Mici






         življenje s krili

19.08.2007

Kako razložiti devetletniku …

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 19.08.2007
  • da če mami obljubi, da bodo šli na bazen, potem pa si bratec po nesreči skoraj odreže prst s škarjami za rezanje žive meje, da pač bazen odpade?
  • da so počitnice čas, ki je potreben, ko naj bi se šolarji odpočili od šole, delali stvari, ki jih veselijo, bili z ljudmi, ki jih imajo radi…?
  • da so tudi njegovi sošolci več ali manj doma med počitnicami in da os le redki taki, ki res cela 2 meseca počitnic kje letujejo, se jim “kaj dogaja”?
  • da 6 dni oratorija, 10 dni taborjenja, 7 dni morja, 5 dni na dolenjskem, 3 obiski bazena in 2 tedna počitnic pri babici ne pomeni, da se nič ne dogaja?
  • da mama s tremi otroki ne more vedno ustreči samo enemu, ostala dva pa pustiti doma, če ju ponujeno ne mika, ampak da mora voziti slalom med vsemi tremi, ker so pač vsi trije njeni in jih ima enako rada, čeprav so včasih precej težki in bi ji bolj ustrezalo, da gre kam stran od njih, sama?
  • da obstajajo v naši bližnji okolici otroci, ki v celih dveh mesecih počitnic niso bili popolnoma nikjer, samo doma, pa ne zato, ker si ne bi želeli nikamor iti, pač pa zato, ker si njihovi starši tega preprosto ne morejo privoščiti?

Zakaj so naši otroci tako ozkogledi? Vidijo samo tisto, kar je njim všeč oz. kar se njim “hudega godi”? Žal je že pri majhnih otrocih razločno viden “slovenski kompleks” (pri sosedih je vedno vse boljše).

  • Share/Bookmark

18.08.2007

dogsitter…

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 18.08.2007

… sem postala spet neprostovoljno.

Sestra je šla na morje in so doma pustili svojega ‘peseka’ in so spet po ne vem kakšnem ključu našli mene, da ‘dogsittam‘. Je prav prijeten kužek, samo – res nisem ravno najboljše volje paziti na psa. Včeraj sva šla navsezgodaj zjutraj (pred službo) na sprehod po gozdu, ki je za hišo (praktično stopiš iz hiše v gozd). Priznam, da bi mi za takele športne podvige kakšen domač kuža res prišel prav, to pa je tudi vse. Ostačlo je pa bolj kot ne matranje živali (ali pa mene), če mene vprašate.

Danes pa se že cel dan prestavljam iz enega kota hiše v drugega in sem totalno nesrečna, ker moram biti tu. Zunaj je vreme tako, da ne vem, ali se bo vsak trenutek kaj spustilo iz neba, pa še hladno je postalo, zato se s psom raje valiva po kavču in bereva knjige in gledava televizijo. No, pa popoldanski lepotilni spanec sem tudi že imela ;-)

Eh, jutri bo gotovo drugače…

  • Share/Bookmark

16.08.2007

Billy Elliot

Zapisano pod: moje — mici - 16.08.2007

Najboljši film ever … zame.

Billy Elliot

“Just because I like ballet, it doesn’t mean I’m a poof,”

Sem ga gledala ravnokar in se zraven utekočinjala … kar naprej so se mi povezovale nitke na stvari, kot so se dogajale meni. Res, podoživljanje … Tako boli … Je tako lepo, da bi šla vse še enkrat skozi… Ne bom rekla, da ne morem, ker nimam pojma, kaj se bo še zgodilo … Morda me pa vse skupaj lahko še preseneti. In potem ne bom več Andrejem in Tonijem in Petrom in Irenam in Marjetam in vsem ostalim govorila “kako si želim, da bi bila lahko na tvojem mestu”, ker bom lahko sama živela to. In to je tisto, kar si res najbolj od vsega želim.

  • Share/Bookmark

Depra? No way!

Zapisano pod: moje — mici - 16.08.2007

Ko gledam ljudi okoli si sebe, imam občutek, da se dobre stvari dogajajo samo drugim – pardon, da se karkoli dogaja samo drugim. Moji dnevi so vsi enaki: zjutraj vstanem, grem v službo (tam je tako ali tako vsak dan isto – od trenutka, ko stopim v pisarno, pa do trenutka, ko jo zapustim, razmišljem, kje bi lahko pridobila še nekaj malega časa, da bi vse, kar me čaka, postorila in upam, da enkrat bo pa le prišel tisti dan, ko bom lahko na koncu delovnega dneva rekla “to je to, jutri pa začnemo z novim projektom”), pridem nazaj domov, se dvakrat obrnem okoli in že je dneva konec.

Kje so tisti časi, ko se mi je “dogajalo”? Na faksu sem imela občutek, da najbolj zanimive stvari izpuščam ravno zato, da bom potem, ko bo konec vsega tega matranja, lahko zadihala s polnimi pljuči. Pa nisem, ker se je potem nabralo še veliko več stvari, ki so več ali manj vse po vrsti nepotrebne. In ko zdaj pogledam nazaj, vidim, da vse tiste ure, ki so se mi z vidika študija zdele vržene skozi okno, tako zelo pogrešam, da ravno zato, da bi se sploh kaj dogajalo v mojem življenju, pomalem razmišljam o kakšni specializaciji, če ne celo magisteriju (doktorat pa nikakor ne pride v poštev), ker dejstvo je, da takrat, ko nekaj “moraš” delati, je vse drugo bolj zanimivo, kot pa to.

Ojej, morbidno…depra, here I come…

Mah, resno razmišljam o študiju naprej, čeprav me malo skrbi, kako bom sfolgala vse skupaj, pa vseeno. En cilj pa tudi moram najti, ker drugače bo…kriza. Ne, ne sme iti več tako naprej. Saj nimam več 15 let, ko bi lahko rekla, da je še vse pred mano. Ni več izgovorov za ležernost in zabijanje časa, metanje moči in idej skozi okno.  OK, glavni smisel in cilj življenja sem že davno tega našla in mu sledim, skušam slediti vsak dan. Včasih mi bolj, včasih mi manj uspeva, vendar usmeritev imam. Začrtano. Utemeljeno. Ukoreninjeno. Ampak hoditi po tej poti, ob kateri ni nič, kar bi pritegnilo pogled, kar bi navdihnilo srce, da bi zapelo, kar bi morda tudi včasih malo speljelo stran, pa ni užitek.

Priznam, komaj čakam september, ko bom zopet v roke dobila ene 60 frockov, da jih 4x na teden “maltretiram”, mrcvarim, jim skušam pokazati, kaj je to lepo, dobro, kaj sploh je življenje, da se bomo skupaj veselili, si parali živce, se učili eden od drugega. Mogoče bo potem drugače…Ja, zagotovo bo drugače, ker bom imela manj časa za razmišljanje, kaj mi še manjka, kaj pogrešam, kaj bi lahko bilo drugače. No, saj to bo pa kmalu :-D

Odlično!!!

Spet bodo zgodbice na prvem tiru, spet bom lahko otrok, ker bom z otroki in mi nihče ne bo mogel reči: “ja, kako se pa obnašaš? koliko si pa stara?” Imela bom idealno kuliso – otroke, ki me bodo razumeli, ker bom govorila njihov jezik. Vmes bo pa vsake toliko časa padel kakšen izletek v meni ljube kraje, kjer bom lahko na hitro napolnila baterije, kakšno nedeljsko popoldne bomo predebatirali v stari družbi s starimi prijatelji ob temi, ob kateri se mi že zdaj ježijo dlake, ker je tako…moja, naša, Njegova. Jaa! To je to.

Kdo pravi, da se mi nič ne dogaja. Se mi. In to veliko, samo je tako skrito, tako veliko, da se moram malo skloniti, da najdem, potem šele vidim veličino vsega.

Odlično!!!

  • Share/Bookmark

Minuta za slovenščino 5#

Zapisano pod: moje — mici - 16.08.2007

Kaj je …

… brzletna?

  • Share/Bookmark

11.08.2007

Kako sem vesela 2#

Zapisano pod: MS, moje, takle mamo — mici - 11.08.2007

… da nisem frizerka.

frizerske-skarje.jpg

To ne pomeni, da imam kaj proti frizerkam. Sploh ne. Samo včeraj, ko sem strigla enga “pubeca”, mi je to prišlo na misel. Cele pol ure je trajala obdelava njegove glave, da sem ga uspešno z mašinco postrigla na 0,5. Pa čeprav mašinca dela skoraj sama, ni manjkalo veliko, da bi ga “zastrigla” ali bolje rečeno zabrila. Kar pa zanj gotovo ne bi bilo dobrodošlo, saj je ravno v letih, ko je treba tudi kaj dat na svoj izgled, da ne bi slučajno punce rekle, kakšen je. :-) Seveda sva se vmes prav pošteno nasmejala, ko sem mu delala take in drugačne “čopke”. Prvi poskus malo drugačne pričeske je bila frizura na “tri freze”. Tako moji sodelavci imenujejo frizuro mjega šefa, ki ima na vrhu glave čisto naravnost postrižene lase. Pa fantiču ni bila všeč taka frizra. Nato sva nadaljevala bolj deteljevsko. Sredi glave, kjer ima največji vrtinec, sem mu pustila velik čop las. Res je izgledal kot kakšen detelj s tistim čopkom. Sva se precej nasmejala tudi na ta račun, vendar še vedno ni bil zadovoljen. Ostalo je le še, da mi sredi glave pustim (za spomin na stare čase) manjči čopek, kot ga imajo pripadniki hare krišne, vendar ni bil za to, da bi bil po celi glavi obrit. Tako da sva zaključila popolnoma brez domišljije – 0,5 po celi glavi. Ampak važno je, da je fant zadovoljen in da mu lasje vsaj en mesec ne bodo delali težav.

Je pa ta poklic vbistvu tudi lahko prav zanimiv. Vsakič lahko poskusiš kaj novega, stik imaš z vedno novimi in novimi strankami in s tem tudi izzivi, saj je vsak človek svet zase. Tu pride na plano tudi ustvarjalnost frizerja. Tudi stik s strankami ni zanemarljiv, predvsem za tiste frizerje/ke, ki so t.i. “people person”. In da ne bo pomote, poklic frizejra je, za tiste, ki se znajo prav uveljavljati, prava zlata jama in zelo dobra naložba, saj so dobri frizerji/ke visoko cenjeno “blago”, ki ga ne najdeš za vsakim vogalom.

  • Share/Bookmark

10.08.2007

Ljubezen na prvi pogled

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 10.08.2007

Ja, tudi take stvari se dogajajo. Mnogim. Vendar meni ne. Meni se je pred mnogimi mnogimi leti zgodilo ravno nasprotno. Lahko bi rekla sovraštvo na prvi pogled.

Ampak pojdimo lepo po vrsti. Danes praznuje RD moj svak. Zanimivo. Pred leti ne bi nikomur verjela, če bi mi rekel, da se bom spomnila nanj. Pa sem se. Pravzaprav se zadnje čase prav dobro razumeva. Na začetku pa ni bilo tako. Morda je bil razlog za najina nesoglasja in vzajemno nesprejemanje v tem, da je hodil z mojo sestro, s katero sem se izredno dobro razumela. In ke mi je “jemal” tisto, kar sem si na nek način lastila, je bil on zame “bad guy”. Pa tudi popolnoma nič mi ni bil simpatičen s tisto svojo kozjo bradico :-) Ker sem že od začetka človek, ki pove -ali pa bolje rečeno pokaže, kaj si misli, sem tudi njemu jasno dala vedeti, da pri nas (torej - pri meni) ni dobrodošel.

Dobro se spomnim enkrat, ko je prišel zvečer, ker je študiral v Ljubljani in je enkrat na teden prespal pri nas, drugače pa se je vozil domov na dolenjsko, k nam na obisk. Ko je pozvonilo, sem stekla odpret vrata in ko sem videla, da je on, sem mu gladko rekla: “Tukaj nisi dobrodošel!” in sem mu pred nosom zaloputnila vhodna vrata. Seveda od domačih nisem bila deležna nobenega aplavza ali pa pohvale. Je pa rabil kar ene pet minut, da se je opogumil in še enkrat pozvonil v upanju, da spet ne naleti name. No, v drugo mu je uspelo in je le prišel v hišo, jaz pa sem jih pošteno slišala. V tisti bitki je bil on zmagovalec, jaz pa velika poraženka.

No, naj samo v svoj zagovor povem, da sem bila takrat stara 8 let. ;-)

In danes, ko je od tistega “neljubega” dogodka preteklo že mnogo mnogo vode, se tudi midva razumeva veliko bolje. Res za naju še vedno velja rek, ki pravi manj te vidim, raje te imam, ampak tudi takrat, ko se vidiva, se pogovarjava normalno, kot da nikoli ne bi bila rivala – on moj sovražnik, jaz pa njegov trn v peti.

Kadarkoli moja sestra pride potožit k nam čez svojega moža, ji (priznam, tudi malček privoščljivo) rečem: Jaz sem ti že takoj na začetku pokazala, da ni kaj prida, pa me nisi poslušala, zdaj pa imaš. Pa moram vseeno priznati, da je tale moj svak prva liga, res je fejst – kot človek, oseba in ga zelo cenim. Pač prvi vtis ni bil ravno najbolj merodajen. Itak pa – tudi on je moral spremeniti mnenje o meni – pač nisem tako razmaženo dete, za kakršnega sem se na začetku najinega poznanstva izkazala. ;-)

  • Share/Bookmark

7.08.2007

Minuta za slovenščino 4#

Zapisano pod: miks, takle mamo — mici - 7.08.2007

Kaj je …

… fufna?

  • Share/Bookmark

Minuta za slovenščino 3#

Zapisano pod: miks, takle mamo — mici - 7.08.2007

Kaj je …

       … čaga?

  • Share/Bookmark

3.08.2007

Srečanja za vse življenje

Zapisano pod: MS, moje — mici - 3.08.2007

Zakaj v življenju srečamo ljudi, ki se nam že takoj vsedejo v srce, se na nek način v trenutku “konektamo” z njimi, potem pa jih redkokdaj še vidimo ali pa sploh nikoli več? In če se srečamo, ta srečanja niso bežna srečanja naključnih znancev, ki potekajo navadno po sistemu: “Kako si?” “V redu, pa ti?” “jaz, sem tudi OK.” “No krasno.” “Čao!” “‘Dijo.”, ampak se pogovor nadaljuje tam, kjer se je pri zadnjem srečanju končal. Ostane povezava, vez, ki veže, tudi če ni fizičnega kontakta, stika, srečanja.

V življenju sem spoznala tri osebe, za katere si upam trditi, da bomo ostali vedno povezani z nevidno vezjo. Prvi je prišel mimo ravno v času, ko sem se odločala o najpomembnejši stvari v življenju. Z menoj je hodil po poteh, po katerih si sama nisem upala iti, postavljal je vprašanja, na katere si nisem upala odgovoriti, bil je tam takrat, ko mene skoraj ni več bilo. In ko so se po intenzivnem letu najinih srečevanj pozno v noč najine pote razšle v daljni Kanadi, je ostal vonj po prijateljstvu. In ravno zadnič sva se ponovno srečala in najin pogovor se je nadaljeval tam, kjer se je pred 5 leti končal. Vse kar se je zgodilo vmes je bilo… obema znano, čeprav se o tem nisva pogovarjala. Temelj pa je ostal isti. In to je tisto, kar naju združuje, kar naju povezuje in nenazadnje, kar naju zaznamuje. Z drugo osebo sva nekaj časa delili isto pot, hodili sva po isti stezi, le da je imela vsaka obute drugačne čevlje. Zanimivo je, da tisti čas, ko sva bili skupaj, nisva veliko govorili. Pa vendar se je spletla tako močna vez, da je nobena bolezen, noben zid ne more pretrgati. Zanimivost ali pa ironija je v tem, da se je ta oseba preden sva se spoznali, ukvarjala z ljudmi, kot sem sedaj jaz – torej z bolniki z multipleksom. V času najinega druženja nobena od naju ni vedela za to, da bo ravno MS odskočna točka zanjo in vstopna točka zame. Kjer je ona končala, sem jaz začela. :-) In vsakič, ko se vidiva (enkrat na vsake kvatre), so vse besede odveč, saj je dovolj, da se pogledava, si pokimava in oba veva, kaj to pomeni. Tretji pa je prišel mimo mene letos, popolnoma nepričakovano, pa zato tako blizu, tako globoko. Tudi tu so besede večkrat bolj mašilo kot pa kaj drugega, saj pogled pove vse.

Hvaležna sem vsem trem, ker so in tudi ker smo. Vsak izmed njih je biser, je dar, ki mi je bil podarjen zastonj. In kot školjka nameravam te bisere čuvati, jih varovati in ohranjati pred pogledi drugih, pred vsiljivci in pred svetom.

Ja, življenje je res mnogokrat borba in boj za preživetje, včasih celo mesarsko klanje, pa vendar, če znam gledati s pravega zornega kota, če se znam včasih tudi oddaljiti od trenutne situacije in na vse skupaj pogledati iz daljave, z neko distanco, potem mnogokrat lahko vidim, da to, kar me trenutno “mori” je le voda, ki priteka, da se moja rožica lahko hrani naprej, da lahko živi, čeprav trenutno zelo zelo boli.

soncnica2.jpg

Bolečina je prijetnejša, če poznaš njen smisel oz. če ji daš smisel. Če pa se boriš proti bolečini in jo odklanjaš, je pa ti Sizifovo delo, saj se le povečuje, ker se boriš z mlini na veter.

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |