Mici

Petek:
odhod v trgovino s pohištvom – trenutni navdih
ogled razstavljenih kosov pohištva in izbira najprimernejšega – zakaj mi nikoli ni nič dovolj dobro?
odhod domov – realnost/pa bomo spet prihranili

Sobota:
vrnitev v isto trgovino in nakup prve omarice, ob katero sem se spotaknila in se mi je tudi cena zdela dokaj sprejemljiva – zakaj cene ne popravijo že na izdelku samem? jaz se psihično pripravim, da bom za omarico odštela xxEUR, potem mi pa povejo, da je s popustom cena yyEUR – pa zakaj mi tega veselja ne naredijo že prej?
pot do skladišča in prevzem nabavljenega novega kosa pohištva – ne bom čakala 2 tedna, da jo pripeljejo v prestolnico, raje se sama odpeljem do Kranja in prevzamem, kar je moje
prihod domov – od same nestrpnosti in želje po sestavljanju že v avtu začneva odpirati škatle ter do desetih uspeva sestaviti najnovejšo pridobitev s popustom
ob desetih zvečer – oba popadava kot klade zaradi izredno napornega sestavljanja omarice (zdaj vem, zakaj je bila omarica s popustom)

Nedelja:
delno dokončanje dela – manjkajoči vijaki so nadomeščeni z novimi; panti usposobljeni za normalno odpiranje vrat; omarica še čaka na noge

Sobota:
zaključna dela – noge pritrjene in obute, da ne bodo poškodovale parketa; sprednja leva tačka podložena, da omarica ne bo preveč plesala; roža že nameščena na zgornji polici; predali še čakajo na svojo vsebino

Poanta:
Nisem tako bogata, da bi lahko še naprej poceni kupovala.