoma.

Zakaj pa on?

Še sprašuješ? Da tako igraš trobento,
odletiš na Luno, potem pa še sedemkrat
zmagaš na Tour de France.

  • Share/Bookmark

20.08.2007

Minuta za slovenščino 6#

Zapisano pod: takle mamo — mici - 20.08.2007

Kaj je …

… flatulenca?

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |