Mici






         življenje s krili

4.11.2007

moj novi učitelj – Malgaš

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 4.11.2007

Pospravljanje ni bila nikoli moje veselje. Raje sem kam zgasnila, samo da mi ni bilo treba pospravljati. Pa naj bo to pospravljanje doma ali pa kje drugje.

Danes pridejo kolegi k meni na obisk in včeraj sem cel ljubi dan pogledovala po stanovanju in si govorila ter se prepričevala, da bo treba malček zadeve pospraviti, pobrisati prah, posesati … in je ostalo točno samo pri tem – pri razmišljanju in “načrtovanju” pospravljanja, Vse ostalo se mi je zdelo mnogo bolj pomembno, kot pa pospravljanje. Zato sem zvečer, ko me je že malce grabila panika, da mi bo zopet zmanjkalo časa in bom morala potem jutri vse nahitro skup zmetat, raje odšla ven. Najprej sem se oglasila pri mojem dragem, potem sem pa šla na eno predavanje (čeprav ni bilo ravno predavanje), ki ga je imel en model, ki že 23 let živi na Madagaskarju.

Kakšen ogenj, kakšna vera, kakšen model. Ob poslušanju besed, ki so kar vrele iz njega, ob gledanju njegovega navdušenja nad preprostim Malgašem, ob njegovih razlagah … Pa stari, kdo smo mi, ki se nam “smilijo” ubogi črnčki, ki so lačni, ki nimajo nič – ne televizorja, ne interneta, ne avta, ne hrane, … še celo WC-jev nimajo. In jih sploh ne potrebujejo. Zadovoljni so s tistim, kar imajo. Jaz, ki sedim tule in klofam po tipkovnici, se večkrat zalotim, kako sanjarim o stvareh, ki jih (še) nimam, si težko predstavljam življenje brez vsaj časopisov (ker televiziji se z lahkoto uprem, radia tudi že lep čas nisem poslušala) in vseh novic, s katerimi me bombardirajo na vseh koncih in krajih, brez telefonov in mobitelov, prek katerih sem dosegljiva praktično dan in noč, brez vseh malenkosti, ki se mi zdijo strašansko pomembne v življenju, …

Če kaj, mi je včeraj postalo jasno, da ni najbolj pomembno, kaj vse sem v življenju že dosegla (diploma, družina, otroci, služba, ugled, …), pač pa, kakšen odnos imam z ljudmi. Kar me je silno presenetilo je bilo, da Malgaši vse delajo skupaj, vse si delijo, v vsem so si enotni. Že res, da se mora vsak posameznik truditi najprej za to, da preživi sebe in svojo dužino – vseh svojih 5 žena in 15 otrok ;-) ampak ko je to osnovno pokrito, pa delajo za skupnost. Njim je popolnoma dovolj, da se v vasi, v kateri živijo, razumejo, ostalo jih ne zanima. Že res, da so tam življenjski pogoji popolnoma drugačni kot pri nas – dve sosednji vasi sta druga od druge oddaljeni “borih” 50km. Kaj je to za nas? Kaplja v morju. Kaj pa je to za njih? Popolnoma drug svet. Mi smo tako okuženi in zastrupljeni z vsem, kar nam je prinesla globalizacija, da se nam zdijo tisti, ki ne poznajo stvari, ki jih poznamo mi, ki jih uporabljami mi, ki ne živijo tako kot mi, “za časom”, revčki, božčki, ki jim je treba pomagati, da bodo živeli človeka vredno življenje.

Ampak, dragi moji, kaj pa je človeka vredno življenje? Ali mi, ki živimo v razvitem svetu res Živimo, dihamo s polnimi pljuči, smo svobodni? Ali pa nas ta (so called) svoboda utesnjuje, zasužnjuje in postopoma, počasi duši in ubija? Zase lahko rečem le to, da sem bila zares svobodna takrat, ko sem se lahko odrekla vsemu zunanjemu ugodju, vsemu komfortu, … Ko si res ti, ko prisluhneš sebi in te pri tem poslušanju ne moti ne televizija, ne radio, ne internet, ne telefon, ne sosedovo nerganje in prepiranje, ne voznik v avtu na cesti za teboj, ki neprestano hupa in se razburja, …

In zato se danes ne bom popolnoma nič obremejevala s tem, ali je moje stanovanje čisto, tipi-topi, kot iz škatlice, ko pridejo kolegi, ker mi je bolj pomembno to, da smo skupaj, da se pogovarjamo, da preživljamo lepo nedeljsko popoldne v družbi drug z drugim, … Malgaši so vredni občudovanja in posnemanja, saj so njihova življenja, kljub obilnemu pomanjkanju vseh materialnih dobrin, tako zelo polna, bogata, svobodna in izpolnjena.

  • Share/Bookmark

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |