Mici






         življenje s krili

24.11.2007

kakšna je vaša starost

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 24.11.2007

Na tako vparašanje zadnje čase res ne vem, kaj naj odgovorim. Ker so starostne meje postavljene navadno do 20, med 20 in 30, med 30 in 40, med 40 in 50, med 50 in 60, nad 60.

Težavo imam zato, ker (kot zagrizen matematik, ki mu je v največje veselje in zabavo ukvarjati se s številkami in logiko) ne vem točno, v katero skupino recimo pašejo 20-letniki, 30-letniki, 40-letniki, 50-letniki in 60-letniki. So meja med “spodnjo” in “zgornjo” skupino. So dejansko lahko vključeni v obe starostni skupini.

Jaz se pri svojih rosnih 30 letih tudi pod razno ne prištevam med 30 – 40 letnike, med 20 – 30 letnike pa že zaradi desetiške številke ne spadam. Vendar sem bolj, mnogo bolj doma med 20-letniki kot pa med 30-letniki. In tudi drugi so prej kot ne zgorženi, če rečem, da prihajam v zgodnja srednja leta. ;) Najstnica nisem že več kot 10 let, pa se ne sekiram, saj je edino pravilno, da ne ostanemo najstniki (po obnašanju in razmišljanju) vse življenje. Mlada dama tudi nisem več, saj se s svojim življenjskim stanom nekako ne morem več kosati s tistimi mladimi damami, ki to dejansko še vedno so – mlade, samske, s prvimi koraki usmerjene v svet, v življenje. Potem se mi zdi, da je skoraj celo desetletje neka “luknja”, kjer vsi, ki pridejo vanjo, ne vedo, kam spadajo – mladi niso več, pa bi radi bili, stari pa še niso in si tudi ne želijo biti, pa jih srednja leta tako zelo lovijo in dohitevajo. Potem seveda kaj kmalu (navadno še prekmalu) pride kriza srednjih let, ko bi vsi kar naenkrat spet bili radi mladi, stari 20innekaj let, se tako obnašali, bili brez skrbi in obveznosti, free like a bird, pa ne gre, ker to ni več mogoče.

No, moja starost je med 20 in 40. Točno na sredini. Prihodnje leto ne bom imela popolnoma nobene težave več, v katero starstno skupino spadam, danes jo pa še imam. In danes še vedno lahko rečem, da sem stara med 20 in 30, ker nikjer ne piše, da 30 ni več med tema dvema številkama. Je, ravno zgornja meja.

Še dobro, da je starost relativen pojem, ki ga vsak dojema subjektivno – star si natanko toliko, kot se počutiš. Jap, danes sem stara 24 let – nič več in nič manj ;-) :D :P

  • Share/Bookmark

18.11.2007

zanimivo

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 18.11.2007

Leto ali dve nazaj sem svoji prijateljici vneto govorila, da naj ne prečepi cele dneve v službi, da naj ne hodi ponoči futrat gljiv in naj presneto pusti delo, ki ga opravlja v službi točno tam, torej v službi – naj ga ne nosi domov.

In glej ga zlomka, danes se meni dogaja točno to – delam več kot je normalno, domov si nosim stvari, ki jih lahko (če seveda ne potrebujem podatkov z mreže) uporabim pri svojih analizah, šefu sem na voljo skoraj 24/7, ker me delo preganja in mi ne uspe vedno vsega dokončati v tistih osmih urah, ki so mi “odmerjene”. Sem pač tip človeka, ki bi šel rad domov z zavestjo, da je vse dokončano in da lahko jutri začnem se ukvarjati z novimi projekti, z novimi nalogami. In če so na vidiku še kakšni “major” prevzemi poslov, potem res ne morem po osmih urah reči: Mejte se, pa se vidimo jutri, če vem, da so roki postavljeni in da jih niti pod razno ne smemo zamuditi.

Če bi me kdo pred letom in pol vprašal, kako bi se počutila, če bi imela tako veliko dela v službi in bi ga nosila domov, če bi kakšno nedeljsko popoldne žrtvovala za službene zadeve, bi ga najprej vprašala, če se mu je popolnoma zmešalo. Ampak danes si upam trditi, da nisem niti malo nenormalna, čeprav me službene stvari preganjajo tudi čez vikend. Nisem karieristka, nisem človek, ki ne bi imel nobene druge stvari, in bi zato vse svoje moči in ves svoj čas podaril službi, torej podjetju, v katerem dela. Ne! Imam še celo preveč stvari poleg službe. In ko pride vikend, bi si tako rada vzela samo 2 urici časa zase, da se “razštelam” in potem ponovno sestavim nazaj, pa ne gre, ker je potrebno storiti vse, kar sem med tednom ravno zaradi preobilice dela, zapostavljala oz. prestavljala za kasnejši čas. Ampak naj mi kdo pove, ali se perilo samo opere, ali pa obesi ali pa celo zlika? Ali pa se stanovanje samo pospravi? Ne, razen če imaš kakšno dobro vilo, ki vse to stori namesto tebe. No, jaz svoje še nisem srečala ;-)

Če pa jo kdo pozna, se pa priporočam – bom vsaj imela kakšnih 5 minut časa več za mirno jutranjo kavico v nedeljo.

  • Share/Bookmark

16.11.2007

sprašujem se

Zapisano pod: moje — mici - 16.11.2007

Vem, da sem v očeh mnogih že stara in za časom, pa vendar se mi zdi, da moj čas niti ni tako zelo daleč. Zato se zadnje čase večkrat sprašujem, kje so moji starši zgrešili pri vzgoji.

Zakaj zgrešili? Zato, ker:

  • se mi zdi družina pomembna in dejstvo, da cenim in spoštujem mamo in očeta ni nekaj, česar bi se morala sramovati ampak z največjim veseljem vsem povem, kako sta zlata;
  • se zavedam, da smo vsi minljivi in da ničesar, karkoli si bom “nabrala” tu, ne bom nesla s seboj na oni svet; 
  • ne potrebujem malo morje stvari, da bi bila zadovoljna, ampak me razveseli in mi polepša dan že ena sama malenkost, kot na primer ena sama žlica kašnate repe, ki jo pustita zame, ko pridem iz službe, čeprav bi jo oba z največjim veseljem snedla do konca;
  • sem popolnoma zadovoljna, če sem med svojimi prijatelji in se mi ni treba neprestano dokazovati, kaj vse sem že naredila in zbujati pozornosti z nenehnim govorjenjem in stresanjem vicev iz rokava, da bi bila opažena in sprejeta;
  • znam uživati tudi v hladnih jesenskih dneh v Solovjovu in skodelici toplega čaja z medom brez bučne glasbe in nenehnega posiljevanja radijskih moderatorjev z nekimi kvazi aktualnimi novicami, ki so tako ali tako vsako uro že cel dan iste;
  • si z veseljem vzamem eno uro za sprehod s svojim očetom, tudi če sva celo pot tiho;
  • mi denar ne pomeni vsega, zato ga z največjim veseljem dam tistim, ki ga resnično potrebujejo bolj kot jaz;
  • se z veseljem spominjam svojih srednješolskih dni, ko smo se dobivali vsak četrtek in petek s kolegi ter se pogovarjali, morda včasih ušpičili tudi kakšno neumnost, predvsem pa se družili, bili skupaj – brez glasne glasbe, brez alkohola, brez cigaret, brez opiatov in drog;
  • ker cenim in spoštujem mnenje drugih in ne silim z glavo skozi zid, da bi dokazala svoj prav;
  • ker nam je bilo vedno v največje veselje in zabavo voziti se po Sloveniji in po Evropi z vlakom; če nam je kdo za kakšn izlet želel priskrbeti avtobus ali kombi, smo ga gladko zavrnili, ker v tem pač ni užitka;
  • raje kot po chatu ali SMSjih komuniciram s človekom face to face;
  • mi telefon ni nepogrešljiva stvar – raje kot telefon v žepu imam ugasnjen telefon na mizi;
  • si z največjim veseljem vzamem uro in pol (tudi če je nimam) časa in stojim na mrazu ter klepetam z nekom, ki ga že precej časa nisem videla, kot pa da bi na vso silo hitela domov na toplo in preživela večer ob televiziji;
  • mi ni vseeno, kaj se dogaja z ljudmi okoli mene – sorodniki ali ne, prijtelji ali samo znanci ali pa še to ne

Rdeča nit … je ni. Je pa hvaležnost za vse, kar je bilo, kar je in tudi kar bo in upanje, da bi tudi vsi ostali vsaj enkrat v življenju začutili in spoznali, da biti star in za časom ni nekaj slabega ampak kvečjemu pozitivno, ker ti daje neko vrednost, ki pa je drugi še ne poznajo (their loss).

  • Share/Bookmark

15.11.2007

ko zmanjka štrene

Zapisano pod: moje, off, takle mamo — mici - 15.11.2007

Ko zmanjka štrene, jo zares zmanjka. In to se na žalost ne zgodi postopoma, ampak kar naenkrat, ko najmanj pričakuješ.

Mato me gnjavi in od mene pričakuje, da bom naredila popolnoma vse, kar si zamisli – če njemu ni jasno, kako naj bo meni, če mi on razlaga stvari in vse informacije ki jih dobim, jih dobim od njega; Tea bi se pogovarjala, bi klepetala (small talk, you know), pa ne morem, ker nimam časa, ker me minute lovijo, ker mi “kuzla v rit skače”; Dejan bi potreboval nekoga, na katerega lahko izlije ves svoj žolč in ga bo ta razumel, ker ve, v kakšni situaciji je, ker je že bil kdaj prej v njegovi koži; Maja pričakuje, da bo delo opravljeno zgledno, predvsem pa v roku, hkrati pa bi se od časa do časa lepo mirno rada pogovorila s teboj v svoji pisarni, popolnoma “off the record“; Mare pride od časa do časa se malo usest na stol in preprosto biti tu, ker je tu tako mirno, nobenega stresa, nobene živčnosti, vedno prostor za kakšno lepo in prijazno besedo; Nuša bi vedno rada videla nasmejan obraz, pokala vice, ki bi se jim jaz smejala, brez predaha govorila o svoji preveliki guzici in premajhnih joškah (a sem jaz kriva, da so moje čist OK in da se ne sekiram zaradi riti?); Zoran potrebuje vedno eno bitje, ki mu vsak dan znova vsako stvar posebej ponovno razloži in zraven ne znori, Simon ruga v glavo, potem pa se čudi, če mu kdaj kaj vrneš, si piker in nekontrolirano kakšna “popoprana” zleti iz tvojih ust na njegov račun; Gregor bi se rad samo božal in gladil; Urban ne prenese nobene kritike – če bi lahko, bi vsakič planil v jok pa se zaril v kot in tam kuhal mulo …

In tako iz dneva v dan.

Doma pa … mah, ne bom, ker nima smisla.

Danes grem spat ob 8h, pa če se svet podere.

  • Share/Bookmark

4.11.2007

moj novi učitelj – Malgaš

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 4.11.2007

Pospravljanje ni bila nikoli moje veselje. Raje sem kam zgasnila, samo da mi ni bilo treba pospravljati. Pa naj bo to pospravljanje doma ali pa kje drugje.

Danes pridejo kolegi k meni na obisk in včeraj sem cel ljubi dan pogledovala po stanovanju in si govorila ter se prepričevala, da bo treba malček zadeve pospraviti, pobrisati prah, posesati … in je ostalo točno samo pri tem – pri razmišljanju in “načrtovanju” pospravljanja, Vse ostalo se mi je zdelo mnogo bolj pomembno, kot pa pospravljanje. Zato sem zvečer, ko me je že malce grabila panika, da mi bo zopet zmanjkalo časa in bom morala potem jutri vse nahitro skup zmetat, raje odšla ven. Najprej sem se oglasila pri mojem dragem, potem sem pa šla na eno predavanje (čeprav ni bilo ravno predavanje), ki ga je imel en model, ki že 23 let živi na Madagaskarju.

Kakšen ogenj, kakšna vera, kakšen model. Ob poslušanju besed, ki so kar vrele iz njega, ob gledanju njegovega navdušenja nad preprostim Malgašem, ob njegovih razlagah … Pa stari, kdo smo mi, ki se nam “smilijo” ubogi črnčki, ki so lačni, ki nimajo nič – ne televizorja, ne interneta, ne avta, ne hrane, … še celo WC-jev nimajo. In jih sploh ne potrebujejo. Zadovoljni so s tistim, kar imajo. Jaz, ki sedim tule in klofam po tipkovnici, se večkrat zalotim, kako sanjarim o stvareh, ki jih (še) nimam, si težko predstavljam življenje brez vsaj časopisov (ker televiziji se z lahkoto uprem, radia tudi že lep čas nisem poslušala) in vseh novic, s katerimi me bombardirajo na vseh koncih in krajih, brez telefonov in mobitelov, prek katerih sem dosegljiva praktično dan in noč, brez vseh malenkosti, ki se mi zdijo strašansko pomembne v življenju, …

Če kaj, mi je včeraj postalo jasno, da ni najbolj pomembno, kaj vse sem v življenju že dosegla (diploma, družina, otroci, služba, ugled, …), pač pa, kakšen odnos imam z ljudmi. Kar me je silno presenetilo je bilo, da Malgaši vse delajo skupaj, vse si delijo, v vsem so si enotni. Že res, da se mora vsak posameznik truditi najprej za to, da preživi sebe in svojo dužino – vseh svojih 5 žena in 15 otrok ;-) ampak ko je to osnovno pokrito, pa delajo za skupnost. Njim je popolnoma dovolj, da se v vasi, v kateri živijo, razumejo, ostalo jih ne zanima. Že res, da so tam življenjski pogoji popolnoma drugačni kot pri nas – dve sosednji vasi sta druga od druge oddaljeni “borih” 50km. Kaj je to za nas? Kaplja v morju. Kaj pa je to za njih? Popolnoma drug svet. Mi smo tako okuženi in zastrupljeni z vsem, kar nam je prinesla globalizacija, da se nam zdijo tisti, ki ne poznajo stvari, ki jih poznamo mi, ki jih uporabljami mi, ki ne živijo tako kot mi, “za časom”, revčki, božčki, ki jim je treba pomagati, da bodo živeli človeka vredno življenje.

Ampak, dragi moji, kaj pa je človeka vredno življenje? Ali mi, ki živimo v razvitem svetu res Živimo, dihamo s polnimi pljuči, smo svobodni? Ali pa nas ta (so called) svoboda utesnjuje, zasužnjuje in postopoma, počasi duši in ubija? Zase lahko rečem le to, da sem bila zares svobodna takrat, ko sem se lahko odrekla vsemu zunanjemu ugodju, vsemu komfortu, … Ko si res ti, ko prisluhneš sebi in te pri tem poslušanju ne moti ne televizija, ne radio, ne internet, ne telefon, ne sosedovo nerganje in prepiranje, ne voznik v avtu na cesti za teboj, ki neprestano hupa in se razburja, …

In zato se danes ne bom popolnoma nič obremejevala s tem, ali je moje stanovanje čisto, tipi-topi, kot iz škatlice, ko pridejo kolegi, ker mi je bolj pomembno to, da smo skupaj, da se pogovarjamo, da preživljamo lepo nedeljsko popoldne v družbi drug z drugim, … Malgaši so vredni občudovanja in posnemanja, saj so njihova življenja, kljub obilnemu pomanjkanju vseh materialnih dobrin, tako zelo polna, bogata, svobodna in izpolnjena.

  • Share/Bookmark

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |