Mici






         življenje s krili

24.07.2008

ritem življenja

Zapisano pod: MS — mici - 24.07.2008

Ritem življenja je en sam velik nateg. Kje piše, da moram delati več kot 8 ur, da moram vedno vse do potankosti izdelat, predvidet, poskrbet za vse? Kdo pravi, da ne smem priti domov in se za pol ure malček naspat? Kateri idiot se je spomnil, da grem lahko samo med vikendom na malo daljši izlet? Kakšen je tisti “model”, ki pravi, da človeku ni dobro samemu biti? K’ter doktor je izjavil, da ne smemo it preko svojih telesnih zmožnosti in sposobnosti?

Treba je it včasih preko svojih meja, da spoznaš, kje te meje sploh so. Potrebno je biti od časa do časa sam, ker le tako lahko normalno funkcioniraš tudi v družbi. Odnosi so lahko polni in kvalitetni le takrat, ko si sposoben biti tudi sam s seboj, ko ne potrebuješ nobenega “mašila”, ko ne potrebuješ nobenega drugega človeka, da bi ti zapolnil praznino, ki nastane, kadar si sam. Če se dobro počutim v svoji družbi (ko druge družbe ni), če se znam pogovarjati s seboj, se si znam prisluhniti, bom znal uživati tudi v družbi bližnjih, se bom znal z njimi pogovarjati in jim prisluhnit in ne bom od njih pričakoval le, da oni poslušajo mene. Na izlet se lahko odpravim tudi med tednom – se vsedem v avto in se odpeljem na lepše, tam pustim svojega čmrlja in grem še za dve uri peš naprej po poti. Če se mi spi, se popolnoma brez slabe vesti zleknem na kavč in odsviram tiste pol urice ali če mi zapaše, preprosto pospravim mizo v pisarni, rečem sodelavcem “Adijo” in jo mahnem domov.

In jaz se grem z največjim veseljem te vrste egoizem, da se ne podrejam tokovom modernega sveta (multitasking, arbeit macht frei, …) in se ne bojim odstopati od “normale”, da mi je po domače rečeno vseeno, kaj si drugi mislijo o meni in ali odobravajo moje obnašanje, sprejemajo moje razmišljanje, mi moja družba ugaja in se ne bojim sama hodit po svetu, se ne oziram za izgubljenimi priložnostmi in ne jokam za preteklostjo.

Recept? Ga ni … oziroma … je! Pospravi mizo, pojdi domov in se spočij za pol ure, sedi v avto in se odpelji nekam daleč, telefon pusti doma, bodi nedosegljiv, nekje ob cesti parkiraj čmrlja in hodi še vsaj eno uro naprej po poti, ki je ne poznaš. Med hojo poslušaj vlak, ki se pelje mimo, avtomobile, ki drvijo vsak na svojo stran, pogovore ljudi, ki jih srečuješ, sledi svojim mislim in se ne obremenjuj s tem, kdaj boš doma, kaj vse je treba še postorit, kaj je nekdo mislil, ko ti je rekel … Pojdi do meja svojih zmogljivosti in ko se ti zdi, da ne moreš več naprej, pojdi še tri korake dalje. Nato se obrni in se vesel vrni proti avtomobilu, da ga imaš, da greš lahko domov in da si uspel prebiti čas sam s seboj.

  • Share/Bookmark

1.07.2008

padla sem ven

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 1.07.2008

ist2_5464638-bossy-woman1.jpg

Kaj morem, če me pa motijo določene neregularnosti in tudi neenakovredni odnosi do sodelavcev.

Še dobro, da sem uspela najprej zavit k šefu in se “zdret” pri njem, čeprav me je mikalo, da bi kar takoj odletela do direktorja. Hvala Bogu za šefa! Prvič, da je zdržal moj izpad in drugič, da je sploh zastopil, kaj me tako zelo muči. In še tretjič, da se strinja z mano (pa to ni niti tako zelo bistveno, važno, da ve, kaj me muči in zakaj).

  • Share/Bookmark

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |