Mici






         življenje s krili

22.01.2008

misel tedna

Zapisano pod: samo mnenje, takle mamo — mici - 22.01.2008

Kdor ne misli na druge, bo nekega dne spoznal, da tudi drugi ne mislijo nanj.
(kitajski pregovor)

OK, včasih se mi zdi, da je to popoln idiotizem, saj smo ljudje nagnjeni k temu, da neprestano razgljabljamo o drugih, se spotikamo ob njihovih besedah, dejanjih, si izmišljamo raznorazne zgodbice, ki ali opevajo ali pa popolnoma spljuvajo določeno osebo.

Ampak po drugi strani je pa to še kako res. Zdaj, ko sem malček bolj pozorna na določene skupine ljudi različnih starosti, poklicev, izobrazbe, interesov, … je silno zanimivo gledati, kakšne so reakcije določenega kroga na nek dogodek, na nek dražljaj.

Recimo primer devet-desetletnikov. Karkoli se zgodi enemu izmed njih, se že znajo tako vživet v situacijo, da imajo občutek, da se je zgodila vsem. Vse si delijo, o vsem se odkrito pogovorijo, vse je skupno. In tudi na glas se pogovarjajo o sebi, o drugih. Pa to ni opravljanje. Nikakor. Je samo in zgolj izražanje svojega mnenja. Če kdo od njih sliši kakšno kritiko na svoj račun, se ne zapre takoj v kot in se ne izolira, ne čuti se tako zelo osebno prizadet. Sprejme jo kot tako in če je prilika, se morda celo pride k meni pogovoriti o tem. Zanimivo.

Njihove misli se vrtijo okoli njih samih in tudi okoli drugih ljudi. Enkrat je center pri njih, enkrat pa pri ostalih. Nekako se enakomerno porazdeli.

Tipičen primer človeka, za katerega pa zgornji stavek popolnoma drži je pa moj sodelavec. Priznam, da ne poznam vse zgodbe in celotnega ozadja, pa vendar sem se spomnila nanj. Je izredno tih človek, nekonflikten, precej zaprt vase in se mu vidi, da zato, da bi bil srečen, ne potrebuje veliko zunanjih dražljajev in vzpodbud, ne vtika se v druge in ne vzbuja pozornosti. Ko sem prišla v firmo pred dvema letoma je bilo potrebno skoraj celo leto, da je na moj pozdrav namenjen njemu odzdravil. In lani poleti se je celo zgodilo, da smo šele po treh dneh opazili, da njega sploh ni v službi, ker je bil na dopustu. 8)

Sem pa pred prazniki naredila ene vrste poizkus z njim (revež sploh ni vedel, da sem si ga sposodila ;) ). No, kakorkoli – en dan sem malo potegnila v službi in ker sva ravno istočasno odhajala domov, sem mu ponudila, da ga zapeljem na glavno avtobusno postajo v center. Sprva sploh ni vedel, kaj naj odgovori in se je na vse kriplje branil, vendar je vseeno prisedel v mojega čmrljčka. In naslednji dan, smo se poslavljali in si voščevali srečno v novem letu, si je fante upal samo meni voščiti, pred vsemi ostalimi se je pa kar skril – dobesedno.

Ker ni vpadljiv, hitro pozabimo nanj, ko pa mu izkažeš čisto malo pozornosti, pa postane silno hvaležen in ne pozabi tega. In zdaj se vsi skupaj trudimo, da bi ga večkrat opazili, saj nikomur, pa naj bo še tako introvertirana oseba ni prijetno, ko opazi, da je popolnoma neopažen.

  • Share/Bookmark

pa se grem še jaz tole igrico …

Zapisano pod: moje — mici - 22.01.2008

No, tole je pa moj sonček ;)

namizje.JPG

Levo zgoraj je vse, kar potrebujem, ostalo se pa skriva, ker ne maram nepotrebne navlake. Če se pa že kaj nabere, pa to takoj pošljem desno spodaj. 8)

Pa naj še kdo reče, da nisem urejena ;)

  • Share/Bookmark

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |