Mici






         življenje s krili

30.01.2008

diete

Zapisano pod: MS, moje — mici - 30.01.2008

Diete so bile od nekdaj strašno popularna stvar in poznam kar nekaj ljudi, ki so že celo življenje na kakšni dieti.

Recimo moja znanka: po konstitucji je bolj debelušne sorte in že odkar jo poznam neprestano preizkuša nove in nove diete. Verjetno je ni diete, ki je ona ne bi dala skozi. Vedno je na lovu za kakšno novo obliko rekreacije, od fitnesa, aerobike, joge, pilatesa, plavanja, hribolazenja, teka, kolesarjenja, skratka ni da ni. Pa vseeno je še vedno ista, kot je bila v poznih najstniških letih – prijetno zaobljena. V življenju je izgubila že vsaj 500 kg, samo kaj, ko jih je nazaj dobila 510, da ne štejemo še vse sekirancije, živcev, slabe volje, denarja za vedno nove in nove garderobe,… In tudi sama priznava, da je vse zaman, karkoli je poizkusila. Sem jo zadnjič vprašala, če se slabo počuti v svoji koži. In me je presenetila z odgovorom, da ne. Samo kaj, ko je vse bolj suho kot pa ona. In ker bi vsaj kdaj rada dosegala estetske standarde in dozdevno pričakovanja okolice, se trudi. Morda ji bo pa kdaj uspelo.

So pa druge vrste ljudje, ki nič ne dajo na diete, pa so na koncu, če potegnemo črto, na istem kot moja znanka. Jaz spadam pod slednje.Tudi moja konstitucija je bolj močna ;) in so tudi meni predlagali že vse vrste hitrih, malo manj hitrih, počasnejših in celo polžjih diet, pa se nekako za nobeno ne odločim. Morda zato, ker vem, da nisem dovolj karakterja, da bi se vsega držala, morda zaradi predsodkov, ki jih imam do takih ali drugačnih diet (priznam), morda pa zato, ker se – ne da se odlično počutim v svojem telescu z malček bolj ohlapmini bedresci in malček več zaloge špehka, kot je sprejemljivo v današnji družbi – preprosto počutim dobro v tem, kar imam in kar nosim s seboj in je na očeh vseh ostalih.

Kaj pa vem, katera od naju razmišlja pravilneje?

  • Share/Bookmark

ni vredno branja

Zapisano pod: off — mici - 30.01.2008

včasih imam obdobja ko bi najraje zadekala se pod kovter in brala kakšen zanimiv roman ali pa še bolje, da bi se zavila s svojim Solovjovom, pa da kakšno pametno pogruntava … pa ne gre. žal je treba neprestano funkcionirati v tem svetu.

tudi takrat, ko sem doma, žal ne morem izklopit vseh stvari. vsak teden komaj čakam ponedeljke (go figure) in srede, ko (načeloma) nimam nobene druge stvari, da lahko pridem domov kadar si zaželim, nisem vezana na roke, na ure, na srečanja, na sestanke, … ko se lahko sprehodim počasi skozi stanovanje in brez slabe vesti zamahnem z roko in rečem: “danes ne delam nič več.” ostali dnevi pa so tako natrpani z vsem in vsemi, da je …

pa kljub vsemu … ko bi le znala kdaj pa kdaj odklopit vsaj za pol ure. že to bi bil napredek …

nočem, da me stres, (pre)obremenjenost pokopljejo in pošljejo na bolniško. danes zjutraj sem se dobesedno ustrašila svoje podobe v ogledalu – že zelo zelo dolgo nisem imela tako ogromnih in groznih kolobarjev (podočnjakov) pod očmi kot danes. in niti nisem pretirano utrujena.

rabim nekoga, ki bi mi vsaj enkrat na teden rekel, naj se malo umirim, naj izprežem in bi me (tudi pod prisilo) porinil v posteljo ali pa na kavč, mi podal kakšno zanimivo branje ali pa me celo odpeljal ven, na zrak … išče se tak dobrotnik ;)

  • Share/Bookmark

28.01.2008

kako dobiti čir na želodcu – v šestih korakih

Zapisano pod: takle mamo — mici - 28.01.2008

Torej, gremo lepo po vrsti:

1. v prvi vrsti je izredno zaželjeno, da si na kakšnem vsaj malo višjem položaju od navadnega smrtnika in da imaš pod seboj zaposlenih vsaj ene par človečkov. V tem primeru če že sam nisi nagnjen k vzkipljivosti in recimo da (še) nimaš previsokega pritiska pa tvoji podrejeni hočeš nočeš kdaj pa kdaj poskrbijo, da ti le-ta naraste. Takrat je idealna prilika, da pokažeš svojo moč in morda po tleh z vso silo zabrišeš prvo stvar, ki ti pride pod roke – ne se ozirati na luknje v steni, ki ob tvojem izpadu nastanjejo. Morda te bodo pa končno začeli jemati bolj resno;

2. zaradi dela, ki ga opravljaš je dobro občasno pozabiti na osnovne življenjske potrebe, recimo hranjenje, ker znaš po dveh dneh bolj uživati ob zaužitem obroku kot pa če bi se redno prehranjeval;

3. izrednega pomena je tudi, da često in strastno kadiš – od vsaj dveh pa tja tudi do štirih škatlic cigaret, lahko pa tudi več, če ti uspe;

4. če po karakterju slučajno nisi kolerik, se le potrudi in si to “lastnost” dokaj hitro pridobi, ker edino tako boš lahko v polnosti doživel izkušnjo čira na želodcu;

5. fino je tudi, če si že od prej navajen za vsako stvar, pa naj bo dobra ali slaba, vse poplakniti z enim, še bolje pa z dvema (ali več) domačima šnopčkoma (vsaj pri nas doma je to vedno pri roki, lahko je pa tudi kaj drugega, poglavitno je, da je na OH osnovi), da ni prehudih težav pri navajanju na alkoholne substance;

6. vsekakor pa je bistvenega pomena, da si pretirano občutljiv ter da se veliko in izdatno sekiraš za velike in male stvari, ki se dogajajo tebi osebno ali pa komu drugemu v tvoji okolici. Le tako bo čir imel dovolj hrane.

Itak pa vsi vemo, da brez nič ni nič in tudi za čir na želodcu se je potrebno precej potruditi.

  • Share/Bookmark

22.01.2008

misel tedna

Zapisano pod: samo mnenje, takle mamo — mici - 22.01.2008

Kdor ne misli na druge, bo nekega dne spoznal, da tudi drugi ne mislijo nanj.
(kitajski pregovor)

OK, včasih se mi zdi, da je to popoln idiotizem, saj smo ljudje nagnjeni k temu, da neprestano razgljabljamo o drugih, se spotikamo ob njihovih besedah, dejanjih, si izmišljamo raznorazne zgodbice, ki ali opevajo ali pa popolnoma spljuvajo določeno osebo.

Ampak po drugi strani je pa to še kako res. Zdaj, ko sem malček bolj pozorna na določene skupine ljudi različnih starosti, poklicev, izobrazbe, interesov, … je silno zanimivo gledati, kakšne so reakcije določenega kroga na nek dogodek, na nek dražljaj.

Recimo primer devet-desetletnikov. Karkoli se zgodi enemu izmed njih, se že znajo tako vživet v situacijo, da imajo občutek, da se je zgodila vsem. Vse si delijo, o vsem se odkrito pogovorijo, vse je skupno. In tudi na glas se pogovarjajo o sebi, o drugih. Pa to ni opravljanje. Nikakor. Je samo in zgolj izražanje svojega mnenja. Če kdo od njih sliši kakšno kritiko na svoj račun, se ne zapre takoj v kot in se ne izolira, ne čuti se tako zelo osebno prizadet. Sprejme jo kot tako in če je prilika, se morda celo pride k meni pogovoriti o tem. Zanimivo.

Njihove misli se vrtijo okoli njih samih in tudi okoli drugih ljudi. Enkrat je center pri njih, enkrat pa pri ostalih. Nekako se enakomerno porazdeli.

Tipičen primer človeka, za katerega pa zgornji stavek popolnoma drži je pa moj sodelavec. Priznam, da ne poznam vse zgodbe in celotnega ozadja, pa vendar sem se spomnila nanj. Je izredno tih človek, nekonflikten, precej zaprt vase in se mu vidi, da zato, da bi bil srečen, ne potrebuje veliko zunanjih dražljajev in vzpodbud, ne vtika se v druge in ne vzbuja pozornosti. Ko sem prišla v firmo pred dvema letoma je bilo potrebno skoraj celo leto, da je na moj pozdrav namenjen njemu odzdravil. In lani poleti se je celo zgodilo, da smo šele po treh dneh opazili, da njega sploh ni v službi, ker je bil na dopustu. 8)

Sem pa pred prazniki naredila ene vrste poizkus z njim (revež sploh ni vedel, da sem si ga sposodila ;) ). No, kakorkoli – en dan sem malo potegnila v službi in ker sva ravno istočasno odhajala domov, sem mu ponudila, da ga zapeljem na glavno avtobusno postajo v center. Sprva sploh ni vedel, kaj naj odgovori in se je na vse kriplje branil, vendar je vseeno prisedel v mojega čmrljčka. In naslednji dan, smo se poslavljali in si voščevali srečno v novem letu, si je fante upal samo meni voščiti, pred vsemi ostalimi se je pa kar skril – dobesedno.

Ker ni vpadljiv, hitro pozabimo nanj, ko pa mu izkažeš čisto malo pozornosti, pa postane silno hvaležen in ne pozabi tega. In zdaj se vsi skupaj trudimo, da bi ga večkrat opazili, saj nikomur, pa naj bo še tako introvertirana oseba ni prijetno, ko opazi, da je popolnoma neopažen.

  • Share/Bookmark

pa se grem še jaz tole igrico …

Zapisano pod: moje — mici - 22.01.2008

No, tole je pa moj sonček ;)

namizje.JPG

Levo zgoraj je vse, kar potrebujem, ostalo se pa skriva, ker ne maram nepotrebne navlake. Če se pa že kaj nabere, pa to takoj pošljem desno spodaj. 8)

Pa naj še kdo reče, da nisem urejena ;)

  • Share/Bookmark

21.01.2008

stress killer

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 21.01.2008

Stres na pohodu. In na vseh korakih preži name. Žal mu je resnično težko uiti. Ampak danes sem (po dolgem času) spet uporabila eno tako staro modrost, ki se ji po domače reče ubijanje stresa.

Za mano je precej naporen dan – fizično, še bolj pa psihično. Ne znam se upreti skušnjavi, da bi vsem pomagala, da bi vse naredila, da bi zgladila nesporazume, da bi … vglavnem, trenutno imam sindrom odrešenika. In to me je danes (končno) lopnilo po glavi, zato se mi je vse sesulo. Najraje bi se zavlekla v kot in vse probleme, težave, stiske, dvome in kar je še takega tekoče spravljala iz organizma, pa ne gre, ker smo še vedno odrasli ljudje, ki pač moramo sprejeti vse, kar nam življenje prinese. Zato sem pogumno stisnila zobe, potrpela do konca šihta in jo mahnila domov malček prej kot navadno, kljub nedokončanim zadevam, ki se jim rok izredno hitro izteka.

In na srečo obstajajo še ljudje v okolici, ki niso zasedeni vsak trenutek dneva ter se odzovejo na povabilo na en “early midnight walk” do sosednje vasi in nazaj. Kaj zato, če obstaja verjetnost, da boš zamudil poročila ali pa tisto eno in edino serijo, ki jo v celem tednu gledaš po TV. Važno, da se shodiš, da po dolgem času spet veš, kje je katera mišica pripeta, da ponovno odkriješ poti, ki so ti bile pred časom tako domače, zdaj jih pa že lep čas nisi obiskal, da veš, kakšen tempo je treba ubrati, da lahko še vedno v miru govoriš in se smeješ in predvsem da čutiš vse trebušne mišice.

Še ene par takihle stress killerjev, pa bova imela oba take radiatorčke na trebuhu od smeha in take lepe, prijetne smejalne gubice okoli ust in oči … ;) 8)

  • Share/Bookmark

19.01.2008

je res napad najboljša obramba?

Zapisano pod: off, takle mamo — mici - 19.01.2008

Kadar se lotim pospravljanja mojega gnezdeca, to opravilo vedno razdelim v etape. Ker preprosto nisem sposobna vsega pospravit v enem kosu. Pa ne mislit, da stanujem v gromozanskem stanovanju. Ker ne. Ampak v prikupnem mansardnem gnezdecu. Pa je vseeno problem pospravljati. Ker mi taka in podobna hišna opravila kratkomalo niso po volji – mi ne dišijo. Pa sumim, da nisem edina.

No, however, stvar zgleda prilično podobno kakšnemu velikemu projektu zavzetja sovražnikovega teritorija. Najprej spoznavam neprijatelja (prah in umazanijo), pogledam, kje je najmočnejši, kje ga je največ in na kakšen način bi se ga najlažje losali, znebili. Drugi korak je razdelitev dela – najprej v red spravimo kuhinjo tutto completto, sledi kopalnica in po tako velikem naporu si lahko privoščim en manjši odmorčič. Grem pogledat, kaj počnejo pri sosedih, ali imajo oni tudi invazijo smeti in nesnage in se spopadajo z njimi, ali pa so že uspešno prestali tedensko vojno. Če je boj končan, si skupaj privoščimo eno popoldansko kavico, če pa še niso pri kraju … no, kavica vseeno pade ;)

Sledi vrnitev na bojno polje – spalnica, hodnik in dnevna soba. To je vsekakor lažji del pospravljanja, saj je umazanija v teh prostorih do mene bolj usmiljena, zato jo lažje obvladam in ukrotim.

In ni boljšega občutka, ko se po vseh naporih, zvijanjih in raztegovanjih v iskanju zablodelih “mačk” pod vsemogoče in nemogoče omare, končno zleknem v fotelj, si prižgem radio in v roke vzamem kakšno križanko za krepitev sivih celic … Strašno paše …

Pa vendar se mi vsakič znova postavlja vprašanje: kdo je konec koncev zmagovalec v tej vojni? Trenutno sem to jaz, ker je vse zopet čisto, vendar se bo treba čez teden dni ponovno boriti na isti fronti z istimi pristopi (mogoče z malček drugačnimi sredstvi, pa vednar). Torej … ?

  • Share/Bookmark

18.01.2008

čokolada

Zapisano pod: MS, pošta, takle mamo — mici - 18.01.2008

V društvu ZMSS so tako dobri!

Res, se ne hecam.

Ko sem danes pogledala pošto sem videla, da so mi (končno) poslali glasilo, ki izhaja pri društvu redno (ne me vprašat v kakšni periodi, ker ne vem – očitno je pa dovolj redko, da si ne zapomnim), saj vsako leto dobim najmanj dve izdaji. No, kakorkoli, danes so me presenetili z novoletnim darilom – s 100 gramsko čokolado Gorenjka.

In čeprav se čez leto večkrat hudujem na društvo in vse, ki se v njem udejstvujejo, prostovoljirajo ali kakorkoli drugače pojavljajo v povezavi z društvom, sem jim danes neizmerno hvaležna, saj res ni boljšega zame trenutno kot polna usteca slastne Gorenjke. Se kar topi v ustih.

Še ko tole pišem se mi sline cedijo. ;) :D

  • Share/Bookmark

17.01.2008

težave

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 17.01.2008

Navadno sem bolj zgodnje sorte človek: vstanem okoli 6h, se spedenam in odpeketljam na tlako, dan poskušam čimbolj zapolniti, da mi ne preostane več veliko časa za razmišljanje o neumnostih (čeprav so tudi te včasih dobrodošle, da razbijejo monotonost), spat pa se odpravim skoraj s kurami.

Pa vendar me zadnje čase čas malček “baše”. Ni mi jasno od kod tendenca poznega vstajanja, poležavanja, še poznejšega odhoda v službo, da o (pre)poznem leganju k prepotrebnem počitku sploh ne govorim. In vendar mi še vedno nekako uspeva delovati spočito in naspano. Go figure.

Kakorkoli, težave nastopijo čez čas in mislim, da se ta blaženi čas pri meni ravno začenja. Navadila sem se zamujati, ne skrbi me več, kaj bodo rekli, ker bom pozna; za vsako stvar najdem izgovor, pa če je še tako nemogoč in neresničen; stvari ostajajo odprte, projekti nedokončani v roku, slaba volja šefa se samo še stopnjuje, da o sodelavcih niti ne govorim, … Ima pa to stanje tudi (vsaj) eno prednost: ne obremenjujem se več z drugimi, z njihovim mnenjem, ampak poskušam vsak trenutek izkoristiti tako in v tolikšni meri, da sem sama zadovoljna.

Glej glej, en sam plus je preglasil vse poprejšnje minuse. 1:0 zame ;)

  • Share/Bookmark

pogovori na vlaku

Zapisano pod: moje — mici - 17.01.2008

Zdaj mi je malček bolj jasno, od kod našim vrlim mladcem in mladenkam, šolarjem in dijakom, ideja, da so preobremenjeni s šolo in nalogami, skratka s celotnim šolskim sistemom.

Sledi odlomek iz pogovora mam dveh šoloobveznih otrok (tretja triada):

A: … in se kar sama usede za knjige. Pa saj je še otrok, ampak nima nobenega prostega časa.

B: No, to je pa lepo, ker jaz moram mojga silit, da sploh kaj naredi. In vsak dan ga zvečer vprašam, če je naredil nalogo. A veš, da se velikokrat spomni, da je še kaj pozabil.

A: No, moja to vse sama naredi.

B: O, je pa res pridna.

A: Danes ima govorno vajo pri slovenščini. Zanimiva tema. Ampak a veš, da so pa kar preveč zahtevni s temi govornimi vajami. Cel teden se je pripravljala, pa ene trikrat ponovila doma, … cele 4 strani ima dolgo vajo. Men se zdi to absolutno preveč.

B: Ja, to je pa kar malo veliko. Koliko časa pa ima na razpolago?

A: 6 minut. A veš, kolk je to velik časa. Ma ne vem no, res se mi kar smili.

Ne bom temu nič več dodala. Kvečjemu morda vprašanje, ki se mi je porajalo ob poslušanju današnjega dvogovora:

Ali so res naši otroci tako “bogi bogi”, da jih moraj(m)o starši pred vsemi napori, težavami in morebitnimi preizkušnjami zaščititi in jim “omogočiti” življenje brez prehudih naprezanj? Kam bodo pa prišli, če bo vse narejeno namesto njih? Ali niso ravno trenutki, ki nam jih ponudi življenje, da se malček opilimo in zbrusimo tisto, kar iz nas naredi človeka in ne neko spužvasto stvar, ki je brez hrbtenice in se ne zna postaviti zase, nima lastnega mnenja in se pusti zapeljati vsaki malo bolj svatleči se stvari?

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |