Mici






         življenje s krili

24.02.2008

pa poskusimo

Zapisano pod: MS, moje — mici - 24.02.2008

Nikoli nisem bila športnica in nikoli me noben šport ni posebej privlačil, da bi se resno začela z njim ukvarjati. V petem razredu sem trenirala košarko, pa sem potem kmalu staknila neko poškodbo kolena, tako da se je košarkaška kariera kmalu končala. In niti nisem preveč jokala zaradi tega – še celo prav mi je prišel izgovor, da se pač s takimi športi ne morem ukvarjati zaradi kolena.

Moja starejša sestra je bila zagrizena alpinistka in hribolaznica in je nekajkrat (še preden me je puberteta resno zagrabila) celo uspela me zvleči s seboj na kakšen hrib, vendar je kmalu obupala – ne toliko zaradi tega, ker nisem želela hodit z njo kot zaradi tega, ker sem ji celo pot delala sramoto s svojim dretjem in vpitjem, kako me muči, ko me vleče na hrib. ;)

Potem je prišel pa čas vsemogočih načrtov in idej, kako bi bilo, če bi bilo … In mislim, da v takem času še vedno živim. Vsake toliko me zagrabi neka želja po športnem udejstvovanju in bolj aktivnem življenju, vendar tako hitro kot pride, tudi odide oz. bolje rečeno izpuhti. Uspela sem eno leto intenzivno plavati, potem sem se aktivirala na področju alpinizma (seveda po tem, ko je sestra nehala zahajat v hribe – mož, pa otroci, pa psi, pa leta, …) in obhodila že kar dobršen del slovenskih gora, nato sem intenzivno kolesarila, tenis je bil tudi ena izmed disciplin, ki sem jih nekaj časa trenirala, … Le teka se nisem nikoli lotila. Ne vem niti zakaj. Se pa vedno z veseljem podam na kakšen daljši sprehod (5-10 km) s hitrejšim tempom.

In danes je bil po zelo dolgem času spet eden izmed mojih športno aktivnih dni (trenutno sem bolj ali manj v fazi mirovanja in zimskega spanja). Dopoldne sem se spravila na Šmarno goro, čeprav ne maram gneče, in se počutila kot kup gnoja, ker se ni dalo prehiteti vseh tistih tet in stricev, ki so bili pred menoj, ne po levi ne po desni, saj so tako vneto mahali s svojimi palicami, da je obstajala resna nevarnost poškodbe za vse, ki so se jim približali za manj kot meter in pol. Počasna hoja me ubija. Ljudi je bilo pa toliko … reka ljudi se je valila v obe smeri. Le zakaj sva si izbrala Šmarno, ko bi lahko šla recimo na Primoža? Eh, pa drugič. Zaradi pomanjkanja oz. bolje rečeno upokojenskega vzpona na Šmarno sem še popoldne ubrala sprehod, ki ga z zmerno hojo opraviva v eni uri, danes pa sem ga v pičle pol ure. Kaj me je gnalo, ne vem.

Vem pa, da sem dobila idejo, ki zelo spominja na kakšen trening teka ali joging (pa to ni) in jo bom poizkusila uresničiti ta teden. Pa da vidimo, če sem karakter. V nedeljo pa preverim rezultate.

By he way: Ali morda kdo pozna kakšen kucelj v okolici naše predrage prestolnice, ki ni pretirano obljuden čez vikend? Ker Šmarna gora je … obup. ;)

  • Share/Bookmark

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |