Mici






         življenje s krili

3.08.2007

Srečanja za vse življenje

Zapisano pod: MS, moje — mici - 3.08.2007

Zakaj v življenju srečamo ljudi, ki se nam že takoj vsedejo v srce, se na nek način v trenutku “konektamo” z njimi, potem pa jih redkokdaj še vidimo ali pa sploh nikoli več? In če se srečamo, ta srečanja niso bežna srečanja naključnih znancev, ki potekajo navadno po sistemu: “Kako si?” “V redu, pa ti?” “jaz, sem tudi OK.” “No krasno.” “Čao!” “‘Dijo.”, ampak se pogovor nadaljuje tam, kjer se je pri zadnjem srečanju končal. Ostane povezava, vez, ki veže, tudi če ni fizičnega kontakta, stika, srečanja.

V življenju sem spoznala tri osebe, za katere si upam trditi, da bomo ostali vedno povezani z nevidno vezjo. Prvi je prišel mimo ravno v času, ko sem se odločala o najpomembnejši stvari v življenju. Z menoj je hodil po poteh, po katerih si sama nisem upala iti, postavljal je vprašanja, na katere si nisem upala odgovoriti, bil je tam takrat, ko mene skoraj ni več bilo. In ko so se po intenzivnem letu najinih srečevanj pozno v noč najine pote razšle v daljni Kanadi, je ostal vonj po prijateljstvu. In ravno zadnič sva se ponovno srečala in najin pogovor se je nadaljeval tam, kjer se je pred 5 leti končal. Vse kar se je zgodilo vmes je bilo… obema znano, čeprav se o tem nisva pogovarjala. Temelj pa je ostal isti. In to je tisto, kar naju združuje, kar naju povezuje in nenazadnje, kar naju zaznamuje. Z drugo osebo sva nekaj časa delili isto pot, hodili sva po isti stezi, le da je imela vsaka obute drugačne čevlje. Zanimivo je, da tisti čas, ko sva bili skupaj, nisva veliko govorili. Pa vendar se je spletla tako močna vez, da je nobena bolezen, noben zid ne more pretrgati. Zanimivost ali pa ironija je v tem, da se je ta oseba preden sva se spoznali, ukvarjala z ljudmi, kot sem sedaj jaz – torej z bolniki z multipleksom. V času najinega druženja nobena od naju ni vedela za to, da bo ravno MS odskočna točka zanjo in vstopna točka zame. Kjer je ona končala, sem jaz začela. :-) In vsakič, ko se vidiva (enkrat na vsake kvatre), so vse besede odveč, saj je dovolj, da se pogledava, si pokimava in oba veva, kaj to pomeni. Tretji pa je prišel mimo mene letos, popolnoma nepričakovano, pa zato tako blizu, tako globoko. Tudi tu so besede večkrat bolj mašilo kot pa kaj drugega, saj pogled pove vse.

Hvaležna sem vsem trem, ker so in tudi ker smo. Vsak izmed njih je biser, je dar, ki mi je bil podarjen zastonj. In kot školjka nameravam te bisere čuvati, jih varovati in ohranjati pred pogledi drugih, pred vsiljivci in pred svetom.

Ja, življenje je res mnogokrat borba in boj za preživetje, včasih celo mesarsko klanje, pa vendar, če znam gledati s pravega zornega kota, če se znam včasih tudi oddaljiti od trenutne situacije in na vse skupaj pogledati iz daljave, z neko distanco, potem mnogokrat lahko vidim, da to, kar me trenutno “mori” je le voda, ki priteka, da se moja rožica lahko hrani naprej, da lahko živi, čeprav trenutno zelo zelo boli.

soncnica2.jpg

Bolečina je prijetnejša, če poznaš njen smisel oz. če ji daš smisel. Če pa se boriš proti bolečini in jo odklanjaš, je pa ti Sizifovo delo, saj se le povečuje, ker se boriš z mlini na veter.

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |