Mici






         življenje s krili

26.02.2008

vrednost

Zapisano pod: moje, up close — mici - 26.02.2008

V čem je vrednost človeškega življenja?

To se sprašujem zadnje dni. Ali je res potrebno narediti nekaj, po čemer te bo poznala širna srenja? Ali je res potrebno biti poznan med trenutnimi veljaki, da ti priznajo da si človek, vreden spoštovanja? Ali smo res vredni samo po tem, koliko smo naredili? Ali je res potrebno biti všeč vsem in vsakomur?

V življenju srečamo in spoznamo mnogo ljudi, nekateri so nam všeč, drugi ne, z nekaterimi smo si blizu, z drugimi najraje ne bi nikdar več imeli opravka, nekatere imamo radi, drugih pač ne … Ampak vsaka izmed teh oseb je vredna, da jo na nek način spoštujemo.

V zadnjih 14 dneh so umrli trije znani Slovenci. Enega sem osebno poznala, druga dva pa zgolj iz medijev. In čeprav priznam, da se večino časa z vsemi tremi nisem vedno strinjala in nisem delila njihovega mnenja, mi je iskreno žal za vsakim izmed njih. Vsak izmed njih je bil človek, vreden mojega spoštovanja. V dejanjih so mi bili na trenutke precej nerazumljivi in nelogični, posebno pri opravljanju funkcije, ki so jo imeli (vsi trije so bili na izredno visokih položajih, vsak na svojem področju), vendar če zdaj pogledam na njihova dejanja, na izrečene besede iz distance, mi je vse mnogo bolj jasno. Bili so vizionarji – nerazumljeni in nesprejeti.

OK, vem, da se posebno zadnje dni kaže naša slovenska hipokrizija, ko hvalimo in gladimo, prej smo pa pljuvali in blatili, in da prihaja na plano zopet pregovor o mrtvih vse dobro, samo se mi zdi, da bi moral vsak izmed nas malo bolj pogledati vase, da bi spoznal, da nismo vsi taki svetniki, za kakršne se imamo. In da za nami ne bo nihče jokal, če bomo samo blatili in mlatili, pa tudi nihče ne bo jokal za nami, če bomo samo božali in gladili.

Mislim, da je edino pravično, če rečem, da trenutno nihče ne joka za nikomer razen vsak sam za seboj.

  • Share/Bookmark

24.02.2008

pa poskusimo

Zapisano pod: MS, moje — mici - 24.02.2008

Nikoli nisem bila športnica in nikoli me noben šport ni posebej privlačil, da bi se resno začela z njim ukvarjati. V petem razredu sem trenirala košarko, pa sem potem kmalu staknila neko poškodbo kolena, tako da se je košarkaška kariera kmalu končala. In niti nisem preveč jokala zaradi tega – še celo prav mi je prišel izgovor, da se pač s takimi športi ne morem ukvarjati zaradi kolena.

Moja starejša sestra je bila zagrizena alpinistka in hribolaznica in je nekajkrat (še preden me je puberteta resno zagrabila) celo uspela me zvleči s seboj na kakšen hrib, vendar je kmalu obupala – ne toliko zaradi tega, ker nisem želela hodit z njo kot zaradi tega, ker sem ji celo pot delala sramoto s svojim dretjem in vpitjem, kako me muči, ko me vleče na hrib. ;)

Potem je prišel pa čas vsemogočih načrtov in idej, kako bi bilo, če bi bilo … In mislim, da v takem času še vedno živim. Vsake toliko me zagrabi neka želja po športnem udejstvovanju in bolj aktivnem življenju, vendar tako hitro kot pride, tudi odide oz. bolje rečeno izpuhti. Uspela sem eno leto intenzivno plavati, potem sem se aktivirala na področju alpinizma (seveda po tem, ko je sestra nehala zahajat v hribe – mož, pa otroci, pa psi, pa leta, …) in obhodila že kar dobršen del slovenskih gora, nato sem intenzivno kolesarila, tenis je bil tudi ena izmed disciplin, ki sem jih nekaj časa trenirala, … Le teka se nisem nikoli lotila. Ne vem niti zakaj. Se pa vedno z veseljem podam na kakšen daljši sprehod (5-10 km) s hitrejšim tempom.

In danes je bil po zelo dolgem času spet eden izmed mojih športno aktivnih dni (trenutno sem bolj ali manj v fazi mirovanja in zimskega spanja). Dopoldne sem se spravila na Šmarno goro, čeprav ne maram gneče, in se počutila kot kup gnoja, ker se ni dalo prehiteti vseh tistih tet in stricev, ki so bili pred menoj, ne po levi ne po desni, saj so tako vneto mahali s svojimi palicami, da je obstajala resna nevarnost poškodbe za vse, ki so se jim približali za manj kot meter in pol. Počasna hoja me ubija. Ljudi je bilo pa toliko … reka ljudi se je valila v obe smeri. Le zakaj sva si izbrala Šmarno, ko bi lahko šla recimo na Primoža? Eh, pa drugič. Zaradi pomanjkanja oz. bolje rečeno upokojenskega vzpona na Šmarno sem še popoldne ubrala sprehod, ki ga z zmerno hojo opraviva v eni uri, danes pa sem ga v pičle pol ure. Kaj me je gnalo, ne vem.

Vem pa, da sem dobila idejo, ki zelo spominja na kakšen trening teka ali joging (pa to ni) in jo bom poizkusila uresničiti ta teden. Pa da vidimo, če sem karakter. V nedeljo pa preverim rezultate.

By he way: Ali morda kdo pozna kakšen kucelj v okolici naše predrage prestolnice, ki ni pretirano obljuden čez vikend? Ker Šmarna gora je … obup. ;)

  • Share/Bookmark

22.02.2008

kolesarček

Zapisano pod: up close — mici - 22.02.2008

Bil je prečudovit pomladanski dan in še lepši večer, ko sta prišla k nam. Oba v svojih najlepših, zrelih letih. Čudovita, nasmejana, polna raznoraznih pripovedi in zgodb, ki so se dogodile, ki so se jele dogajati in ki bi se načeloma lahko kdaj v bližnji prihodnosti imele zgoditi. Tako lepo ju je bilo gledati skupaj, še bolj prijetno pa poslušati.

Enega smo zelo dobro poznali, drugega pa le iz TV ekranov, še večkrat pa iz radijskih valov. Pa vendar je bilo, kot da se poznamo že dolgo vrsto let. In ta, drugi, se mi je takrat še posebej vsedel v srce. Ne vem točno zakaj, vendar od takrat je vedno prisoten, je vedno zraven. Tudi ko sem ga kasneje kdaj srečala, se je vedno spomnil našega druženja, še bolj pa mu je ostalo v spominu dejstvo, da sem mu na vprašanje: “Ali boš naredila maturo?” odgovorila: “Meni se zdi, da bom,” saj sem bila ravno v tistem času sredi besnega učenja za maturo. In takrat mi je rekel: “Ja, ljubica, če odgovor začneš z besedami meni se zdi, to jasno govori o tem, da nimaš pojma. Te še enkrat vprašam: Ali boš naredila maturo?” In pri vsakem srečanju me je najprej vprašal (pa čeprav je že vnaprej poznal odgovor), če sem potem naredila maturo. ;) Takrat je pri nas doma dobil vzdevek kolesarček, saj je imel kar nekaj zgodbic povedati na moje ime.

Tako rada imam ljudi, ki so odprti, prijetni, ki ne skrivajo svoje preteklosti, se je ne sramujejo in jih le-ta tudi ne obremenjuje. Tako kot preteklost ni obremenjevala mojega kolesarčka, čeprav je bila izredno pestra in težka. To ni nikdar izbrisalo nasmeha z njegovega obraza.

Bil je prečudovit pomladanski dan in še lepši bi bil večer, če ne bi do mene prišla novica, da je moj kolesarček umrl. Šele zdaj, po parih dneh, sem se zavedela resničnosti tega dogodka. In vse, kar se mi trenutno podi po mislih je:

“Dragi kolesarček, dragi Franc!
Hvala za tvoj zgled pokončnega moža, ki je vedno stal za svojimi dejanji in besedami. Hvala za tvojo nagaivost, tvojo otroškost, ki je nisi skrival kljub svoji starosti ampak si ravno s to otroškostjo znal omehčati še tako trdega človeka. Hvala za tvoje premnoge izgovorjene besede, ki nas bodo spremljale še naprej, saj so mnoge ostale zapisane v knjigah in člankih.
Čeprav si že za časa svojega življenja neprestano reševal duše pa vedi, da se je tvoje delo šele začelo. Jaz sem prva v vrsti. ;)
Lp, K

  • Share/Bookmark

21.02.2008

višja plača

Zapisano pod: moje — mici - 21.02.2008

“Glej, glede na to, kako delaš in koliko delaš, smo se na kolegiju zmenili, da ti zvišamo plačo. A bo v redu? Za začetek 12,5%, pol bomo pa videli, koliko nam bodo naši “šefi” še dovolili. Ne smemo preveč štartat. Upam, da ni nič narobe, ker sem kar sam predlagal…”

Tako je včeraj moj dragi šefe štartal z pojasnilom, da mi bodo zvišali plačo. Kakšen je bil moj odziv? Nisem skakala do stropa, nisem se mu jela na vse pretege zahvaljevati, nisem planila v jok od neznanske sreče … ker ni prvič, da mi je obljubil povišico. Vedno same obljube, vedno samo božanje in hvaljenje mojega dela, na računu se pa do sedaj ni nič spremenilo. Zato sem samo zadržano rekla “Hvala.

Pa bi ostalo pri tem, če danes ne bi zvedela od drugih, ki mislijo, da so pristojni za to, da me seznanijo z vsemi podrobnostmi, ki se dogajajo pri šefih, da sedajšnje zvišanje BO, vendar ne bo več poračuna, od 13. plače se tudi lahko poslovimo. Pa priznam, da sem zvečer malo razmišljala o tem, kako fino bo (bi bilo) imeti višjo plačo. Vse sorte se mi je že prikazovalo – čez toliko in toliko časa bi lahko začela sanjati o avtu, ki bi bil samo moj-moj, kakšen fičn’k bi tudi že lahko spravila na stran za stara leta, …

Am I a SUCKER or what!!!

  • Share/Bookmark

20.02.2008

nekateri preprosto ne razumejo

Zapisano pod: off, takle mamo — mici - 20.02.2008

Zanimiv se mi zdi pojav ljudi, ki določenih stvari preprosto ne razumejo. Se sprašujem, ali nočejo razumeti, ali hočejo za vsako ceno uveljavljati svoje ali pa res enostavno ne zastopijo.

Pride gospa v trgovino in ogovori prvo trgovko, ki jo sreča:
“Oprostite, ali mi lahko poveste, v katerem delu imate sadje in zelenjavo.”
“Seveda, gospa,” je prijazna trgovka, “tik pri vhodu imamo sadje in zelenjavo. Tule greste nazaj po isti poti, kot ste prišli sem, samo dve stalaži nazaj proti vhodu.”
“Hvala, ampak jaz sem vas vprašala, kje imate tukaj sadje. Mene ne zanima, kam naj grem, postaja gospa že malce nestrpna.
“Gospa, dve stalaži nazaj pojdite, pa boste takoj zagledali, kar iščete,” se trgovka še vedno ne pusti zmesti.
Gospa pa, ki očitno ni vajena nasprotovanja, besno začne stresati svoje nezadovoljstvo nad trgovko, nad postrežbo, nad ureditvijo trgovine, nad cenami, nad neprijaznostjo vseh na vsakega, ki pride mimo. Ker trgovka ni želela kakšnega incidenta, ki se je že jel začenjati, je poklicala svojo poslovodjo, da se zadeva uredi čimbolj mirno in korektno.
Poslovodja: “Oprostite, gospa, vam lahko kako pomagamo?”
“Seveda, prosim, saj je vaše osebje popolnoma nesposobno. Sem lepo prosila, če mi lahko razloži, kje imate sadje in zelenjavo, pa mi ta … ta … vaša … niti tega ni znala povedati.”
“Gospa, dovolite, da vas kar sama pospremim do sadja, ki ga iščete. Lahko?” in prime gospo pod roko ter jo odpelje tri korake nazaj proti vhodu in ji pokaže, kje se nahaja sadje.
“O, nadvse prijazno, ampak jaz sem hotela samo vedeti, kje je sadje, ne pa da me pripeljete do njega …”

Ne bom nič več dodala.

  • Share/Bookmark

19.02.2008

kako pogrešam …

Zapisano pod: moje, off, up close — mici - 19.02.2008

… tvoj pogled. Pogled, ki išče, ki sprašuje, ki umirja, ki ljubi

… tvoj dotik, tako mehak, tako prijeten. Pogrešam tvoje roke. To je dotik, ki zdravi, kar je ranjeno, ki celi, kar je poškodovano

… tvoj poljub, tako nežen, tako čuten. Še zdaj mi gedo kar kocine pokonci, če samo pomislim na najin zadnji poljub. To je bil poljub, ki je segal v globino, ki je znotraj mene pognal svoje korenine

… tvoj obraz, ki je ena sama milina, poln sočutja. Ko me objemaš s svojimi očmi se kar topim, zginevam, nisem več jaz ampak si ti – v meni. In šele takrat sem lahko v polnosti jaz, to kar sem

… tvoje besede, ki vedno zadanejo bistvo. Dokončuješ moje stavke, bereš mi misli, s svojimi besedami poveš to, kar jaz ne znam ubesediti

… tvojo bližino, ki je vedno tako topla, tako blizu, nenadomestljiva, polna, tvoja, moja, najina

… tvoj objem, v katerem se kar izgubim, se lahko vanj popolnoma potopim. V njem sem tako varna. V tvojem objemu me ni ničesar strah, nikogar se ne bojim. Ker sva ti in jaz – to kar sva, taka kot sva in tako mora biti

  • Share/Bookmark

18.02.2008

organigram

Zapisano pod: pošta — mici - 18.02.2008

Na kateri veji pa sediš ti?

organigram

Ugotovitev našega šefa: ni važno na kateri veji sediš, drek vedno leti po tebi. ;)

  • Share/Bookmark

rdeča nit

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 18.02.2008

Če dela človek dobro delo, potem najbrž ne sme pljuvati čez opravljeno delo, ali pač?

No, jaz sicer ne bom pljuvala sama čez sebe, pom pa malo popljuvala nekaj drugega. V soboto sem imela čast popoldne vahtati nečakinjo (9 let), ker so šli njeni domači smučat, pa je niso vzeli s seboj, ker ni bilo prostora v avtu in ker so šli moji ostali na kosilo, pa niso vzeli mene s seboj. Tako sva bili določeni sobotno popoldne preživeti skupaj. In ker vem, da naš otrok postane nemogoč, če nima kaj početi, še posebej, kadar je na obisku pri nas, sem se odločila, da jo najprej vzamem s seboj v Pr…, kjer sem imela še nekaj opravkov, potem bova pa že videli, kako naprej.

Prva ura je minila dokaj hitro, saj je deklič vzel s seboj nekaj čtiva in se je uspel zaposliti. Vendar pa noben otrok ne zdrži pri miru več kot eno uro, zato je po preteklem času začela hodit okrog, se razgledovat – seveda za gledanje ni uporabljala oči pač pa prste, in spraševat, kdaj bom končala, ker ji je dolgčas. Vsega skupaj sva uspeli preživeti na kraju, ki sem si ga sama izvolila za preživljanje sobotnega popoldneva, celi dve uri in pol. 

Ker pa ni zdravo, da je otrok lačen (in ta naš otrok je zmeraj lačen), sva skočili na kosilo. Če njo vprašate, je bila tako ponosna, da lahko kosi z menoj, samo midve, kot da bi bila jaz največji dobitek na loteriji (pa by the way nisem). Ker pa ji hrana še vedno ni odvzela prebitka energije (meni ga namreč vedno), sva odpeketljali še v kino, gledat Alvina in veverički.

Evo, tule pa se začne moje pljuvanje: očitno je filmskim ustvarjalcem že zadosten razlog za money makeing movie ta, da naredijo filmsko različico neke pred davnimi časi nastale in tudi danes (kao) popularne risanke. Res je bila dvorana polna otrok. Pa vendar – kljub temu, da je film narejen (prirejen) za otroke, bi lahko imel vsaj eno malo rdečo nit.

Ja, ja, saj vem, da jo ima … Dave se na koncu spokori in vsi so srečni … imeti vse ni vedno najboljša stvar … Ampak to je v filmu tako zavito oz. tako prikazano, da mislim, da se tudi marsikateremu staršu bistvo filma ni prikazalo, pa čeprav so vneto razlagali svojim otrokom, kaj je dotična veverička mislila, ko je rekla: “Yeah, družina!”

Naš otrok je bil na koncu tako srečen, da je še včeraj prišla k nam na kosilo, čeprav so bili njeni vsi doma, samo zato, da bi spet lahko midve kaj skupaj počeli. Ker pa ni želela it z menoj na Urha (hrib nad Sostrim, da ne bo pomote) popoldne, se je pa najino nedeljsko popoldansko druženje kmalu končalo. Kaj naj rečem: Ljubica, brez nič ni nič.

  • Share/Bookmark

16.02.2008

jutranja korespondenca

Zapisano pod: off, takle mamo — mici - 16.02.2008

Datum: 16.02.2008
Čas: 7:50
Lokacija: iz tople postelje

M1: Dobro jutro. Kdaj misliš uletet na Pr…?

M2: Še ne vem čisto točno, ker je treba najprej ugoditi vsem željam in zahtevam familije po “bondanju”. Računam okoli 1h.

Datum: 16.02.2008
Čas: 9:10
Lokacija: sredi največje gneče na blagajni

M1: No, se mogoče vidimo. Jaz bom šel zdajle počasi, da se izognem željam … familije. Mislim … fasungo pa valjda lahko sama kupi.

Datum: 16.02.2008
Čas: 10:30
Lokacija: doma med največjim navdihom in navalom pospravljanja

M1: No, usoda je hotela, da danes ne pridem – sem tudi familiarno angažiran. Kaj čmo.

  • Share/Bookmark

13.02.2008

jutro je lahko tudi takšno

Zapisano pod: off — mici - 13.02.2008

Zakaj mi je tako težko it v službo …

  • … ker vem, da bom spet nalepši del dneva presedela ob gledanju v slab ekran
  • … ker me čaka gooora dela
  • … ker že dalj časa razmišljam o dopustu, ki pa ga kar ni in ni od nikoder
  • … ker je šele sreda
  • … ker sem zvečer frej
  • … ker bi brala
  • … ker bi šla na sonce … na zrak … na luft … na svobodo
  • … ker od mene preveč pričakujejo
  • … ker sem utrujena
  • … ker bi šla nazaj spat
  • … ker mi ni do gledanja spet enih in istih obrazov
  • … ker sem lena!

No, pa smo končno prišli do pravega odgovora ;)

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |