Mici






         življenje s krili

30.09.2007

Zelena milja

Zapisano pod: moje, off — mici - 30.09.2007

Včeraj je bil na sporedu film Zelena milja. Prvič sem ga gledala, ko je prišel ven. Se spomnim, da nas je bilo v dvorani samo enih 20. Najprej mi je bilo kar neprijetno sedeti v skoraj prazni dvorani, potem mi je pa vedno bolj ustrezalo. Prvič zato, ker je bil ljubi mir, nihče ni okoli mene šumel z vrečkami in ropotal z nogami, še posebej mi je pa prav prišlo proti koncu filma, ko sem se pomalem utekočinjala in se solzila. Ni mi bilo treba biti nerodno in pogledovati proti sosedom, če si oni tudi brišejo solze kot jaz ali pa se jih ni vsebina nič dotaknila.

green-mile.jpg

Navadno ne gledam velikokrat enih in istih filmov, vendar bi tega z veseljem pogledala še vsaj ene parkrat. Ne zaradi igralske zasedbe (čeprav se mi tudi ta zdi izredno dobra), pač pa bolj zaradi vsebine in sporočila filma. Včeraj so mi pred oči prihajali trije ključni elementi, ki se jih film dotika: vprašanje dobrega in zla, odnos do sočloveka (ne glede na to, kdo je, kaj je in kaj je storil) in pa odnos do sebe.

Ne bom se spuščala v podrobosti, kaj, kje in zakaj, ampak res mi je ta film dal mislit. Kakšni so naši odnosi, kako odreagiram v določenih situacijah, koga obsojam in zakaj, koliko sploh pogledam sebe in skozi sebe ocenjujem druge, moj odnos in opredelitev glede zla, hudega in dobrega, ki je, ki se dogaja in nenazadnje se mi je spet postavljalo vprašanje, kaj je zares pomembno v življenju.

Res dober film. Težek, ker človeka na trenutke postavi pred dejstvo in se je dejansko treba opredeliti, kje si, kakšen je tvoj odnos do drugih, do ljudi, ki ti grejo na jetra, ki ti parajo živce in bi jih najraje zbrisal z obličja zemlje, če bi imel to možnost. In tudi sprejmanje človeka kot takega, ne glede na njegovo preteklost, ne glede na njegova dejanja, je izredno težka stvar. Gledati v njem človeka, sebi enako bitje, ustvarjeno z nekim namenom in tudi poslanstvom, če hočete.

Ja, izredno težko “prebavljiv” (ne v slabem pomeni besede, vendar se drugače trenutno ne znam izraziti) film – po vsebini, po sporočilnosti. In zato, bi ga gledala še nekajkrat. Ker mi vsakič pove kaj novega, mi odkrije drugo plat človeka, mene same.

Morda mi bo prihodnjič uspelo ga gledati še s kom drugim, ker take filme najraje gledam sama, da nimam težav s tem, kako izgledam, ko se ob (skoraj) vsaki malenkosti osolzim. Vendar imam vsakič tehten razlog za svoje utekočinjanje… Morda ga bo pa kdo kdaj izvedel…

  • Share/Bookmark

28.09.2007

preblisk

Zapisano pod: moje, off — mici - 28.09.2007

2007_09230010.JPG

Vedno sem imela težave s poslavljanjem. Pa ne mislim poslavljanjem z ljudmi, s katerimi se pogosto srečujem pač pa s poslavljanjem od ljudi, ki so mi blizu, ki jih imam rada, ki jih dolgo časa spet ne bom videla.

Včeraj je bil spet en tak trenutek, ko bi najraje ustavila čas in ostala v trenutku, stala, sedela zraven K. in se z njim pogovarjala, ga spraševala, se z njim smejala, ga gledala, pustila, da bi on gledal mene, da bi mi postavljal vprašanja, da bi me provociral, bil hudomušen,… Vedno, ko se srečava, je težko začeti, ker ostaja luknja v času med nama, ko se nisva videla, ko nisva bila v kontaktu in zato so tudi besede okorne, še tipava, kje je drugi, kje sva midva, kako stvari stojijo. Vendar kmalu spet ujameva frekvenco in potem gre vse kot po maslu – se dogaja, se kreše, se topi, se rojeva, skratka se dogaja na polno. In čas, ki sva ga preživela skupaj, pa ga ta mesec res ni bilo malo, je (si upam trditi tudi zanj) obema dragocen, je bogat in je poln bližine, povezanosti, soodvisnosti in ne nazadnje tudi pripadnosti. In zato mi je tako hudo, ko se približuje čas slovesa, ko vem, da mu bom morala reči “adijo”, pa bi mu rada še toliko stvari povedala, ga vprašala, ga poslušala, pa ne morem več, ker je treba iti naprej – on študirat, jaz pa v sivi vsakdan službe, obveznosti, skupin in otrok. In včeraj je bilo tako … stala sva drug zraven drugega, tiho … potem pa sva si le še pomahala.

Mene boli, ker vem, da je to spet konec nečesa lepega, dobrega, hkrati pa ostaja en tak topel občutek povezanosti, ki je niti razdalja niti čas ne moreta prekiniti.

K. hvala za petek in sedmera, za zaupanje in za zgled predvsem pa hvala za prijateljstvo.

  • Share/Bookmark

17.09.2007

Eksistencialno vprašanje ali kaj je zares pomembno v življenju?

Zapisano pod: moje, off — mici - 17.09.2007

Kaj je pomembno v življenju? Ali je to status, ki ga človek uživa v družbi, ali je to denar, ali je to družina, ali so to prijatelji, ali so to dosežki, ali je to zdravlje, ali je to …? Ne vem. Nimam pojma. Se mi pa vedno bolj zdi, da se peham za napačnimi stvarmi. Priznam, je že res fino imeti obiske in dobivati pohvale iz vseh koncev in krajev, pa vendar mene to ne napolnjuje, me ne osrečuje. Ostajam prazna. Včeraj sem imela cel dan polno hišo ljudi. So si skoraj podajali kljuko. Pa vendar sem bila na koncu, ko so vsi odšli, popolnoma izpraznjena. Nisem bila več jaz, vse mi je bilo tuje in nepoznano. Res, saj sem jih sama povabila, in tudi jim ne moreš reči po 5 urah, da bi morda bil že skrajni čas, da grejo. Zato sem stiskala zobe in igrala dobro gostiteljico. No, po drugi strani je pa tudi na nek način prijeten občutek, ko veš, da se ljudje pri meni počuijo dobro in da ne želijo oditi ter da se vedno z veseljem vračajo.

Vendar vprašanje še vedno ostaja: kaj je zares pomembno v življenju? V petek sem preživela čudovit dan v hribih – planina Blato, Planina pri jezeru, Dedno polje, Koča pri sedmerih. Vreme kot naročeno za hojo po hribih, dobra družba, skratka počutila sem se in tudi bila sem free as a bird. Tam, na 1500 metrih nadmorske višine je bilo vse preprosto. Odnosi niso zakomplicirani, problemi so vsi ostali v dolini, narava ti zapre usta, da je vse, kar si sploh sposoben delati, občudovati krasote in lepote narave, gora, gozdov, jezer, planin, …

In ravno tako, kot sem se pred leti po sršenjem piku v glavo začela spraševati, kaj je resnično pomembno v mojem življenju in kaj je zgolj balast, s katerim se premnogo, preveč ukvarjam, so se mi enaka vprašanja porajala tu.

  • ali je služba pomembna? Je, vendar ne več, kot je potrebno za preživetje (če bi bila karieristka, bi rekla da je gotovo na prvem mestu). Biti pa tudi med dopustom ves čas na preži, ali gre v službi vse OK, je pa preveč.
  • ali je družina pomembna? Je, seveda, vendar mi družina ne sme biti ovira ali pa izgovor, da ne sledim svojim sanjam, da ne grem tja, kamor me vleče.
  • ali so prijatelji pomembni? So, seveda, vendar ne smejo biti kriterij za moje počutje. Ni prav, da se jim vedno trudim ugajati, ker s tem teptam sebe, si ne pusim biti jaz.
  • ali so dosežki v življenju pomembni? So, vendar ne smejo biti kriterij moje samozavesti in samospoštovanja.
  • ali je zdravje pomembno? Seveda je. Če ga imam, potem lahko delam marsikaj, potem sem lahko marsikaj. Če pa ga nimam, je pa morda ravno to lahko moja odskočna deska za marsikaj, le če to vidim in če zna živeti tudi v bolezni, z bolečino, v odvisnosti od drugih ter popolnoma nemočna. Zdravje ne bi smelo biti cenjeno samo takrat, ko smo bolni, pač pa bi morali včasih tudi bolezen znati “izkoristiti”, uporabiti v svoj prid.

Kaj pa je tisti balast, ki me obkroža in mi ne da “miru”?

  • občutek pomembnosti, koristnosti, sprejetosti, moči,… Vse to so po svoje dobre stvari, vendar me večkrat hromijo in me preveč okupirajo ter mi predočujejo take in drugačne pasti in nevarnosti, da se ukvarjam z njimi mnogo preveč.
  • pehanje za denarjem in materialnimi dobrinami. Je že res, da je prijetno imeti vedno pri roki vse, kar mi tisti trenutek poželi srce, vendar me to oddaljuje od sebe, mi zamegljuje pogled in me odvrača od centra, od bistva.
  • moj lastni “popek”, ker sem preveč zagledana vase in ne vidim 5 cm pred svojim nosom. Če pa že malo dvignem pogled, se pa ustrašim, ker je to, kar vidim, mnogo večje od mene in mojega samospoštovanja ter samozaupanja. Raje gledam v svoj trapasti popek, ker tam tako ali tako nič ni in se mi ni potrebno ukvarjati z drugimi – mater sem egoist.
  • hlepenje po uspehu, po priznanju. V soboto sem srečala M., s katero sva bili pred leti zelo zelo povezani – zaradi narave dela pa tudi življenjskega okoliša. Zdaj pa sem zanjo samo ena izmed mnogih, ki jih “pozna”. Zakaj ne znam sprejeti dejstva, da se ljudje spreminjajo in da vse tisto, kar je bilo pomembno pred 5 leti, danes ni vredno popolnoma nič več?

Ne, ne bom se več pehala za izgubljenimi ljudmi, trenutki, spomini. Ne bom več gradila gradov v oblakih. Ne bom se več slepila, ampak bom vsak dan vzela kot nov začetek, moč za vse to pa črpala in ljubezni mojega dragega, ki je vedno zvest in nikdar ne zataji.

 Pogled od daleč

  • Share/Bookmark

11.09.2007

Minuta za slovenščino

Zapisano pod: moje — mici - 11.09.2007

Kaj je …

… cehta?

  • Share/Bookmark

9.09.2007

nedeljski izlet

Zapisano pod: jumy, moje, off — mici - 9.09.2007

Po kosilu sem se na vrat na nos odpravila na izlet. Mimo Katarine na Jakoba (da ne bo pomote, to sa dva hibčka v Pohograjskem hribovju).

Sicer ni bil ne vem kakšen vzpon – resnici na ljubo se temu sploh ne more reči vzpon, pa mi je bilo pošteno nerodno, ker sem bila danes prvič gor. Tu se je ponovno izkazal pregovor, da kar imaš pred nosom, tega nikoli ne vidiš.
Ampak sem danes to popravila in si ogledala vse možne hribe, ki bodo dobili zeleno luč v moji “black book”, torej jih bom obhodila v kratkem, začenši z jutrišnjim dnem. Presenetil me je razgled z vrha Jakoba. Na eno stran se odpira prečudovit razgled po Ljubljani, Medvodah in Kranju ter vseh krajih vmes. Ugotovila sem tudi, da sem očitno prespala vse ure geografije v šoli, ko smo se učili o naši predragi Sloveniji, saj sem si mnogo stvari popolnoma drugače predstavljala. Sem morda preveč navajena razgleda samo iz enih in istih vzpetin, gričev in gora. Se posuvam s pepelom in obljubljam, da bom v bližnji prihodnosti to takoj popravila.

Me je pa presenetilo dokaj majhno število izletnikov, saj je bilo vreme res prečudovito, razgled (skoraj bi lahko rekla) božanski in tudi zatevnost tega izleta je skoraj nična. Tudi če si popolnoma brez kondicije, se ne boš niti malo prepotil, morda le na zadnjih 100 metrih, ko se je potrebno dvigniti po hribčku do cerkvice, ostalo pa je prijeten sprehod po lepo urejeni poti po gozdu. Pa tudi trajanje tega “podviga” je precej kratko – v pičlih 35 minutah si od vasi Topol na Jakobu.

Jap, sem morala preveriti, če me moji žulji, ki sem jih pridelala v sredo na jutranjem sprehodu (in so se med tem tako lepo “razčesnali”, da je pogled nanje vse prej kot prijeten in tudi občutek v kakršnihkoli čevljih, ki nimajo odprte pete ni zavidanja vreden) kaj motijo in bolijo, pa so se kar lepo držali.

Zdaj vem, kam jo bom mahnila, če se bom želela kdaj sprehodit po gozdu ter na koncu poti ujeti čudovit razgled po ljubljanski kotlini. Ko pa najdem še kakšen tak “kucelček”, pa sporočim. Zaenkrat sem se osredotočila na okolico Ljubljane.

  • Share/Bookmark

8.09.2007

off I go

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 8.09.2007

Za 2 tedna se odlkapljam od vsega. Me ni. Grem daleč stran od ponorelega sveta.

Vreme sem že naročila, telefon je na “off”, ker ga ne potrebujem in nočem, da kdo potrebuje mene. Ker se moram ponovno najti. Iščem se na 1500+. Vsak dan.

Potem bomo pa na novo začeli.

  • Share/Bookmark

6.09.2007

kričiš ali šepetaš?

Zapisano pod: pošta — mici - 6.09.2007

Nekoč je učitelj vprašal svoje učence: »Zakaj ljudje kričijo, kadar so jezni?«
Učenci so razmišljali nekaj časa: »Zato ker zgubimo potrpljenje – je odgovoril eden izmed njih – zato kričimo.«
»Vendar, zakaj bi kričal, če je oseba poleg tebe?« je vprašal učitelj, »ali ni mogoče govoriti potihem – nalahno?«
»Zakaj kričiš, ko si jezen?«
Učenci so dajali še nekatere druge odgovore, vendar nobeden ni zadovoljil učitelja.
Končno je razložil: »Kadar sta dve osebi sprti, jezni, se njuni srci zelo oddaljita. Zato morata kričati eden na drugega, da njun krik preseže razdaljo in se utegneta slišati. Čimbolj sta jezna, glasneje morata kričati, da se slišita, ker je razdalja med njima velika.«

Nato je vprašal učitelj: »Kaj se pa zgodi, ko se dve osebi zaljubita? Si ne kričita, govorita si nežno, zakaj? Njuni srci sta si zelo blizu. Razdalja med njima je zelo majhna.«
Učitelj je nadaljeval: »Kaj se zgodi, ko se še bolj zaljubita? Ne govorita. Le šepetata in se še bolj zbližata v svoji ljubezni. Končno ne potrebujeta niti šepeta. Se gledata in to je vse. Taki sta dve osebi, kadar se ljubita.«

Potem je nadaljeval: »Kadar se prepirate, ne pustite, da se vaša srca oddaljijo; ne izgovarjajte besed, ki bi vas še bolj oddaljile, ker bo prišel dan, ko bo razdalja tako velika, da ne boste našli več poti nazaj.«

Avtor: P. Nadino Conte

  • Share/Bookmark

5.09.2007

Jutranji sprehod in njegove posledice

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 5.09.2007

Danes zjutraj sem se zbudila v lepo, prijetno hladno jutro, ki je kar klicalo po kakšnem predslužbenem sprehodu.

In sem si ga privoščila – sem se sprehodila kar do službe. No, malo za orientacijo, do službe imam:

  • 20 minut s kolesom,
  • 15 minut z avtom,
  • 15 minut z vlakom (od vrat do vrat - 6 minnut do postaje, 6 minut vožnje z vlakom in 3 minute od postaje do službe)
  • 35 minut z avtobusom (jah, “rush hour” je vedno)
  • 45 minut peš.

In sem se herojsko odpravila danes peš do službe. Prijeten sprehodek po ne preveč prometnih cestah in cesticah, malo po makedamu ob železniški progi,… Krasno. In kar na smeh mi je šlo, ko sem kar dvakrat prehitela avtobus, v katerem so se drenjali ljudje, povečini dijaki, jaz pa sem tako “free” špancirala mimo njih. Iz drugega avtobusa sem opazila, da mi eni mladci zavzeto mahajo, pa sem si mislila … potem pa malo bolj pogledam in vidim, da je pobudnik za to akcijo bil nihče drug kot moj predragi nečak ;) Sem se morala prav nasmejati.

gojzarji

Ker sem ravno predvčerajšnjim kupila nove gojzarje, sem sklenila, da jih malo uhodim, preden jih uporabim na kakšni malo daljši turi. V njih je bil moj korak tako lahek, da sem skoraj lebdela. Res so fajn.

Tako … športno napravljena sem prišla v službo, potem sem se pa seveda preobula in uredila kot prava “business woman”, nakar ugotovim, da me nekam pete bolijo. Pogledam … in iz obeh pet mi mahata dva lepa, velika, ravno prav mlada žulja. :(

To je očitno cena, ki sem jo morala plačati za jutranji sprehod. Ampak se ne bom pustila tem malim nadlogam, noben žulj mi ne bo preprečil, da se ne bi še domov odpravila peš. In kako se veselim teh jesenskih dni, ko je tako prijetno pešačiti. You’ll be seeing me on the road walking a lot this fall. :P

  • Share/Bookmark

3.09.2007

Minuta za slovenščino

Zapisano pod: takle mamo — mici - 3.09.2007

Kaj je …

… poprdinec?

  • Share/Bookmark

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |