težave
Navadno sem bolj zgodnje sorte človek: vstanem okoli 6h, se spedenam in odpeketljam na tlako, dan poskušam čimbolj zapolniti, da mi ne preostane več veliko časa za razmišljanje o neumnostih (čeprav so tudi te včasih dobrodošle, da razbijejo monotonost), spat pa se odpravim skoraj s kurami.
Pa vendar me zadnje čase čas malček “baše”. Ni mi jasno od kod tendenca poznega vstajanja, poležavanja, še poznejšega odhoda v službo, da o (pre)poznem leganju k prepotrebnem počitku sploh ne govorim. In vendar mi še vedno nekako uspeva delovati spočito in naspano. Go figure.
Kakorkoli, težave nastopijo čez čas in mislim, da se ta blaženi čas pri meni ravno začenja. Navadila sem se zamujati, ne skrbi me več, kaj bodo rekli, ker bom pozna; za vsako stvar najdem izgovor, pa če je še tako nemogoč in neresničen; stvari ostajajo odprte, projekti nedokončani v roku, slaba volja šefa se samo še stopnjuje, da o sodelavcih niti ne govorim, … Ima pa to stanje tudi (vsaj) eno prednost: ne obremenjujem se več z drugimi, z njihovim mnenjem, ampak poskušam vsak trenutek izkoristiti tako in v tolikšni meri, da sem sama zadovoljna.
Glej glej, en sam plus je preglasil vse poprejšnje minuse. 1:0 zame