Mici

Vedno sem imela težave s poslavljanjem. Pa ne mislim poslavljanjem z ljudmi, s katerimi se pogosto srečujem pač pa s poslavljanjem od ljudi, ki so mi blizu, ki jih imam rada, ki jih dolgo časa spet ne bom videla.

Včeraj je bil spet en tak trenutek, ko bi najraje ustavila čas in ostala v trenutku, stala, sedela zraven K. in se z njim pogovarjala, ga spraševala, se z njim smejala, ga gledala, pustila, da bi on gledal mene, da bi mi postavljal vprašanja, da bi me provociral, bil hudomušen,… Vedno, ko se srečava, je težko začeti, ker ostaja luknja v času med nama, ko se nisva videla, ko nisva bila v kontaktu in zato so tudi besede okorne, še tipava, kje je drugi, kje sva midva, kako stvari stojijo. Vendar kmalu spet ujameva frekvenco in potem gre vse kot po maslu – se dogaja, se kreše, se topi, se rojeva, skratka se dogaja na polno. In čas, ki sva ga preživela skupaj, pa ga ta mesec res ni bilo malo, je (si upam trditi tudi zanj) obema dragocen, je bogat in je poln bližine, povezanosti, soodvisnosti in ne nazadnje tudi pripadnosti. In zato mi je tako hudo, ko se približuje čas slovesa, ko vem, da mu bom morala reči “adijo”, pa bi mu rada še toliko stvari povedala, ga vprašala, ga poslušala, pa ne morem več, ker je treba iti naprej – on študirat, jaz pa v sivi vsakdan službe, obveznosti, skupin in otrok. In včeraj je bilo tako … stala sva drug zraven drugega, tiho … potem pa sva si le še pomahala.

Mene boli, ker vem, da je to spet konec nečesa lepega, dobrega, hkrati pa ostaja en tak topel občutek povezanosti, ki je niti razdalja niti čas ne moreta prekiniti.

K. hvala za petek in sedmera, za zaupanje in za zgled predvsem pa hvala za prijateljstvo.