Kitara
Včasih sem jo često igrala, zdaj pa kar malo sameva v kotu in čaka na boljše čase. Ampak…koliko stvari se je zgodilo v njeni družbi, koliko pogledov je ujela – pa ne zase, pač pa za tistega, ki je igral nanjo. To je res silno hvaležen inštrument.
Zanimivo, kako je v življenju vsakega človeka obdobje, kjer igra kitara pomembno vlogo. Se spomnim, da nikdar nismo v srednji šoli (pa tudi še na faksu) šli nikamor brez vsaj ene kitare. Pa smo se vozili po Sloveniji z vlakecom in smo brenkali, prepevali, trosili svojo mladost in svoje veselje vsem, ki so bili okrog nas. Kolikokrat se je zgodilo, da smo po poti še kakšnega s seboj spravili, da je šel z nami naprej.
In tudi zdaj, ko kje vidim skupinico mladih (ali pa tudi ne več tako mladih), kako sedijo v parku sredi mesta na tleh in si prepevajo, se smejejo, se veselijo mladosti, življenja, jim prav privoščim. Kajti to so spomini, ki ostanejo večno.
Tudi če čez leta kitara obleži samo v nekem kotu …
inaaa — 29.08.2007 @ 11:46
tudi mi smo na kakšne piknike in podobne zadeve jemali s seboj kitaro.. Vedno! Pravzaprav že včasih to pogrešam!
buba švabe — 29.08.2007 @ 12:34
Jst bi tut kitaro igral. Pa nikol nisem mel. Nikol nisem znal…
čivka — 31.08.2007 @ 11:17
Smo zakurili ogenj na kaki jasi, se posedli okoli in nekdo je igral… temna noč, glasovi petja v vetru… Fiju kje so tisti cajti, pismo je bilo fajn! Zdaj pa si malo bolj glasno zapoješ v kopalnici pa že sosed tolče po steni
slashek — 5.09.2007 @ 02:08
kitara je res hvaležn in uporabn inštrument spraviš jo lahk kamorkoli in tud zaigrat se da karkoli
maatjazh — 5.09.2007 @ 02:16
Ne mara bit v kotu.
Anže — 8.03.2008 @ 16:52
Mogoče jo bo komu spletna stran http://www.akordi.eu pomagala spraviti iz kota.
))