Mici






         življenje s krili

29.08.2007

toča oz. kaj je pomembno

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 29.08.2007

Trenutno močno dežuje zunaj – stemnilo se je v trenutku in pričakovati je (bilo) precejšnjo točo.

Zakaj to pišem? Ker mi je bilo prav fascinantno gledati sodelavce, ki imajo svoje jeklene konjičke parkirane pred firmo, kako so brezglavo in precej panično tekali iz enega konca na drugega in se spraševali, kdo ima “janeza” za odpiranje rampe, da bi avte spravili v garažo. Huda panika. Tudi moj avto je parkiran zunaj, pa me popolnoma nič ne skrbi zanj. Tudi če bi bila toča. Res je, da lahko naredi veliko škodo, ampak kaj je malo poškodovane pločevine v primerjavi z izgubo celotnega pridelka, kot se je to zgodilo pred tedni.

In zdaj gledajo vsi skupaj skozi okna in se trepljajo po ramenih, ker so uspeli pred morebitnim najhujšim (pred morebitno škodo) rešiti svojo lastnino. Očitno je današnji človek tako zagledan vase in okupiran z materialnimi stvarmi, da ne vidi, oz. bolje rečeno ni sposoben videti stvari, ki se dogajao drugemu, ga preprosto ne prizadenejo, se ga ne dotaknejo.

Ali se kdaj vprašamo, kaj se dogaja z ljudmi, ki jih je dejansko nesreča, ki se je dogodila, prizadela, ki so bili “udeleženi” v vsem tem? Mi smo samo samo neki “bystander-ji”.

Uh, kako mi gre že na jetra življenje v tem svetu!

  • Share/Bookmark

Kitara

Zapisano pod: moje — mici - 29.08.2007

Včasih sem jo često igrala, zdaj pa kar malo sameva v kotu in čaka na boljše čase. Ampak…koliko stvari se je zgodilo v njeni družbi, koliko pogledov je ujela – pa ne zase, pač pa za tistega, ki je igral nanjo. To je res silno hvaležen inštrument.

kitara

Zanimivo, kako je v življenju vsakega človeka obdobje, kjer igra kitara pomembno vlogo. Se spomnim, da nikdar nismo v srednji šoli (pa tudi še na faksu) šli nikamor brez vsaj ene kitare. Pa smo se vozili po Sloveniji z vlakecom in smo brenkali, prepevali, trosili svojo mladost in svoje veselje vsem, ki so bili okrog nas. Kolikokrat se je zgodilo, da smo po poti še kakšnega s seboj spravili, da je šel z nami naprej.

In tudi zdaj, ko kje vidim skupinico mladih (ali pa tudi ne več tako mladih), kako sedijo v parku sredi mesta na tleh in si prepevajo, se smejejo, se veselijo mladosti, življenja, jim prav privoščim. Kajti to so spomini, ki ostanejo večno.

Tudi če čez leta kitara obleži samo v nekem kotu …

  • Share/Bookmark

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |