Mici






         življenje s krili

30.10.2007

iz poštnega nabiralnika

Zapisano pod: pošta — mici - 30.10.2007

Kako bodo zgledali naši zadnji dnevi pred penzijo, če se bodo naši veljaki še naprej odločali in zviševali starostno mejo za odhod v pokoj? Takole:

zadnji dnevi pred penzijo

  • Share/Bookmark

24.10.2007

sovražim…

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 24.10.2007

… neorganizirane ljudi.

Res. Kar penasta ratam, če moram za sodelavcem kaj iskati. Ja, štekam, da on točno ve, kje je kaj (kao), vendar to ni odgovorno, ker ni on sam, ki to delo opravlja. Kajti stvari, ki jih delamo, razen če jih delamo izključno in samo zase, bodo morda še kdaj komu koristile. Še posebej je to pomembno na delovnem mestu. Če imaš nek sistem, ga imej in naj bo razumljiv in logičen. Pa tudi če imaš sistem, ki morda meni ni logičen – bom poslušala in sledila tvojemu sistemu. Vendar pa, da ni popolnoma nobenega reda, da stvari enkrat ležijo tu, enkrat tam, enkrat so spravljene v tem fasciklu, enkrat se znajdejo popolnoma v drugem… to pa me resnično jezi. Kako naj bo potek dela nemoten, če porabim pol ure časa, da najdem en ušiv list papirja, ki ga potrebujem, če bi bila zadeva lahko suma sumarum v petih minutah rešena in končana?

OK, priznam, tu mi narobe hodi moja “usmerjenost”. Kaj morem, sem pač matematik, ki se zadev, projektov loteva po nekem logičnem zaporedju. Res ne gre, da se lotiš enega projekta brez priprav. Kajti potem, ko pridejo dileme, vprašanja, težave, žal največkrat ni časa, da bi iskal osnovne informacije ali podatke. Ti morajo biti že takoj na začetku pripravljeni, zbrani skupaj in urejeni, analizirani,…

Mah, saj nima smisla. Obstajata itak samo dve možnosti: ali da se zbunim in popenim, ker zgubljam čas, energijo in voljo za iskanje papirjev, ki bi morali biti točno na določenem mestu (kar dejansko je delo sodelavca), ali pa da mirno “popušim” pol ure, sama poiščem tisti frdamani papir, naredim z zamudo svoje delo, upam, da mogoče bo prihodnjič drugače, da bo papir tam, kjer mora biti in se mirno smehljam naprej.

  • Share/Bookmark

21.10.2007

skutni žepki

Zapisano pod: jumy, moje, off, takle mamo — mici - 21.10.2007

Danes je bil naravnost fantastičen dan za peko skutnih žepkov. Zunaj ravno prav mraz, da se v kuhinji prileže malo pacati in dodatno greti prostore s pečico ;-)

V hladilniku mi je že kr nekaj časa stalo maslo, ki se samo nikakor ni hotelo porabiti za karkoli, bil pa je že skoraj zadnji čas. Pa še skuta me je veselo gledala že vsaj en teden in čakala na boljše čase, da se bom spomnila delati nekaj, kjer bo tudi ona (skuta namreč) prišla do izraza. Pa sem se spomnila, da že kar lep čas nisem delala skutnih žepkov, zato sem veselo zavihala rokave, ter zamesila vse potrebne sestavine …

 sestavine za testo

250g moke ter ravno toliko masla in skute, žlica kisle smetane, pecilni prašek, mala žlička limonine lupine in malček soli. Vse to skupaj zamesimo v gladko in voljno testo, ki ga za pol ure postavimo v hladilnik, da se malo umiri.

testo

Nato testo razvaljamo na tanko po delovni površini in razrežemo na pravokotnička, na katere potem z malo žličko položimo male kupčke marmelade – jaz sem uporabila letošnjo hruškovo marmelado, ne preveč sladko in ravno prav trdo, da se ne razleze in tudi, ko se piškoti pečejo, ne steče ven.

nadev

Pravokotničke zložimo skupaj – del brez marmelade potegnemo preko dela z marmelado ter z vilicamo po robu pritisnemo testo skupaj. Lako tudi samo s prsti stisnemo robove testa, da se sprimejo, vendar je bolj 2estetsko”, če poskrbimo še za kakšen okrasek ;-)

Žepke zložimo na peki papir in postavimo v pečico, ogreto na 200°C za 20 minut, da zlato zarumenijo. Ko so žepki pečeni, jih vzamemo iz pečice in posujemo s sladkorjem v prahu ter počakamo, da se ohladijo.

pravkar pečeni in še dišijo

Ko pa pridejo gostje, se pa skutne žepke samo še preloži na desertni krožnik in postavi na mizo.

dobrote na mizi

Uspeh je zagotovljen.

Pa dober tek! ;-)

  • Share/Bookmark

16.10.2007

iz poštnega nabiralnika

Zapisano pod: pošta — mici - 16.10.2007

NEKAJ POSEBNEGA

Moj prijatelj je odprl predal, ki je pripadal njegovi ženi. Iz njega je vzel omot in rekel: Tole ni kar tako, tole je nekaj posebnega. Odvil je paket in odvrgel papir, nato pa se globoko zagledal v izbrano svilo in čipke. Ona je tole kupila takrat, ko sva bila prvič v New Yorku pred približno osmimi ali devetimi leti. Nikoli ga ni uporabila. Hranila je to za neko posebno priložnost. Jaz mislim, da je sedajle prava priložnost za to. 

Stopil je k postelji in položil perilo poleg druge garderobe, ki jo bo imela na pogrebu. Njegova žena je umrla. Obrne se k meni in mi reče: Nikoli ne hrani ničesar za neke posebne priložnosti, vsak dan v tvojem življenju je poseben!

…še vedno premišljujem o teh njegovih besedah. Spremenile so moje življenje. Berem več, čistim manj. Sedim na terasi in uživam v razgledu, niti plevel v vrtu me ne moti. Več časa preživim z družino in manj v službi. Dojel sem, da je življenje v bistvu celota, izpolnjena z užitki, ne pa preživetju. Ničesar več ne hranim. Vsak dan uporabljam svoje kristalne kozarce. Odvržem svoj novi suknjič, ko grem v trgovino in si zaželim novega. Ne hranim svojega najboljšega parfuma za posebne prilike, uporabim ga kadarkoli si ga zaželim. Fraze nekega dne in enkrat te dni so skoraj izginile iz mojega besednjaka. Če je nekaj vredno videti, poslušati ali narediti, tedaj jaz to pogledam, poslušam in naredim TAKOJ, sedaj.

Nisem prepričan kaj bi žena mojega prijatelja storila, če bi vedela, da je jutri ne bo tukaj, v kar mi vsi verjamemo. Mislim, da bi se več pogovarjala s svojo družino, s svojimi najbližjimi prijatelji. Morda bi poklicala svoje stare prijatelje in prosila za opravičilo za neke stare nesporazume in se z njimi pomirila. Verjamem da bi šla jest v kitajsko restavracijo, to je bila njena priljubljena hrana.

Pravzaprav so te drobne neizpolnjene stvari tisto, kar mi da misliti, če bi vedel, da so mi ure štete. Moti me, ker sem se nehal srečevati s svojimi dobrimi prijatelji, s katerimi sem se nekoč želel pogovarjati. Moti me, ker ne napišem pisma, katerega sem mislil poslati enkrat v teh dneh. Moti in žalosti me, ker nisem rekel svojim staršem, bratom in otrokom bolj pogosto, kako rad jih imam. Sedaj poskušam ne zamuditi, hranim ob strani le tisto, kar lahko obogati naše življenje s smehom in radostjo. In vsak dan si rečem, da je danes poseben dan…..vsak dan, vsaka ura, vsaka minuta je posebna.

  • Share/Bookmark

15.10.2007

rojevanje, rezanje in bolečina

Zapisano pod: MS, moje, off — mici - 15.10.2007

Ja, vem, roditi ni mačji kašelj – ne da bi sama vedela, ker ne vem in verjetno nikdar ne bom vedela.

Pa kljub temu vem, da je rojevnje težko. Dve vrsti rojevanja bi lahko opredelila – telesno, fizično in duhovno, duševno. OK, telesnemu sem se odpovedala, prostovoljno, zdaj pa tudi zdravstveno ne bo šlo. Duševno oz. raje rečem temu duhovno rojevanje je pa popolnoma druga pesem.

In to doleti vsakega človeka. Le da nekatere boli bolj, druge manj. Odvisno od stabilnosti človeka, od tega, kakšne predstave ima, kakšna je podlaga, kje je temelj, … Vsekakor pa boli. Ker se je treba ločiti, je treba rezati, je treba začeti na novo. Sicer ne nujno vse od začetka, pa kljub temu. Da se zadeve postavijo na pravo mesto, je treba zarezati. In vsak rez boli. Rana ostane, brazgotina se vidi – in včasih tudi čuti dolgo časa.

Prihodnji vikend ne grem na “lepše”, ker preveč boli, je pretežko. Raje se odpovem nečemu (za trenutek) dobremu in lepemu, kot pa da ponovno odprem rano, ki se še ni zacelila. Je treba najprej sčistiti vso umazanijo, ki se je nabrala in si seveda tudi priznati, da sem sama kriva za vso nesnago. Potem pa naprej.

Na vseh frontah imam odprte stvari. Zakaj jih ne morem zaključiti in iti naprej? Ker žal ni vedno dovolj dati samo obliž na rano. Je treba počakati, da se popolnoma zaceli. To pa traja. Ne gre iz danes na jutri.

Zato ne bom dajala obliža na rano in skrivala hraste, ampak bom počakala, da se zaceli in obnovi. Če boli ko se rojeva, bo sad tega rojevanja potem toliko bolj cenjen, ljubljen in spoštovan.

  • Share/Bookmark

10.10.2007

nov avto

Zapisano pod: samo mnenje, takle mamo — mici - 10.10.2007

Gledam skozi okno svojega sodelavca, ki si je ravnokar omislil nov avto. Mu ga privoščim, res, vendar se mi pa zdi kar malček otročje, da se že eno uro sprehaja okoli njega in ga boža, prav zaljubljeno gleda in samo čaka, kdaj bo njegovo najnovejšo pridobitev pohvalil kdo od mimoidočih.

Pa daj, saj je samo pleh… Še ko se mu je rodil sin ni bil tako vesel in ponosen, kot je danes.

Kdor more razumeti, naj razume. Jaz ne razumem.

  • Share/Bookmark

2.10.2007

Minuta za slovenščino

Zapisano pod: miks, off, takle mamo — mici - 2.10.2007

Kaj pomeni …

… bautara?

  • Share/Bookmark

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |