kako se pride …
Zakaj ne maram, da me na cesti sprašujejo za pot? Zato:
“Oprostite, kako se pride do mnjžblj?”
“Oprostite, nisem vas razumela, ali lahko ponovite. Kam bi radi prišli?”
“Ja do veterinarja, a ne? 
Saj mora biti tu nekje.” hkrati me pogleda, kot da sem padla z lune, ker ne vem iz prve, kje je ta presneti mnjžblj.
“Tule v bližini ni nobenega veterinarja, vsaj ne da bi vedela. Ali mi lahko poveste naslov?”
“K*** ulica.”
Aaa, to sem pa približno vedela, kje bi ta ulica lahko bila, zato sem dejala: “Aja, to pa greste do glavne ceste, potem pa pri semaforju zavijete levo, nato se peljete še kakšnih 300 metrov naravnost, potem pa takoj desno in boste verjetno kmalu našli tablo z napisom.”
In odbrzi naprej, da je kar škripalo pod kolesi. Ker pa sem vljudna in lepo vzgojena, sem zaključila pogovor, kot se šika: “Ni za kaj. Nasvidenje.”
Ko sem nadaljevala svojo pot, sem se spomnila, da pa v rednici nisem še nikoli slišala za tisto K*** ulico, tako da sem reveža s čisto povoženim psom v prtljažniku verjetno poslala na napačno ulico. 
Ah, pa kaj, saj me ne bo nikoli več videl.
