Mici






         življenje s krili

25.08.2007

sobotni izlet – hiša

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 25.08.2007

Včeraj sem mojim predragim povedala, da nimam namena danes it k bratrancu na dolenjsko na vikend, ker sem si splanirala že izlet za danes: Planica in Križna gora nad Škofjo Loko. Ok? Ok!

Danes pa žal ni šlo po planih. Ker sem bolj “mila duša” sem seveda vrgla v vodo svoje plane (zavoljo mirne krvi in prijaznih besed) in pogoltnila slino ter se vseeno odpeljala na vikend. Kaj naj rečem? Že od nekdaj mi ljudje, ki te vabijo nekam samo zato, da se pohvalijo, niso ravno najbolj pri srcu, pa čeprav so sorodniki (s katerimi se drugače prav dobro razumem). Cel čas, ko smo bili tam, je bilo govora o tem, kako veliko dela je s parcelo (ki ima “samo” 2 ha – veleposestniki, vam pravim), o stroških, ki so s hišo, gradnjo, vzdrževanjem, vodo, …, o sosedih, kakšni so, kaj vse delajo; o tem, kakšen ljubi mir je tam dol,… Vse je res. In se tudi strinjam – s hišami je veliko dela, potem pa še vsa zemlja okoli,… Ampak, predragi moji, če ste se odločili za tako veliko parcelo in hišo, potem gotovo niste pričakovali, da se bo hosta kar sama čistila, da se bodo travniki kar sami kosili, da se bo hiša kar sama zidala, opremila, uredila, pospravljala,…

Če ste nas povabili pa zgolj zato, da bi se hvalili in da bi se nam “sline cedile” po vašem živlenju, potem ste se pa vsaj pri meni pošteno ušteli. Je že prijetno imeti nekje en kotiček, ki je samo tvoj, kjer te nihče ne nadleguje, kjer ti nihče ne ukazuje, kjer imaš vse tako in samo tako kot tebi ustreza. Se strinjam in tudi sama si ga nekoč želim imeti. Samo redki 8če sploh kdo) so tisti, ki se zjutraj zbudijo, si zamislijo, da bi nekje nekaj imeli, popodne to že imajo in zvečer so že na svojem in uživajo v prelepi naravi, v miru, brez stresnega sveta okoli. Za vsako stvar se je treba potruditi.

Pa še ena stvar je, ki mi zadnje čase kar precejkrat hodi po glavi. Ok, priznam, sem ravno dovolj stara, da mislim bolj kot ne zgolj nase in na to, kar meni ustreza, o prihodnosti se ne sprašujem preveč in tudi ne razmišljam pogosto o njej – kar bo, pač bo in s stvarmi, ki se bodo zgodile, se bom ukvarjala takrat, ko bodo aktualne. Ampak, ko gledam svoja starša, ki sta vse svoje prihranke, svoja najlepša leta vložila v hišo (tudi jaz sem “sad” te hiše), ki sta hišo gradila ne samo zase, ampak tudi za svoje tri otroke, zdaj sta pa starejša dva na svojem (v svojih hišah, ki so tudi zgrajene za njune otroke), tretji je pa že tudi odletel od doma, se pa vprašam – čemu? Ok, saj sem zdaj doma, vendar to ni bil moj plan (drugo življenje, druga zgodba). In ko gledam ostale, kako gradijo za svoje otroke, potem pa se jim otroci “izneverijo” in gredo popolnoma na svoje, ne želijo več ostati doma – za koga so potem vse tiste velike, prazne hiše? Za potomce? Če se prej ne stepejo in skregajo za parcelo in hišo, se pa na zapuščinski razpravi.

Ne vem. V našem kraju je kar precej hiš, ki so ostale prazne. Otroci so šli od doma, starši so pomrli, hiša pa samuje. V bližini naše hiše je ena prelepa stara hiša (no, svoje dni je bila izredno lepa), ki se zdaj podira. Ironija. Bila je velika družina. Hiša je ostala najmlajši. Ker se ni poročila, ni imela otrok in ko je umrla, je bila hiša “razdeljena” med dediče. Takrat jih je bilo manj kot 5. Ker pa je hiša na prečudoviti lokaciji, so se dediči spuntali in “zamrznili” razdelitev premoženja. Od smrti te gospe je preko 40 let. Med tem časom se še niso uspeli dogovoriti glede zapuščine, eden od dedičev je celo dosegel, da je hiša (ki je zdaj res bolj kot ne razvalina) spomeniško zavarovana, število dedičev pa se iz leta v leto veča (islim, da jih je zda že preko 50). Zdaj v tej hiši pozimi prenočuje naš klošar in samo vprašanje časa je, kdaj bo s svojimi “grelnimi uricami” zažgal hišo in še sebe.

Včasih si želim, da bi bilo naše razmišljanje bolj usmerjeno v prihodnost, ki ni tako zelo daljna prihodnost. Hiše, ki jih gradimo, so zgrajene za “vekomaj”. Ni mi ravno pri srcu ameriški način gradnje, pa vendar mi je kar se tega tiče, bolj pri srcu njihov način razmišljanja – dokler so otroci, naj bo velika hiša. Ko pa otroci odidejo, pa tudi starša začneta razmišljati bolj zase – se preselita v manjšo hišo. Otroci niso vezani na sanje svojih staršev, kar pri nas v Sloveniji s(m)o. Res je, da si mi ne moremo privoščiti menjavanje hiš kot avtomobilov, kar si oni tam čez lužo lahko, pa vendar bi morda lahko pomislili tudi na to, da stanje ni enako, kot je bilo pred 50 leti. Danes gre vse bolj hitro naprej in kar je bilo novo pred 10 leti je danes že staro.

Nikogar, ki se trudi, ne omalovažujem. Nikakor. Samo to me grize in se sprašujem, čemu je temu tako.

  • Share/Bookmark

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |