Mici






         življenje s krili

17.09.2007

Eksistencialno vprašanje ali kaj je zares pomembno v življenju?

Zapisano pod: moje, off — mici - 17.09.2007

Kaj je pomembno v življenju? Ali je to status, ki ga človek uživa v družbi, ali je to denar, ali je to družina, ali so to prijatelji, ali so to dosežki, ali je to zdravlje, ali je to …? Ne vem. Nimam pojma. Se mi pa vedno bolj zdi, da se peham za napačnimi stvarmi. Priznam, je že res fino imeti obiske in dobivati pohvale iz vseh koncev in krajev, pa vendar mene to ne napolnjuje, me ne osrečuje. Ostajam prazna. Včeraj sem imela cel dan polno hišo ljudi. So si skoraj podajali kljuko. Pa vendar sem bila na koncu, ko so vsi odšli, popolnoma izpraznjena. Nisem bila več jaz, vse mi je bilo tuje in nepoznano. Res, saj sem jih sama povabila, in tudi jim ne moreš reči po 5 urah, da bi morda bil že skrajni čas, da grejo. Zato sem stiskala zobe in igrala dobro gostiteljico. No, po drugi strani je pa tudi na nek način prijeten občutek, ko veš, da se ljudje pri meni počuijo dobro in da ne želijo oditi ter da se vedno z veseljem vračajo.

Vendar vprašanje še vedno ostaja: kaj je zares pomembno v življenju? V petek sem preživela čudovit dan v hribih – planina Blato, Planina pri jezeru, Dedno polje, Koča pri sedmerih. Vreme kot naročeno za hojo po hribih, dobra družba, skratka počutila sem se in tudi bila sem free as a bird. Tam, na 1500 metrih nadmorske višine je bilo vse preprosto. Odnosi niso zakomplicirani, problemi so vsi ostali v dolini, narava ti zapre usta, da je vse, kar si sploh sposoben delati, občudovati krasote in lepote narave, gora, gozdov, jezer, planin, …

In ravno tako, kot sem se pred leti po sršenjem piku v glavo začela spraševati, kaj je resnično pomembno v mojem življenju in kaj je zgolj balast, s katerim se premnogo, preveč ukvarjam, so se mi enaka vprašanja porajala tu.

  • ali je služba pomembna? Je, vendar ne več, kot je potrebno za preživetje (če bi bila karieristka, bi rekla da je gotovo na prvem mestu). Biti pa tudi med dopustom ves čas na preži, ali gre v službi vse OK, je pa preveč.
  • ali je družina pomembna? Je, seveda, vendar mi družina ne sme biti ovira ali pa izgovor, da ne sledim svojim sanjam, da ne grem tja, kamor me vleče.
  • ali so prijatelji pomembni? So, seveda, vendar ne smejo biti kriterij za moje počutje. Ni prav, da se jim vedno trudim ugajati, ker s tem teptam sebe, si ne pusim biti jaz.
  • ali so dosežki v življenju pomembni? So, vendar ne smejo biti kriterij moje samozavesti in samospoštovanja.
  • ali je zdravje pomembno? Seveda je. Če ga imam, potem lahko delam marsikaj, potem sem lahko marsikaj. Če pa ga nimam, je pa morda ravno to lahko moja odskočna deska za marsikaj, le če to vidim in če zna živeti tudi v bolezni, z bolečino, v odvisnosti od drugih ter popolnoma nemočna. Zdravje ne bi smelo biti cenjeno samo takrat, ko smo bolni, pač pa bi morali včasih tudi bolezen znati “izkoristiti”, uporabiti v svoj prid.

Kaj pa je tisti balast, ki me obkroža in mi ne da “miru”?

  • občutek pomembnosti, koristnosti, sprejetosti, moči,… Vse to so po svoje dobre stvari, vendar me večkrat hromijo in me preveč okupirajo ter mi predočujejo take in drugačne pasti in nevarnosti, da se ukvarjam z njimi mnogo preveč.
  • pehanje za denarjem in materialnimi dobrinami. Je že res, da je prijetno imeti vedno pri roki vse, kar mi tisti trenutek poželi srce, vendar me to oddaljuje od sebe, mi zamegljuje pogled in me odvrača od centra, od bistva.
  • moj lastni “popek”, ker sem preveč zagledana vase in ne vidim 5 cm pred svojim nosom. Če pa že malo dvignem pogled, se pa ustrašim, ker je to, kar vidim, mnogo večje od mene in mojega samospoštovanja ter samozaupanja. Raje gledam v svoj trapasti popek, ker tam tako ali tako nič ni in se mi ni potrebno ukvarjati z drugimi – mater sem egoist.
  • hlepenje po uspehu, po priznanju. V soboto sem srečala M., s katero sva bili pred leti zelo zelo povezani – zaradi narave dela pa tudi življenjskega okoliša. Zdaj pa sem zanjo samo ena izmed mnogih, ki jih “pozna”. Zakaj ne znam sprejeti dejstva, da se ljudje spreminjajo in da vse tisto, kar je bilo pomembno pred 5 leti, danes ni vredno popolnoma nič več?

Ne, ne bom se več pehala za izgubljenimi ljudmi, trenutki, spomini. Ne bom več gradila gradov v oblakih. Ne bom se več slepila, ampak bom vsak dan vzela kot nov začetek, moč za vse to pa črpala in ljubezni mojega dragega, ki je vedno zvest in nikdar ne zataji.

 Pogled od daleč

  • Share/Bookmark


1 komentar »

  1.   čivka — 19.09.2007 @ 22:14 čivka

    Draga moja, mislim, da si si že sama odgovorila, kaj je zares pomembno… tisto, KAR TE POLNI N DELA ŽIVEGA! ;)

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |