Mici






         življenje s krili

15.10.2007

rojevanje, rezanje in bolečina

Zapisano pod: MS, moje, off — mici - 15.10.2007

Ja, vem, roditi ni mačji kašelj – ne da bi sama vedela, ker ne vem in verjetno nikdar ne bom vedela.

Pa kljub temu vem, da je rojevnje težko. Dve vrsti rojevanja bi lahko opredelila – telesno, fizično in duhovno, duševno. OK, telesnemu sem se odpovedala, prostovoljno, zdaj pa tudi zdravstveno ne bo šlo. Duševno oz. raje rečem temu duhovno rojevanje je pa popolnoma druga pesem.

In to doleti vsakega človeka. Le da nekatere boli bolj, druge manj. Odvisno od stabilnosti človeka, od tega, kakšne predstave ima, kakšna je podlaga, kje je temelj, … Vsekakor pa boli. Ker se je treba ločiti, je treba rezati, je treba začeti na novo. Sicer ne nujno vse od začetka, pa kljub temu. Da se zadeve postavijo na pravo mesto, je treba zarezati. In vsak rez boli. Rana ostane, brazgotina se vidi – in včasih tudi čuti dolgo časa.

Prihodnji vikend ne grem na “lepše”, ker preveč boli, je pretežko. Raje se odpovem nečemu (za trenutek) dobremu in lepemu, kot pa da ponovno odprem rano, ki se še ni zacelila. Je treba najprej sčistiti vso umazanijo, ki se je nabrala in si seveda tudi priznati, da sem sama kriva za vso nesnago. Potem pa naprej.

Na vseh frontah imam odprte stvari. Zakaj jih ne morem zaključiti in iti naprej? Ker žal ni vedno dovolj dati samo obliž na rano. Je treba počakati, da se popolnoma zaceli. To pa traja. Ne gre iz danes na jutri.

Zato ne bom dajala obliža na rano in skrivala hraste, ampak bom počakala, da se zaceli in obnovi. Če boli ko se rojeva, bo sad tega rojevanja potem toliko bolj cenjen, ljubljen in spoštovan.

  • Share/Bookmark

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |