Mici






         življenje s krili

12.02.2008

inštrukcije na daljavo

Zapisano pod: takle mamo — mici - 12.02.2008

V življenju sem imela za časa svojega študija (svojih osnovnošolskih, dijaških in študijskih let) samo enkrat inštrukcije. Pa so me tiste tako izučile, da nikoli kasneje nisem niti pomislila na to, da bi še kdaj potrebovala ali celo imela kakšno uro inštrukcij. Morda je bil razlog ta, da sem celo uro inštrukcij, ko naj bi se učila kotne funkcije, poslušala, kakšen je današnji šolski sistem, da o ministru niti ne govorimo, ker je tako …, morda je bil pa razlog v tem, da sem imela taistega inštruktorja samo 2.5 m nad seboj in mi je venomer utrujal ter mi težil. Kaj vem. Vglavnem, s to eno uro inštrukcij sem zaključila svojo kariero kot inštruiranka.

Mi je pa ta izkušnja precej pomagala pri mojih inštruirancih. Bilo jih je kar nekaj.

Opažam pa zadnje čase tendenco inštruiranja na daljavo. To pa izgleda približno takole, da me bitje pokliče, ko je pač sila in potem poizkušava matematične, fizikalne in drugačne enačbe reševati preko telefona (ker tako ali tako nima časa, da bi prišlo taisto bitje do mene). Ne vem sicer, kako in koliko je stvar potem sploh razumljiva, ker je v veliki meri razumevanje odvisno od domišljije inštruiranca, vendar očitno to kar gre. Na inštrukcijah, ki se izvajajo na “stari način” (torej face to face) imam navado vsako stvar, ki jo povem, še dodatno zapisati na list, ki ga osebek inštruiranja odnese domov, da si potem lahko lažje določene stvari predstavlja in si s temi formulami pomaga. Prek telefona pa žal še ne znam pisati, tako da je vse skupaj bolj borno.

In take inštrukcije (preko telefona) sva z nekim mladeničem imela v nedeljo – trajale pa so (reci in piši) celi dve uri. No, na koncu je le ugotovil, da bi še vseeno in person rad prišel do mene, tako da sva potem še včeraj glave skup tiščala nad koreni in potencami. Ironija – s seboj je prinesel točno vse tiste račune, ki sva jih delala že preko telefona, pa mu še vedno niso šli od rok in se je ubadal z njimi v nedeljo do enih zjutraj (dokler ga lastna mati niso s persenom in drugimi pomirjevali spravili v posteljo). Čudo prečudno – včeraj jih je pa z malenkostno razlago in napisanimi formulami pred očmi na listu rešil vse v petih minutah.

In na koncu modro ugotovil, da je bolje, da že kar takoj pride k meni, ker drugače je račun za telefon absolutno prevelik. ;)

  • Share/Bookmark

9.02.2008

žurerski nomadi

Zapisano pod: samo mnenje, up close — mici - 9.02.2008

Pod tem naslovom sem danes v Dnevniku prebrala članek o nočnem življenju mladih (15-30 let).  Ja, statistika res ni zavidanja vredna in priznam, da sem se na nekaterih mestih kar malček zgrozila nad podatki, ki so bili navedeni.

Se mi je pa ob branju postavilo eno vprašanje, ki se mi zdi ključno pri razumevanju celotnega projekta, ki so ga izvedli v 9 evropskih mestih (med njimi je bila tudi Ljubljana) in je zajelo 1383 mladih. To vprašanje pa se glasi: kakšna so družinska ozadja, iz katerih ti mladi izhajajo? Ne bom zdaj ponavljala celotnega članka, je pa “zanimivo” branje.

Pred časom sem bila v neki skupini mladih, ki so tipičen primer nomadskih žurerjev – doma zelo malo, večino prostega časa pa po lokalih, kafičih, zabavah, … vsak vikend pijani, zadeti, … vglavnem, ni da ni. Po zelo kratkem času pogovora pa so se ti mladi, ki so sicer na zunaj zgledali, kot da imajo ves svet v svojih rokah, da je ni stvari, ki je še ne bi poizkusili, da je ni situacije, ki ji ne bi bili kos, odprli in pokazali svoj pravi jaz.

Neko dekle, ki sicer daje vtis nedostopne ice queen, ki ima vse pod kontrolo, je povedala, da je njena mama narkomanka in jo je pustila očetu, ko je bila punčka stara tri leta. Od svojega sedmega leta je dekla svojemu očetu – mu pere, lika, kuha, pospravlja, skrbi za finance, gospodinji tudi vsakokratni očetovi novi ljubezni… V joku je priznala, da si želi samo enkrat, da bi ji oče rekel “Hvala”, vendar tega ni … nikoli. Vse kar od očeta sliši je: “Zakaj to še ni narejeno … kako si neumna …”

Nek drug fant, ki se ga drži ugled največjega frajerja, je pred vsemi priznal, da si ne želi več biti frajer, najbolj kul, najbolj in, ker ne potrebuje oboževalcev. Potrebuje pa nasmeh, prijazen pozdrav – to mu manjka. Doma mu starša dajeta vse, kar si zaželi – še nikoli se ni zgodilo, da bi mu kakšno stvar, četudi je navadna malenkost, odrekla, vse je vedno takoj dobil. Celoten spekter pogovorov, ki se odvijajo pri njih doma zajema naslednje stavke: “Kako si? … A kaj potrebuješ? … Na, tu imaš denar in si vzemi, kolikor rabiš … “. Ta fant doma še nikoli v življenju ni bil karan ali kregan za nobeno stvar, ki jo je naredil. In je priznal na koncu, da dela vse sorte stvari (se zapija, se drogira, ga ni domov tudi cel vikend, …) samo zato, da bi ga starša opazila. Pa ga ne, ker sta preveč zagledana vase.

Tudi zgodbe ostalih so bile zelo podobne. Doma s starši nimajo nobenega odnosa, nobenega stika, nihče jim ne reče “Rad te imam, dragocen si mi, zakaj si to storil, …” Preprosto ne poznajo bližine. Zato jo iščejo zunaj, pri drugih, v svetu. Ampak svet ti ne more dati bližine, topline doma, ker je svet prazen in pust, izropan … ne glede na to, da nam na vseh korakih ponuja take in drugačne iluzije sprejetosti, pripadnosti in ljubljenosti. Kako malo je bilo potrebno, da so se ti mladi odprli – vse kar so potrebovali, je bil nekdo, ki jih je poslušal.

V luči te izkušnje z mladimi in po prebranem članku pa se mi postavlja še eno vprašanje: “Koliko je sploh pravih, pristnih odnosov med nami?”

  • Share/Bookmark

8.02.2008

sprehod na Prešernov dan

Zapisano pod: off, takle mamo — mici - 8.02.2008

Nisem nek hud kulturen človek, da bi praznovala Prešernov dan, kot se spodobi, mi pa vseeno zelo prav pride tale dodaten prost dan. Sicer sem si sprva naredila spet celoten plan, kaj vse bom naredila in postorila danes, da pridem z nekaterimi stvarmi spet malo na zeleno vejo, pa mislim, da se plana ne bom držala v celoti (oz. sploh).

Ravno sredi burnega zgodnjedopoldanskega pospravljanja stanovanja me je presenetil klic, ki me je vabil na sprehod na bližnji kucelj. Seveda grem zrven, samo prej mi prosim povej, kdaj naj bi bili nazaj, ker imamo danes takoooo dobro kosilo, da ga res ne bi rada zamudila. Ko smo se dokončno zmenili glede prihoda nazaj, sem se popolnoma oborožila za sprehod in jo mahnila od doma.

Pot je sicer izgledala takole …
pot1.JPG
… je bilo pa vseeno prav prijetno hoditi, čeprav je včasih malček spodrsnilo in ni manjkalo veliko, da bi imel kdo od nas malce večji odtis oz. spominek na zadnji plati.

Vreme je danes idealno. Ne samo zato, ker je mnogo lepše. kot je bilo zadnje dni, ko smo bili redki srečneži, če smo videli za kakšen trenutek sonce, ki se je pokazalo izza oblakov, ampak tudi zato, ker sem si danes po dolgem času lahko na soncu dodobra pregrela kosti – jah, leta ne prizanašajo nokomur, žal tudi meni ne. ;)
sonce1.JPG

sprehod.JPG

Ob poti je bilo opaziti izredno veliko trobentic, ki sicer niso ravno značilne za predele, kjer smo hodili, ampak bile pa so. In to še celo zelo lepe, vabljive in tudi glasne (brez preizkušanja in trobentanja seveda ni šlo).
trobentica.JPG

No, pa še ena ne ravno znanilka pomladi, vsekakor pa skoraj vedno znanilka skorajšnjega konca zime.
leska1.JPG

Ker pa ne gre sprehod končati takrat, ko je najlepše, smo se nazaj grede ustavili vsi skupaj pri meni in se pocrkljali z domače specialiteto – fižolovo juho in kašnato repo. Takooo dobroooo!!!

Ugotovitev? Danes bi bilo greh ostati doma. No, ker pa sem zdaj že zadovoljila svoje družabne, fiziološke in sociološke potrebe, se pa končno lahko zabubim in spet kakšnega Vladimirja v roke vzamem, da vidim, kaj mi ima lepega povedati zdaj v tem času, ko spet vse začenjam na novo.

  • Share/Bookmark

7.02.2008

zakaj tvegati?

Zapisano pod: pošta — mici - 7.02.2008

Smejati se je tveganje, da bomo videti neumni.

Jokati je tveganje, da bomo videti sentimentalni.

Iskati pomoč je tveganje, da bomo pokazali svoj pravi jaz.

Pokazati svoje sanje, ideje množici, je tveganje, da jih bomo izgubili.

Živeti je tveganje, da bomo umrli.

Upati je tveganje, da bomo obupali.

Poskusiti je tveganje, da nam ne bo uspelo.

Tvegati moramo, saj je v življenju največje tveganje, da ne tvegamo.

Človek, ki ne tvega, ne naredi nič, nima nič in ni nič.

Lahko se izogne trpljenju in žalosti, ne more pa se učiti, spremeniti, čutiti, rasti, ljubiti…živeti.

Vklenjen v prepričanja je suženj, brez svobode.

Samo človek, ki tvega, je svoboden.
(neznani avtor)

  • Share/Bookmark

doc Martin ali zakaj so mi všeč ljudje, kot je on?

Zapisano pod: off, up close — mici - 7.02.2008

Ker se preprosto velikokrat najdem v tej vlogi.

martin-clunes2.jpg

Iz Londona je prišel v neko vasico z borimi 900 prebivalci (vštevši vse kure, mačke in pse ter ostalo golazen in domače živali). V misli, da se bo lahko malo oddaljil od nadležnih in vsiljivih ljudi, ki se vtikajo v vsako stvar, ki se ne tiče njih samih, kjer želi samo opravljati prakso splošnega zdravnika, ki mu ni potrebno na vsakem koraku gledati krvi, še manj pa se z njo ukvarjati. Pa se pošteno zmoti.

Kamorkoli gre, vedno mu je nekdo za petami, nobeno dejanje ne ostane skrito, ne glede na to, da je več ali manj osoren do vseh, ki se slinijo okoli njega, se število njegovih privržencev iz dneva v dan veča.

Kam naj pobegne, kam naj se skrije? In tudi če kdaj hoče kaj narediti iz sebe, se vedno spridi, ker ne zna pravilno reagirati in je nerazumljen. Pa še ne prizna si, da je samo človek. Obnaša se in imam ga na sumu, da tudi sam sebe smatra za nekega predstavnika über mensch generacije.

Drugače pa mi je silno, nerazumljivo, predvsem pa nelogično simpatičen. ;)

  • Share/Bookmark

Zapisano pod: MS, off — mici - 7.02.2008

Kaj vse se podi po glavi, če ne moreš spati:

- jutri je treba postoriti to in to in ono…

- pazi, da zjutraj ne zaspiš, saj moraš ob 6.15 iskat sestro, da jo pelješ v službo

- v petek bo pa prost dan

- lahko bi šli …,pa dobro bi bilo se malo ustaviti in odpočiti, ujeti par uric spanja,…

 -o, kako je lepo, da se mi ni treba več ućit – reveži študentje, ki se zbujajo zaradi nepredelane snovi in jih potem muči, da še ne znajo dovolj za izpit, ki ga imajo čez par ur

- kaj bom kupila P. za rojstni dan?

- samo še danes, potem pa spet do torka frej z mulčki, saj danes pa ne bodo več našemljeni in bo lažje delati z njimi

- kako naj se v petek izognem “bondanju”?

… in podobno. Razlog za nespečnost so bile pa samo mrzle noge. ko pa smo to nepriliko spravili v red, je bila pa ura še prekmalu za vstajanje.

  • Share/Bookmark

5.02.2008

medtem, ko čakam…

Zapisano pod: off, takle mamo — mici - 5.02.2008

… da se skuhajo jajca za jutrišnje kosilo, sem se usedla za tole kištico, ki mi zadnje časa pohrusta malce preveč časa. Zato sem se odločila, da bom, po zgledu lanskoletne akcije ne-gledanja televizije, udarila eno novo akcijo – To pa je, da bom vsem resnim in postranskim zadevam, ki se tičejo uporabe računalnika doma, na dan namenila nič več kot pol ure časa.

Pa da vidimo, kdo bo močnejši (a sem povedala, da navijam zase ;) )!

  • Share/Bookmark

4.02.2008

kako se pride …

Zapisano pod: takle mamo — mici - 4.02.2008

Zakaj ne maram, da me na cesti sprašujejo za pot? Zato: 

“Oprostite, kako se pride do mnjžblj?”

“Oprostite, nisem vas razumela, ali lahko ponovite. Kam bi radi prišli?”

“Ja do veterinarja, a ne? :evil: Saj mora biti tu nekje.” hkrati me pogleda, kot da sem padla z lune, ker ne vem iz prve, kje je ta presneti mnjžblj.

“Tule v bližini ni nobenega veterinarja, vsaj ne da bi vedela. Ali mi lahko poveste naslov?”

“K*** ulica.”

Aaa, to sem pa približno vedela, kje bi ta ulica lahko bila, zato sem dejala: “Aja, to pa greste do glavne ceste, potem pa pri semaforju zavijete levo, nato se peljete še kakšnih 300 metrov naravnost, potem pa takoj desno in boste verjetno kmalu našli tablo z napisom.”

In odbrzi naprej, da je kar škripalo pod kolesi. Ker pa sem vljudna in lepo vzgojena, sem zaključila pogovor, kot se šika: “Ni za kaj. Nasvidenje.”

Ko sem nadaljevala svojo pot, sem se spomnila, da pa v rednici nisem še nikoli slišala za tisto K*** ulico, tako da sem reveža s čisto povoženim psom v prtljažniku verjetno poslala na napačno ulico. :oops: Ah, pa kaj, saj me ne bo nikoli več videl.

  • Share/Bookmark

misel

Zapisano pod: dnevno — mici - 4.02.2008

Če delaš stvari z odporom – poglej za seboj, morda bo kdo stal daleč za teboj in te samo opazoval ter zmajeval z glavo.

Če delaš stvari z veseljem – poglej za seboj, koliko jih želi delati isto, kot ti.

  • Share/Bookmark

beseda dneva

Zapisano pod: dnevno — mici - 4.02.2008

Kaj je …

… eskudat?

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |