Mici






         življenje s krili

23.09.2008

res moram nehat s tem

Zapisano pod: takle mamo — mici - 23.09.2008

Resnično ne vem, zakaj se to dogaja.
Obljubila sem si, da zdaj pa res ne bom že takoj po dopustu padla ven. Pa se je ravno to spet zgodilo.
Dobivam občutek, da sem res ena nevrotična ženska in nič čudnega, da se me nekateri ljudje na daleč izogibajo. :oops: Eh, kaj ‘čmo, tko je in očitno se ne da pomagati. Ali pač …

Škoda, ker Ruglja ni več, ker me mika, da bi kar začela pit, da bi imela potem vsaj kakšen izgovor za svoje izbruha in izpade. Potem bi pa lahko bila še ena izmed njegovih vzorčnih primerov, kakšni so slovenčki… :evil:

  • Share/Bookmark

19.09.2008

prepotentneži

Zapisano pod: takle mamo — mici - 19.09.2008

Če mi pa kaj dvigne pritisk so pa to neobzirni in ekstremno egocentrični vozniki.

Ravno sva se z našim odpravljala proti domu, ko je s ceste na pločnik pred slaščičarno besno zapeljala ženska z enoprostorcem in seveda sva se morala ustaviti, da naju ne bi povozila. Ko je bitje še previdno parkiralo (polovica avta je bila ne samo čez celotno območje pločnika, namenjenega za pešce pač pa še čez kolesarsko stezo), sem njenega konjička prijazno potrepljala po prtljažniku, kot se potreplja prijatelja po rami, ko ga po dolgem času spet srečaš in sva nadaljevala pot.
Slišala sem ihtavo zategovanje ročne zavore, besno loputanje z vrati, nato nekaj sekund nič, potem pa je gospa kot raketa pridrvela za nama in me takoj začela zmerjati, se dreti name in ni manjkalo veliko, pa bi mi zlezla direktno v obraz. Malenkost mi je šlo na smeh, saj se je reva precej naprezala in živčno stopala na prste, da mi je lahko sploh zrla v oči.

Ampak pustimo to. Bolj je zanimivo, kaj vse mi je povedala preden se je sploh izjasnila, zakaj je besna name (OK, to sem tako ali tako vedela in seveda pričakovala), hkrati pa mi je (vsaj tako misli ona) dala jasno vedeti, naj se njenega avta nikoli več ne dotaknem – kot da bi mi kaj takega padlo sploh še kdaj na pamet, saj sem si morala doma najprej oprati roke, ker je bil njen ljubček precej umazan (v temi se tega ne opazi takoj). :evil:

Torej, nauk današnjega srečanja je: Ne dotikaj se sredi noči tujih avtomobilov, razen če bi se rad iz srca nasmejal oh in sploh lastnikom avtomobila, ki bi te radi prepričali o tem, da je njihov avto izključno njihova last in da so trdo garali, da so si ga lahko kupili.

Aja, mogoče sem pozabila povedati, da je dotična dama že prej naredila dva prekrška na cesti (zapeljala čez rdečo in prevozila polno črto, ko je zavijala na pločnik), hkrati pa je jela na ves glas hvaliti svoje vozniške sposobnosti, ki jim jaz (logično) ne sežem niti do mezinca na levi nogi. :lol:

Žal mi je pa samo toliko, da je vse to burno dogajanje mojega spravilo popolnoma iz tira in se revež še do doma ni uspel umiriti. Kar naprej in naprej je bentil čez kobilo in njenega konja in mu nobeno zatrjevanje, da se nima smisla razburjati zaradi takih malenkosti, ni pomagalo. Upam samo, da mu to ne bo kratilo spanca. ;)

  • Share/Bookmark

17.09.2008

ratitovec

Zapisano pod: off — mici - 17.09.2008

Še dobro, da imam sestro, ki je večji freek na hribe, kot jaz. Zato se lahko nanjo obrnem, ko meni zmanjka idej, kam bi jo mahnila na še en lep poznopoletni dan. Torej, mahnili sva jo na Ratitovec.
Ne bom govorila o tem, da nisem imela pojma, kje ta žival je in ko sem iskala po zemljevidu, sem popolnoma po slučaju vzela zemljevid Škofjeloško, Cerkljansko hribovje in Jelovica ter iz prve takoj našla objekt iskanja. Pa če nisem od sile…

Torej, zjutraj sva se zbudili v porazno megleno jutro, ki kljub napovedim vrlih vremenarjev ni obetalo pretirano lepega dneva ter se odpeljali proti Prtovču. Vendar je že prvi pogled proti dolini in Železnikom povedal vse – midve v soncu, spodaj pa sama smetana.

Po začetnem strmem vzponu se je na planini Razor pogled kmalu odprl in lahko sva samo strmeli in se čudili vsem lepotam in krasotam okoli naju.

Ker sva bili omejeni s časom si žal nisva mogli privoščiti naskoka na planino Pečana ali pa Kosmati vrh, zato sva se zadovoljili zgolj z Ratitovcem ter kratkim martinčkanjem v zavetrju koče.

Na srečo imajo v koči zelo dobre flancate, so pa precej veliki. Spustili sva se po drugi poti, ki je malenkost bolj kolenom prijazna kot tista, po kateri sva se vzpenjali, hkrati pa tudi polna vseh raznoraznih tihožitij, da si je tudi moja sestra napasla dušo, ko se je na vsakih 5 minut ustavljala in slikala še eno izmed mnogih prelepih in prekrasnih motivov. Meni so bolj pri srcu ljudje, zato sem svojo mašinco puščala njej. ;)


Včasih smo imeli doma v dnevni sobi fototapeto (takrat, ko je bilo to še moderno) in se ni dosti razlikovala od zgornje slike. Potem so se pa vsi čudili, kako to, da so vsa naša praznovanja rojstnih dnevov in ostalih stvari v gozdu, saj smo (kot da bi bili dogovorjeni) vse slike slikali tako, da je bila tapeta za ozadje. ;)
Pa kaj čmo, taki so bili časi in z njimi tudi moda (30 in več let nazaj).

  • Share/Bookmark

12.09.2008

Vogar, planina Jezero

Zapisano pod: off — mici - 12.09.2008

Zdaj vem, zakaj je dobro ogledati si ali pa vsaj približno predhodno zastaviti pot, ki naj bi jo prehodil človek, ko gre na pot v hribe.

Včeraj sem se po dolgem času spet odpravila v (nizko) visokogorje. Vse, kar sem vnaprej sklenila je bilo, da grem nekam okrog Bohinja. Točne lokacije pa tako ali tako nisem imela izbrane. Kot prava gorenjka šparam vsak cekinček, zato sem mojega čmrlja pustila v Stari Fužini na parkplacu in se kot gorska koza zagnala v prvi hrib, ki je imel vsaj malenkost nakazano pot skozi gozd.
Po 3/4 ure strmega vzpenjanja po nemarkirani poti, kopici preplezanih podrtih dreves in po skoraj neuspešnem plezanju po skalah sem končno našla pravo pot (markirano).

Še dobro. Kajti bila sem že na robu začetka stanja se bom kar obrnila in grem kar domov, tole je too much. Čez pičlih nekaj minut sem se vsa vesela in nasmejana znašla pred skupinico srednješolcev, ki so očitno imeli športni dan in bilo mi je v izredno veselje, ko sem jih poslušala, kako so stokali in jokali in svoje profesorje spraševali, ali je še daleč, ata Smrk? ;)
Na Vogarju sem napasla dušo ob vseh prečudovitih razgledih, ki mi jih je nudil dan.

Naprej sem se odpravila za nosom in še dobro, da obstajajo kažipoti, saj sem se pri vsakem z veseljem odločala, kam bom šla. Vbistvu je bilo dobro, da si nisem že prej začrtala smeri, ker bi bilo preveč dolgočasno.
Srečala sem tudi dva strica iz sosednje Avstrije, ki sta kar tako malo hodila po naših gorah. Priznam, da mi je žal, ker nisem v srednji šoli bolj sodelovala pri nemščini, ker mi ni pretirano v ponos, da sem v petnajstih minutah, kar smo potrebovali časa, da smo se vsaj malo sporazumeli, po nemško znala povedati samo to, da ne obvladam nemščine. Isn’t that the thruth? :P
Še dobro, da so drugi bolj vešči večih tujih jezikov in sem zato lahko malček počeščila slovenščino, pa sta tudi nekaj malega besed ujela. ;) Srčno upam, da sta našla pravo pot …

Ko pride človek po vseh tistih nečloveško strmih serpentinah do planine Jezero, se mu resnično lahko kamen odvali od srca.

Če bi imela več časa in če se mi ne bi mudilo domov, bi verjetno kar podaljšala do sedmerih (malo zavoljo starih časov, malo pa tudi še za dodatno dušno pašo), vendar sem se s težkim srcem podala nazaj. In čeprav sem si celo pot govorila, da nazaj gotovo ne bom šla po isti poti, se je zgodilo ravno to – šla sem po točno isti poti, po kateri sem prišla. Po vseh tistih skalah sem lezla nazaj, na katerih sem se gor grede ubijala in lomila noge in palice. Pa nič zato.

Vem pa zdaj, zakaj je dobro še s kom it na takle izletek – ne glede na to, da je izredno prijetno sam vandrati okrog, ko se lahko v miru sprehajaš skozi svoje misli in poslušaš prijetno tišino planin, je pa ravno tako prijetno na koncu poti se samo vsesti v avto in ne razmišljati o ničemer, še najmanj pa se ubadati s prepotentnostjo nekaterih voznikov, ki imajo oh in sploh najboljši avto. Prihodnjič si bom zrihtala enga šoferja. :P

  • Share/Bookmark

5.09.2008

športni dan

Zapisano pod: takle mamo — mici - 5.09.2008

Sedimo v pisarnah, navadno pozno v popoldan, ko pa pridemo domov je pa že pozno, da bi se še v dnevu kam odpravil. V temi hoditi v hrib pa ni najbolj priporočljivo. In smo staknili glave ter določili datum, čas, turo ter naročili vreme.

Navdušenje v prvih dneh je bilo le pri organizatorjih, po treh dneh se je zanimanje zelo povečalo in doseglo svoj vrh, ko smo celo razmišljali o tem, da bi omejili število udeležencev. Ker pa po Gaussovi krivulji višek ne traja dolgo, smo ostali tam, kjer smo začeli – pri navdušenih organizatorjih. OK, moram biti iskrena – pri enem navdušenem organizatorju.
Morda bo pa prihodnjič bolje…

  • Share/Bookmark

3.09.2008

ne bom več

Zapisano pod: moje — mici - 3.09.2008

Ne bom več postavala po hodnikih in se pogovarjala o vseh in o vsem, zraven pa veleumno trosila svoje cenjeno mnenje.
Tako kot ni prijetno biti obrekovan, je še bolj neprijetno obrekovati, le da do tega spoznanja navadno ne pridemo prav hitro ali pa sploh.

Od danes zapiram vrata …

  • Share/Bookmark

2.09.2008

prevetritev misli

Zapisano pod: moje — mici - 2.09.2008

Sprehod vedno znova popolnoma okrog obrne misli …
… kar je bilo temno, postane svetlejše
… kar je bilo zatohlo, je prezračeno
… kar je bilo zmedeno, se uredi
… kar je bilo osamljeno, ni več
… kar je bilo nejasno, postane jasno
… kar je bilo suho, se navlaži
… kar je bilo žalostno, postane veselo

Edino, kar me moti je to, da bodo dnevi vedno krajši.

  • Share/Bookmark

1.09.2008

sobotni izlet

Zapisano pod: moje, off — mici - 1.09.2008

S kolegi smo se v soboto odpravili proti Primorski. Prva postaja so bile Mengore pri Volčah, druga pa Idrijske Krnice. Vožnje je bilo veliko in še malo, smeha tudi precej, najbolj pa so bile zanimive lokacije, na katere smo se odpravili.
Kadarkoli se z dotično družbo kam odpravimo, mi uspe prevzeti popoln monopol nad vozilom, s katerim se vozimo (navadno to ni moj avto, saj bi bilo to v nasprotnem primeru razumljivo). In tako je bilo tudi tokrat. Sprva sem pohlevno sedela zadaj in se šla običajnega turista, ki opazuje in občuduje okolico, vendar to ni trajalo dolgo. Kmalu je bil “prvi” voznik tako utrujen in še, ker je precej nevajen dotičnega vozila, sem bila naprošena, če lahko prevzamem nadzor nad volanom. ;) Krasno!
Navadno sicer nisem pretirano navdušena v tujem avtu polnem meni ljubih ljudi križariti po slovenskih odročnih cestah, ki ne poznajo le dveh ovinkov ampak precej več (variacij na levo in desno je resnično mnogo več, kot sem jih do sedaj poznala), vendar je bilo tokrat drugače. Prav prijetno je bilo ovinkariti in zavijati in levo in desno …
Do sedaj sem bila v očeh kolegov specialist za avtoceste, saj sem lani na poti iz Rima cel čas prav ljubosumno držala ključe v rokah, da ja ne bi kdo drug sedel za volan in peljal avta naprej. Ampak, ker sem multitasking person, znam izredno dobro vozit tudi skozi vse možne leve, desne in vse ostale ovinke.

Ker smo vsi več ali manj Rupnik-fani, je bilo seveda popolnoma logična izbira, da smo si za končne lokacije izbrali kraje, kjer je vsaj en (ali pa več) Rupnikov mozaik. In v Mengorah je frišno postavljen križev pot z resnično fenomenalnimi mozaiki. Priporočam ogled.
Idrijske Krnice so pa tako ali tako pravi raj na zemlji s cerkvico sv. Florijana, ki ima Florijanov mozaik na zunanji strani fasade, v notranjosti pa je prečudivit mozaik sv. Joahima in Ane.

In ker smo se ravno vozili po idrijskem koncu ne bi bili pravi lokalpatrioti, če se ne bi ustavili tudi na kosilu – idrijskih žlikrofih. Ženski del ekspedicije je takoj napadel gospodinjo za recept, in ženske ne bi bile prave ženske, če jim/nam ga ne bi uspelo dobiti. Hkrati smo pa izmenjale tudi bogato zakladnico receptov za piškote in drobno pecivo, saj smo v kratkem naprošene tudi za peko piškotov za poroko.
Že zdaj se mi sline cedijo, pa še začela nisem pečt. Mogoče bo pa ravno poroka tisti mejnik, ko bom spet večkrat zagnala svojo pečico in kaj slastnega iz nje potegnila. Bomo videli.

  • Share/Bookmark

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |