Mici






         življenje s krili

9.02.2008

žurerski nomadi

Zapisano pod: samo mnenje, up close — mici - 9.02.2008

Pod tem naslovom sem danes v Dnevniku prebrala članek o nočnem življenju mladih (15-30 let).  Ja, statistika res ni zavidanja vredna in priznam, da sem se na nekaterih mestih kar malček zgrozila nad podatki, ki so bili navedeni.

Se mi je pa ob branju postavilo eno vprašanje, ki se mi zdi ključno pri razumevanju celotnega projekta, ki so ga izvedli v 9 evropskih mestih (med njimi je bila tudi Ljubljana) in je zajelo 1383 mladih. To vprašanje pa se glasi: kakšna so družinska ozadja, iz katerih ti mladi izhajajo? Ne bom zdaj ponavljala celotnega članka, je pa “zanimivo” branje.

Pred časom sem bila v neki skupini mladih, ki so tipičen primer nomadskih žurerjev – doma zelo malo, večino prostega časa pa po lokalih, kafičih, zabavah, … vsak vikend pijani, zadeti, … vglavnem, ni da ni. Po zelo kratkem času pogovora pa so se ti mladi, ki so sicer na zunaj zgledali, kot da imajo ves svet v svojih rokah, da je ni stvari, ki je še ne bi poizkusili, da je ni situacije, ki ji ne bi bili kos, odprli in pokazali svoj pravi jaz.

Neko dekle, ki sicer daje vtis nedostopne ice queen, ki ima vse pod kontrolo, je povedala, da je njena mama narkomanka in jo je pustila očetu, ko je bila punčka stara tri leta. Od svojega sedmega leta je dekla svojemu očetu – mu pere, lika, kuha, pospravlja, skrbi za finance, gospodinji tudi vsakokratni očetovi novi ljubezni… V joku je priznala, da si želi samo enkrat, da bi ji oče rekel “Hvala”, vendar tega ni … nikoli. Vse kar od očeta sliši je: “Zakaj to še ni narejeno … kako si neumna …”

Nek drug fant, ki se ga drži ugled največjega frajerja, je pred vsemi priznal, da si ne želi več biti frajer, najbolj kul, najbolj in, ker ne potrebuje oboževalcev. Potrebuje pa nasmeh, prijazen pozdrav – to mu manjka. Doma mu starša dajeta vse, kar si zaželi – še nikoli se ni zgodilo, da bi mu kakšno stvar, četudi je navadna malenkost, odrekla, vse je vedno takoj dobil. Celoten spekter pogovorov, ki se odvijajo pri njih doma zajema naslednje stavke: “Kako si? … A kaj potrebuješ? … Na, tu imaš denar in si vzemi, kolikor rabiš … “. Ta fant doma še nikoli v življenju ni bil karan ali kregan za nobeno stvar, ki jo je naredil. In je priznal na koncu, da dela vse sorte stvari (se zapija, se drogira, ga ni domov tudi cel vikend, …) samo zato, da bi ga starša opazila. Pa ga ne, ker sta preveč zagledana vase.

Tudi zgodbe ostalih so bile zelo podobne. Doma s starši nimajo nobenega odnosa, nobenega stika, nihče jim ne reče “Rad te imam, dragocen si mi, zakaj si to storil, …” Preprosto ne poznajo bližine. Zato jo iščejo zunaj, pri drugih, v svetu. Ampak svet ti ne more dati bližine, topline doma, ker je svet prazen in pust, izropan … ne glede na to, da nam na vseh korakih ponuja take in drugačne iluzije sprejetosti, pripadnosti in ljubljenosti. Kako malo je bilo potrebno, da so se ti mladi odprli – vse kar so potrebovali, je bil nekdo, ki jih je poslušal.

V luči te izkušnje z mladimi in po prebranem članku pa se mi postavlja še eno vprašanje: “Koliko je sploh pravih, pristnih odnosov med nami?”

  • Share/Bookmark


2 komentarjev »

  1.   tajika — 9.02.2008 @ 19:45 tajika

    prav to se velikokrat sprašujem tudi jaz, pa odgovora ni od nikoder.
    poznam veliko primerov, podobnih temu, ko starši živijo mimo svojih otrok in morda najaktualnejši je tak, da se je ena ženska z dvema otrokoma, ki je do zdaj živela pri svoji teti, “preselila” k očetu svojih otrok, a se na tri dni vrača domov. malo tu, malo tam, bi lahko rekli. najhuje pa je, da sta punčki vsakič bolj bolani in kar se mene tiče tudi zanemarjeni. vsaj starejša.
    zdaj pa povej, kaj naj človek naredi v tem primeru? naj komu pove ali ostane tiho? naj reče materi, očetu, teti, morda dedku, babici … dlje nihče ne bo šel, ker bi se s tem preveč vsiljeval …
    čuden svet, a ni?

  2.   mici — 9.02.2008 @ 21:13 mici

    Tajika, težko je, ker se ukvarja(mo) preveč s posledicami in ne posvečamo pozornosti vzrokom, ki so mnogo hujši in imajo globlje korenine, kot pa same posledice.
    Marsikdo mi je že rekel, da sem staromodna, ampak še vedno vztrajam pri trditvi, da je bilo včasih mnogo bolje. Predvsem zato, ker je bila družina več skupaj in so bili hočeš-nočeš mnogokrat skoraj prisiljeni komunicirati med seboj. Dandanes pa vsak beži na svojo stran, ni komunikacije, ni sodelovanja – je eno samo veliko pomanjkanje in en sam velik beg – od drugih, od sebe.
    Pa saj ni veliko potrebno. Ampak ker smo ljudje vedno večji egocentristi, se nam zdi odveč svoj “predragoceni” čas posvetiti in nameniti še komu drugemu kot sebi, ker ga že za nas same primanjkuje. Žal.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |