Mici

… tvoj pogled. Pogled, ki išče, ki sprašuje, ki umirja, ki ljubi

… tvoj dotik, tako mehak, tako prijeten. Pogrešam tvoje roke. To je dotik, ki zdravi, kar je ranjeno, ki celi, kar je poškodovano

… tvoj poljub, tako nežen, tako čuten. Še zdaj mi gedo kar kocine pokonci, če samo pomislim na najin zadnji poljub. To je bil poljub, ki je segal v globino, ki je znotraj mene pognal svoje korenine

… tvoj obraz, ki je ena sama milina, poln sočutja. Ko me objemaš s svojimi očmi se kar topim, zginevam, nisem več jaz ampak si ti – v meni. In šele takrat sem lahko v polnosti jaz, to kar sem

… tvoje besede, ki vedno zadanejo bistvo. Dokončuješ moje stavke, bereš mi misli, s svojimi besedami poveš to, kar jaz ne znam ubesediti

… tvojo bližino, ki je vedno tako topla, tako blizu, nenadomestljiva, polna, tvoja, moja, najina

… tvoj objem, v katerem se kar izgubim, se lahko vanj popolnoma potopim. V njem sem tako varna. V tvojem objemu me ni ničesar strah, nikogar se ne bojim. Ker sva ti in jaz – to kar sva, taka kot sva in tako mora biti