Mici






         življenje s krili

30.01.2008

diete

Zapisano pod: MS, moje — mici - 30.01.2008

Diete so bile od nekdaj strašno popularna stvar in poznam kar nekaj ljudi, ki so že celo življenje na kakšni dieti.

Recimo moja znanka: po konstitucji je bolj debelušne sorte in že odkar jo poznam neprestano preizkuša nove in nove diete. Verjetno je ni diete, ki je ona ne bi dala skozi. Vedno je na lovu za kakšno novo obliko rekreacije, od fitnesa, aerobike, joge, pilatesa, plavanja, hribolazenja, teka, kolesarjenja, skratka ni da ni. Pa vseeno je še vedno ista, kot je bila v poznih najstniških letih – prijetno zaobljena. V življenju je izgubila že vsaj 500 kg, samo kaj, ko jih je nazaj dobila 510, da ne štejemo še vse sekirancije, živcev, slabe volje, denarja za vedno nove in nove garderobe,… In tudi sama priznava, da je vse zaman, karkoli je poizkusila. Sem jo zadnjič vprašala, če se slabo počuti v svoji koži. In me je presenetila z odgovorom, da ne. Samo kaj, ko je vse bolj suho kot pa ona. In ker bi vsaj kdaj rada dosegala estetske standarde in dozdevno pričakovanja okolice, se trudi. Morda ji bo pa kdaj uspelo.

So pa druge vrste ljudje, ki nič ne dajo na diete, pa so na koncu, če potegnemo črto, na istem kot moja znanka. Jaz spadam pod slednje.Tudi moja konstitucija je bolj močna ;) in so tudi meni predlagali že vse vrste hitrih, malo manj hitrih, počasnejših in celo polžjih diet, pa se nekako za nobeno ne odločim. Morda zato, ker vem, da nisem dovolj karakterja, da bi se vsega držala, morda zaradi predsodkov, ki jih imam do takih ali drugačnih diet (priznam), morda pa zato, ker se – ne da se odlično počutim v svojem telescu z malček bolj ohlapmini bedresci in malček več zaloge špehka, kot je sprejemljivo v današnji družbi – preprosto počutim dobro v tem, kar imam in kar nosim s seboj in je na očeh vseh ostalih.

Kaj pa vem, katera od naju razmišlja pravilneje?

  • Share/Bookmark

ni vredno branja

Zapisano pod: off — mici - 30.01.2008

včasih imam obdobja ko bi najraje zadekala se pod kovter in brala kakšen zanimiv roman ali pa še bolje, da bi se zavila s svojim Solovjovom, pa da kakšno pametno pogruntava … pa ne gre. žal je treba neprestano funkcionirati v tem svetu.

tudi takrat, ko sem doma, žal ne morem izklopit vseh stvari. vsak teden komaj čakam ponedeljke (go figure) in srede, ko (načeloma) nimam nobene druge stvari, da lahko pridem domov kadar si zaželim, nisem vezana na roke, na ure, na srečanja, na sestanke, … ko se lahko sprehodim počasi skozi stanovanje in brez slabe vesti zamahnem z roko in rečem: “danes ne delam nič več.” ostali dnevi pa so tako natrpani z vsem in vsemi, da je …

pa kljub vsemu … ko bi le znala kdaj pa kdaj odklopit vsaj za pol ure. že to bi bil napredek …

nočem, da me stres, (pre)obremenjenost pokopljejo in pošljejo na bolniško. danes zjutraj sem se dobesedno ustrašila svoje podobe v ogledalu – že zelo zelo dolgo nisem imela tako ogromnih in groznih kolobarjev (podočnjakov) pod očmi kot danes. in niti nisem pretirano utrujena.

rabim nekoga, ki bi mi vsaj enkrat na teden rekel, naj se malo umirim, naj izprežem in bi me (tudi pod prisilo) porinil v posteljo ali pa na kavč, mi podal kakšno zanimivo branje ali pa me celo odpeljal ven, na zrak … išče se tak dobrotnik ;)

  • Share/Bookmark

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |