Mici






         življenje s krili

17.01.2008

težave

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 17.01.2008

Navadno sem bolj zgodnje sorte človek: vstanem okoli 6h, se spedenam in odpeketljam na tlako, dan poskušam čimbolj zapolniti, da mi ne preostane več veliko časa za razmišljanje o neumnostih (čeprav so tudi te včasih dobrodošle, da razbijejo monotonost), spat pa se odpravim skoraj s kurami.

Pa vendar me zadnje čase čas malček “baše”. Ni mi jasno od kod tendenca poznega vstajanja, poležavanja, še poznejšega odhoda v službo, da o (pre)poznem leganju k prepotrebnem počitku sploh ne govorim. In vendar mi še vedno nekako uspeva delovati spočito in naspano. Go figure.

Kakorkoli, težave nastopijo čez čas in mislim, da se ta blaženi čas pri meni ravno začenja. Navadila sem se zamujati, ne skrbi me več, kaj bodo rekli, ker bom pozna; za vsako stvar najdem izgovor, pa če je še tako nemogoč in neresničen; stvari ostajajo odprte, projekti nedokončani v roku, slaba volja šefa se samo še stopnjuje, da o sodelavcih niti ne govorim, … Ima pa to stanje tudi (vsaj) eno prednost: ne obremenjujem se več z drugimi, z njihovim mnenjem, ampak poskušam vsak trenutek izkoristiti tako in v tolikšni meri, da sem sama zadovoljna.

Glej glej, en sam plus je preglasil vse poprejšnje minuse. 1:0 zame ;)

  • Share/Bookmark

pogovori na vlaku

Zapisano pod: moje — mici - 17.01.2008

Zdaj mi je malček bolj jasno, od kod našim vrlim mladcem in mladenkam, šolarjem in dijakom, ideja, da so preobremenjeni s šolo in nalogami, skratka s celotnim šolskim sistemom.

Sledi odlomek iz pogovora mam dveh šoloobveznih otrok (tretja triada):

A: … in se kar sama usede za knjige. Pa saj je še otrok, ampak nima nobenega prostega časa.

B: No, to je pa lepo, ker jaz moram mojga silit, da sploh kaj naredi. In vsak dan ga zvečer vprašam, če je naredil nalogo. A veš, da se velikokrat spomni, da je še kaj pozabil.

A: No, moja to vse sama naredi.

B: O, je pa res pridna.

A: Danes ima govorno vajo pri slovenščini. Zanimiva tema. Ampak a veš, da so pa kar preveč zahtevni s temi govornimi vajami. Cel teden se je pripravljala, pa ene trikrat ponovila doma, … cele 4 strani ima dolgo vajo. Men se zdi to absolutno preveč.

B: Ja, to je pa kar malo veliko. Koliko časa pa ima na razpolago?

A: 6 minut. A veš, kolk je to velik časa. Ma ne vem no, res se mi kar smili.

Ne bom temu nič več dodala. Kvečjemu morda vprašanje, ki se mi je porajalo ob poslušanju današnjega dvogovora:

Ali so res naši otroci tako “bogi bogi”, da jih moraj(m)o starši pred vsemi napori, težavami in morebitnimi preizkušnjami zaščititi in jim “omogočiti” življenje brez prehudih naprezanj? Kam bodo pa prišli, če bo vse narejeno namesto njih? Ali niso ravno trenutki, ki nam jih ponudi življenje, da se malček opilimo in zbrusimo tisto, kar iz nas naredi človeka in ne neko spužvasto stvar, ki je brez hrbtenice in se ne zna postaviti zase, nima lastnega mnenja in se pusti zapeljati vsaki malo bolj svatleči se stvari?

  • Share/Bookmark

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |