Mici






         življenje s krili

3.08.2007

Srečanja za vse življenje

Zapisano pod: MS, moje — mici - 3.08.2007

Zakaj v življenju srečamo ljudi, ki se nam že takoj vsedejo v srce, se na nek način v trenutku “konektamo” z njimi, potem pa jih redkokdaj še vidimo ali pa sploh nikoli več? In če se srečamo, ta srečanja niso bežna srečanja naključnih znancev, ki potekajo navadno po sistemu: “Kako si?” “V redu, pa ti?” “jaz, sem tudi OK.” “No krasno.” “Čao!” “‘Dijo.”, ampak se pogovor nadaljuje tam, kjer se je pri zadnjem srečanju končal. Ostane povezava, vez, ki veže, tudi če ni fizičnega kontakta, stika, srečanja.

V življenju sem spoznala tri osebe, za katere si upam trditi, da bomo ostali vedno povezani z nevidno vezjo. Prvi je prišel mimo ravno v času, ko sem se odločala o najpomembnejši stvari v življenju. Z menoj je hodil po poteh, po katerih si sama nisem upala iti, postavljal je vprašanja, na katere si nisem upala odgovoriti, bil je tam takrat, ko mene skoraj ni več bilo. In ko so se po intenzivnem letu najinih srečevanj pozno v noč najine pote razšle v daljni Kanadi, je ostal vonj po prijateljstvu. In ravno zadnič sva se ponovno srečala in najin pogovor se je nadaljeval tam, kjer se je pred 5 leti končal. Vse kar se je zgodilo vmes je bilo… obema znano, čeprav se o tem nisva pogovarjala. Temelj pa je ostal isti. In to je tisto, kar naju združuje, kar naju povezuje in nenazadnje, kar naju zaznamuje. Z drugo osebo sva nekaj časa delili isto pot, hodili sva po isti stezi, le da je imela vsaka obute drugačne čevlje. Zanimivo je, da tisti čas, ko sva bili skupaj, nisva veliko govorili. Pa vendar se je spletla tako močna vez, da je nobena bolezen, noben zid ne more pretrgati. Zanimivost ali pa ironija je v tem, da se je ta oseba preden sva se spoznali, ukvarjala z ljudmi, kot sem sedaj jaz – torej z bolniki z multipleksom. V času najinega druženja nobena od naju ni vedela za to, da bo ravno MS odskočna točka zanjo in vstopna točka zame. Kjer je ona končala, sem jaz začela. :-) In vsakič, ko se vidiva (enkrat na vsake kvatre), so vse besede odveč, saj je dovolj, da se pogledava, si pokimava in oba veva, kaj to pomeni. Tretji pa je prišel mimo mene letos, popolnoma nepričakovano, pa zato tako blizu, tako globoko. Tudi tu so besede večkrat bolj mašilo kot pa kaj drugega, saj pogled pove vse.

Hvaležna sem vsem trem, ker so in tudi ker smo. Vsak izmed njih je biser, je dar, ki mi je bil podarjen zastonj. In kot školjka nameravam te bisere čuvati, jih varovati in ohranjati pred pogledi drugih, pred vsiljivci in pred svetom.

Ja, življenje je res mnogokrat borba in boj za preživetje, včasih celo mesarsko klanje, pa vendar, če znam gledati s pravega zornega kota, če se znam včasih tudi oddaljiti od trenutne situacije in na vse skupaj pogledati iz daljave, z neko distanco, potem mnogokrat lahko vidim, da to, kar me trenutno “mori” je le voda, ki priteka, da se moja rožica lahko hrani naprej, da lahko živi, čeprav trenutno zelo zelo boli.

soncnica2.jpg

Bolečina je prijetnejša, če poznaš njen smisel oz. če ji daš smisel. Če pa se boriš proti bolečini in jo odklanjaš, je pa ti Sizifovo delo, saj se le povečuje, ker se boriš z mlini na veter.

  • Share/Bookmark

Minuta za slovenščino 2#

Zapisano pod: miks, takle mamo — mici - 3.08.2007

Kaj je …

razpočnica?

  • Share/Bookmark

male radosti malega človeka

Zapisano pod: MS, moje — mici - 3.08.2007
  • ko jutraj posije sonček v sobo, pokuka izza sosedove hiše in me predrami, mi pove, da bo danes spet lep dan;
  • ko pride J. k meni, se skloni in mi pritisne en cmok na lička - ko se dvometrski mladiček nasloni name in mu ob tem ni prav nič nerodno (čeprav je v letih, ko bi mu po defaultu skoraj moralo biti in naj bi pazil na svoj “ugled”);
  • ko mi dajo v službi vsi mir in lahko popolnoma svobodno delam analize in na koncu dneva lahko celo kaj konkretnega pokažem – rezultati sicer niso popolnoma nič vzpodbudni, so pa vseeno rezultati in na podlagi teh rezultatov se bo tudi pri nas marsikaj moralo spremeniti (z mojega zornega kota gledano mislim, da gre lahko samo na bolje, saj slabše, kot trenutno je, skoraj ne more biti)
  • ko grem zvečer lahko spat že pred deseto in nimam slabe vesti, da še česa nisem naredila do konca
  • ko me na cesti pozdravi kdo, s katerim sem pred 4 leti preživela skoraj cele počitnice skupaj in se potem skupaj spominjamo na lumparije, ki smo jih uganjali – marsikatero tudi na mojo pobudo (to je mladina, 10-15 let mlajša od mene)
  • ko dobim razglednico z drugega konca sveta, pa ne vem točno, od koga je, ker ima tooooliko podpisov
  • ko pride sodelavec k meni, se usede na stol in samo sedi tam, nič ne govori, nič ne sprašuje, samo tam je in počiva, preden se spet požene nazaj v boj, ki spominja že bolj na mesarsko klanje
  • ko praznuje kdo ot tistih, ki so mi blizu in čeprav mu osebno ne morem čestitati, vem, da na nek način lahko dodam svoj “prispevek” za njega/njo tako, da mu/ji ne bo nikoli odvzet
  • ko dobim kakšno lepo sončnico – v naravni ali pa kakšni drugi obliki
  • ko se zvečer uležem v posteljo in ob misli na preživet dan lahko rečem “kako čudovit dan je bil danes”
  • kadar lahko delam VSE, kar sem lahko delala včasih, ker me moja “prijateljica” ne omejuje
  • Share/Bookmark

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |