Mici






         življenje s krili

12.09.2008

Vogar, planina Jezero

Zapisano pod: off — mici - 12.09.2008

Zdaj vem, zakaj je dobro ogledati si ali pa vsaj približno predhodno zastaviti pot, ki naj bi jo prehodil človek, ko gre na pot v hribe.

Včeraj sem se po dolgem času spet odpravila v (nizko) visokogorje. Vse, kar sem vnaprej sklenila je bilo, da grem nekam okrog Bohinja. Točne lokacije pa tako ali tako nisem imela izbrane. Kot prava gorenjka šparam vsak cekinček, zato sem mojega čmrlja pustila v Stari Fužini na parkplacu in se kot gorska koza zagnala v prvi hrib, ki je imel vsaj malenkost nakazano pot skozi gozd.
Po 3/4 ure strmega vzpenjanja po nemarkirani poti, kopici preplezanih podrtih dreves in po skoraj neuspešnem plezanju po skalah sem končno našla pravo pot (markirano).

Še dobro. Kajti bila sem že na robu začetka stanja se bom kar obrnila in grem kar domov, tole je too much. Čez pičlih nekaj minut sem se vsa vesela in nasmejana znašla pred skupinico srednješolcev, ki so očitno imeli športni dan in bilo mi je v izredno veselje, ko sem jih poslušala, kako so stokali in jokali in svoje profesorje spraševali, ali je še daleč, ata Smrk? ;)
Na Vogarju sem napasla dušo ob vseh prečudovitih razgledih, ki mi jih je nudil dan.

Naprej sem se odpravila za nosom in še dobro, da obstajajo kažipoti, saj sem se pri vsakem z veseljem odločala, kam bom šla. Vbistvu je bilo dobro, da si nisem že prej začrtala smeri, ker bi bilo preveč dolgočasno.
Srečala sem tudi dva strica iz sosednje Avstrije, ki sta kar tako malo hodila po naših gorah. Priznam, da mi je žal, ker nisem v srednji šoli bolj sodelovala pri nemščini, ker mi ni pretirano v ponos, da sem v petnajstih minutah, kar smo potrebovali časa, da smo se vsaj malo sporazumeli, po nemško znala povedati samo to, da ne obvladam nemščine. Isn’t that the thruth? :P
Še dobro, da so drugi bolj vešči večih tujih jezikov in sem zato lahko malček počeščila slovenščino, pa sta tudi nekaj malega besed ujela. ;) Srčno upam, da sta našla pravo pot …

Ko pride človek po vseh tistih nečloveško strmih serpentinah do planine Jezero, se mu resnično lahko kamen odvali od srca.

Če bi imela več časa in če se mi ne bi mudilo domov, bi verjetno kar podaljšala do sedmerih (malo zavoljo starih časov, malo pa tudi še za dodatno dušno pašo), vendar sem se s težkim srcem podala nazaj. In čeprav sem si celo pot govorila, da nazaj gotovo ne bom šla po isti poti, se je zgodilo ravno to – šla sem po točno isti poti, po kateri sem prišla. Po vseh tistih skalah sem lezla nazaj, na katerih sem se gor grede ubijala in lomila noge in palice. Pa nič zato.

Vem pa zdaj, zakaj je dobro še s kom it na takle izletek – ne glede na to, da je izredno prijetno sam vandrati okrog, ko se lahko v miru sprehajaš skozi svoje misli in poslušaš prijetno tišino planin, je pa ravno tako prijetno na koncu poti se samo vsesti v avto in ne razmišljati o ničemer, še najmanj pa se ubadati s prepotentnostjo nekaterih voznikov, ki imajo oh in sploh najboljši avto. Prihodnjič si bom zrihtala enga šoferja. :P

  • Share/Bookmark


2 komentarjev »

  1.   Luka — 12.09.2008 @ 16:55

    Kako lepo.

  2.   mare — 14.10.2008 @ 13:57 mare

    Opa, vidim, da ti tudi sama po hribih, c-c-c … ;) V prihodnjih nekaj tednih bo zagotovo še padla kakšna tura, komot gremo skupaj!

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |