Mici






         življenje s krili

24.10.2007

sovražim…

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 24.10.2007

… neorganizirane ljudi.

Res. Kar penasta ratam, če moram za sodelavcem kaj iskati. Ja, štekam, da on točno ve, kje je kaj (kao), vendar to ni odgovorno, ker ni on sam, ki to delo opravlja. Kajti stvari, ki jih delamo, razen če jih delamo izključno in samo zase, bodo morda še kdaj komu koristile. Še posebej je to pomembno na delovnem mestu. Če imaš nek sistem, ga imej in naj bo razumljiv in logičen. Pa tudi če imaš sistem, ki morda meni ni logičen – bom poslušala in sledila tvojemu sistemu. Vendar pa, da ni popolnoma nobenega reda, da stvari enkrat ležijo tu, enkrat tam, enkrat so spravljene v tem fasciklu, enkrat se znajdejo popolnoma v drugem… to pa me resnično jezi. Kako naj bo potek dela nemoten, če porabim pol ure časa, da najdem en ušiv list papirja, ki ga potrebujem, če bi bila zadeva lahko suma sumarum v petih minutah rešena in končana?

OK, priznam, tu mi narobe hodi moja “usmerjenost”. Kaj morem, sem pač matematik, ki se zadev, projektov loteva po nekem logičnem zaporedju. Res ne gre, da se lotiš enega projekta brez priprav. Kajti potem, ko pridejo dileme, vprašanja, težave, žal največkrat ni časa, da bi iskal osnovne informacije ali podatke. Ti morajo biti že takoj na začetku pripravljeni, zbrani skupaj in urejeni, analizirani,…

Mah, saj nima smisla. Obstajata itak samo dve možnosti: ali da se zbunim in popenim, ker zgubljam čas, energijo in voljo za iskanje papirjev, ki bi morali biti točno na določenem mestu (kar dejansko je delo sodelavca), ali pa da mirno “popušim” pol ure, sama poiščem tisti frdamani papir, naredim z zamudo svoje delo, upam, da mogoče bo prihodnjič drugače, da bo papir tam, kjer mora biti in se mirno smehljam naprej.

  • Share/Bookmark

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |