Mici






         življenje s krili

23.12.2008

teden

Zapisano pod: moje — mici - 23.12.2008

Za začetek .. je ta teden prav običajen. Nobenih nepotrebnih in odvečnih dejavnosti, nobenih obveznosti, ki mi sicer krajšajo že tako kratke dneve, nobenih vnaprej splaniranih in dogovorjenih sestankov…

Pa vseeno ta teden ni/ne bo ravno običajen teden. Če drugega ne, bom lahko 2 dodatna dneva prebila izven mojega drugega doma, kar ni tako malo. To pomeni, da bom 2 dneva čist frej, prosta vseh obveznosti, vseh planov. 2 dneva bom lahko nekontrolirano lazila po okoliških hribih, se potikala po gozdovih in preganjala še tistih nekaj malih živali, ki si še upajo priti v gozd. 2 dodatna dneva bom lahko popolnoma brez slabe vesti izležavala na kavču in brala, brala in še malo brala. 2 dneva bom lahko posvetila dovolj in še več časa Tistemu, ki mu gre. In 2 dneva bom spet lahko izvajala svoje maratonske sprehode po bližnji in daljni okolici.

Še bolj me pa veseli dejstvo, da se bo tak teden kmalu ponovil. ;)
Prihodnji teden bo ravno tak, ko ta teden.

Potem bom pa spet malo stisnila zobe, se (kislo) nasmehnila in jo konec februarja ucvrla na prvi malo daljši dopust.

  • Share/Bookmark

19.12.2008

male radosti malega človeka

Zapisano pod: moje — mici - 19.12.2008
  • petek je … in prihodnji teden se že začnejo predpraznični dopusti ;)
  • petek je … in jutri bomo spet lahko malo poklepetali v stari družbi, s starimi znanci, s prijatelji še iz časa, ko smo imeli vsi več časa
  • petek je … in čez vikend se bom lahko naspala
  • petek je … in prihodnji teden bo vse cvetelo, brstelo, se rojevalo …in spet bom lahko občudovala ustvarjalnost naših mladcev, ki letos postavljajo mlinarje
  • petek je … in zopet se lahko brez slabe vesti zaprem v sobo, ker vem, da imajo drugi preveč dela sami s sabo, da bi se kdo imel čas vtikati vame
  • petek je … in čez par ur se bomo prelevili v starlete iz 60ih – mati so mi sešili obleko v stilu 60ih in … prmejdun, da sem fejst :D
  • Share/Bookmark

16.12.2008

morda bo letos drugače…

Zapisano pod: moje, off — mici - 16.12.2008

Kako zanimivo je razmišljati nazaj – posebej ob prihajajoči najdaljši noči.
Vsako leto sem se strašno veselila praznovanja Novega leta in bilo mi je mučno in neprijetno, če do srede decembra še nisem vedela, kje bomo praznovali. Vedno je bilo veliko dogovarjanja, govorjenja, planiranja…

Letos pa se takim in podobnim pogovorom kar izogibam. Mi niso prijetni. In tudi ne zaželjeni. Tako ali tako se kar drugi dogovarjajo v mojem imenu, kje bom, kaj želim, kaj bom delala… In žal jim ne morem/ne znam dopovedat, da bi najraje bila doma. Ker Novo leto zame nima več nobenega posebnega pomena. Ni več prehod, ni več prestop, ni več nič novo. Ampak vse je staro, vse je enako, le bolj glasno kot druge dni/noči. In žal se tudi nobena stara stvar ne konča in nobena nova ne začne, le staro se nadaljuje v novem.

Vse kar si letos želim je biti z Mojim in to je to. Nič objemanja vsevprek, nič nepotrebnih vljudnostnih besed, nič neprijetne tišine ampak samo bližina in tišina.
Bomo videli – se (kot vedno) puščam presenetiti. ;)

  • Share/Bookmark

15.12.2008

zebe

Zapisano pod: off — mici - 15.12.2008

Pride obdobje – in je že prišlo – ko me neprestano zebe … ali pa je to samo posledica (po)nočnega dela?

  • Share/Bookmark

12.12.2008

skutno pecivo

Zapisano pod: jumy — mici - 12.12.2008

Vsake toliko pogledam po hladilniku, če je kaj uporabnega in če se da kaj iz tega narediti.
No, danes sem našla skuto.
Izredno uživam pri pripravi testa, ki ga lahko mirno in brez slabe vesti valjam in premetavam po pultu. Jah, peka je lahko včasih tudi izredno dober način sproščanja. Edini pogoj je, da imaš zraven sebe kozarec vode, s katero se nalivaš do onemoglosti, saj se v nasprotnem primeru lahko zgodi, da pecivo ne ugleda dnevne svetlobe (prvič, če delaš ponoči in drugič, če je na smrt dobro in si lačen). ;)
Torej, vzela sem moko s ščepcem sode, malček margarine in sladkorja ter jajce, vse to zgnetla, razvaljala in naložila v pekač.

prva plast

prva plast

Potem sem se pa lotila srednje plasti. Vem, da je treba (no, da naj bi se to naredilo) pred pričetkom dela/peke pripraviti vse sestavine, ampak ker jaz tako ali tako vse vem, sem delala na suho. V posodo sem zmetala skuto, sladkor, rumenjake, limonino lupino in rum, potem se je pa zataknilo pri pudingu… Nisem ga nikjer našla, čeprav bi skoraj lahko prisegla, da je še bil v omari, ko sem iskala primeren recept (torej eno uro prej :lol: ). Kaj pa zdaj?
Bogu hvala za vse sorodnike, ki živijo v bližini. Moja sestra pa res vedno ima vse pri roki, ko kaj potrebujem. ;) In tako sem se odpravila čez cesto po puding, malo poklepetala (OK, pol ure, ampak kaj je to v primerjavi z večnostjo?) ter planila nazaj v kuhinjo, kot da bi mi gorelo za petami, saj se je že mudilo s pripravo peciva…Torej, v zgoraj omenjeno packarijo sem vrgla še prašek pudinga, zmešala vse skupaj in zalila z mlekom, potem pa takoj nalila to tekočo zmes v pekač in hop v pečico.

srednja plast

srednja plast

Po četrt ure pečenja sem na vrh namazala le še sneg beljakov, vse skupaj še za par minut postavila v vročico… ups, pečico in ko je sneg prijetno porjavel iz pečice vse skupaj zanesla na balkon/na hladno.

finiširan topping

finiširan topping

Zdaj pa samo še čakam na kakšno povabilo na obisk, da lahko gostiteljem odnesem to dobroto. ;)

  • Share/Bookmark

teden

Zapisano pod: moje — mici - 12.12.2008
  • kako prijetno je, ko so vsi šefi na službeni poti. Nobenih dodatnih nujnih opravil ampak samo tisto, kar že tako ali tako delam. Lepo v miru
  • včasih se je izredno težko zadržat in ne povedat na glas, kaj me muči – vendar se splača, saj so rezultati fenomenalni: nič slabe vesti, nič slabe volje, nič opravičevanja ali pa dodatnega razlaganja, zakaj in kako…
  • dokler so starši z nami, smo lahko za vsak nov dan hvaležni – tudi, če se kdaj spričkamo, če se kdaj usekamo, če se kdaj grdo gledamo – važno je, da SO :)
  • biti organizator nekega družabnega dogodka ni mala stvar; še dobro, da nisem tudi gostitelj ;)
    če slučajno pozabiš zjutraj na zobno ščetko, imej v predalu vedno pri roki paket žvečilnih gumijev – za prvo silo zaležejo :evil:
  • čeprav je veseli december, se ne počutim prav nič veselo – morda bo krivo vreme ali pa gneča na cestah in v trgovinah ali pa pomanjkanje spanja ali pa … kaj vem
  • letos se z veseljem odpovem vsem novoletnim zabavam in praznovanjem takšnim in drugačnim; družba mojega Dragega mi popolnoma zadošča, samo kaj, ko se ne vidiva prav veliko (my bad my bad)
  • Share/Bookmark

8.12.2008

čez 10 let

Zapisano pod: takle mamo — mici - 8.12.2008

10 let je minilo od mojega izpita, s tem pa tudi 10 let, kar sem nazadnje videla inštruktorja za avto. Ni panike.
In ravno danes, od vseh dni, naletim nanj sredi ceste.
Se obračam jaz, se obrača on.
Je?
Ni?
Ne vem.
Mogoče.
Eh, nima veze.
Pozdravi … obotajoče, če bom odzdravila.
Seveda odzdravim.
In že se spet smejeva in hihitava, kot sva se vsako uro moje vožnje v avtošoli.
Se usedeva vsak v svoj avto in pritisneva na plin…
Za nama se samo še kadi…

Čez 10 let pa spet … nasvidenje. ;-)

  • Share/Bookmark

6.12.2008

male radosti malega človeka

Zapisano pod: moje — mici - 6.12.2008
  • ko me pokličeš in vem, da je vse OK
  • ko se lahko zazrem v Tvoj obraz, se ti nasmehnem in vem, da sem še vedno tvoja
  • ko se v dnevni sobi, ker nas je toliko, posedemo kar po tleh in niti nisem jezna, ker je mali nepridiprav (pes) v stanovanju, saj nas vse skupaj s svojimi vragolijami prav prijetno zabava
  • kadar vem, da pridejo gostje na obisk/kosilo zato še z večjim veseljem vse pospravim in skuham, pa čeprav nisem ne vem kakšen extra supertruped kuhar – pa vseeno je bilo zelje z matevžem in pečenico zadetek v polno :D
  • ko se zjutraj zbudim in vem, da danes pa ni treba v službo (naj imajo delovno soboto drugi, jaz pač ne) ;)
  • Share/Bookmark

5.12.2008

vsi/vse

Zapisano pod: takle mamo, up close — mici - 5.12.2008

Največkrat sem precej zvedave sorte človek, pridejo pa tudi trenutki/obdobja, ko si želim, da ne bi nič vedela, da ne bi nič novega zvedela. In res ne vem, zakaj se vsi čutijo dolžne/poklicane, da z vsemi sočnimi/veselimi/žalostnimi/pikantnimi podrobnostmi najprej seznanijo mene.
Ne vem, zakaj se jim zdi, da mene vse te zadeve zanimajo.

Priznam, da me ne zanima, kaj vse se dogaja v glavah naših šefov in direktorjev, kako bo izgledalo prihodnje planiranje dela in razporeditev delovnih mest in obveznosti. Že tako ali tako imam preveč dela in prav nič se ne bo poznalo, če ga še malo dobim. To, da hodim nazaj v službo, da v miru postorim ostale stvari, ki so mi ostale in so nujne, sem se že navadila. Navadila sem se pa tudi, da o tem ne govorim naokoli. Ker nič ne zaleže, ker se nič ne spremeni.

Priznam pa tudi, da so mi vse te poznovečerne/nočne ure v službi včasih pravi blagoslov.
Zadnjič sem brskala po bazi našega programa in zapazila en grd madež, ki mi ni bil popolnoma nič všeč. Ker vem, da po bazi ne smem sama šarit, ker tako ali tako nimam popolnoma nobenega znanja iz SQL-a, kaj šele iz programiranja, sem se obrnila na distant brotherja (očeta našega programa) in sva se poigrala ter odpravila black mark v bazi. Med tem odpravljanjem napake sva se oba tako nasmejala, da bi si lahko samo želela več takih prebliskov.

Ta ura kramljanja in pošiljanja mailov sem in tja mi je zalegla za zalogo dobre volje celega tedna. Zdaj vsakič, ko mi kaj grdega prileti na mizo, pomislim na polnočni pogovor/kramljanje/klepet/reševanje sveta, in že mi je lažje. ;-) Kolega, hvala!!

Si pa zato še vedno ne želim biti tista, ki jo imajo sodelavci/prijatelji za shoulder to cry on, ker vem preveč in žal ne morem več ostati ravnodušna/nepristranska/objektivna. In tudi tiho ne bom mogla biti več dolgo. Ne morem! Žal…

  • Share/Bookmark

3.12.2008

francl

Zapisano pod: moje, off — mici - 3.12.2008

Ker je danes ravno rojstni dan našega Franclna, si že cel dan vrtim tole pesmico.

  • Share/Bookmark

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |