Mici






         življenje s krili

25.01.2009

ko telefonski klic postane le še metanje kovanca

Zapisano pod: up close — mici - 25.01.2009

V vsej zmedenosti očitno res nisem več sposobna trezno presojati in bi vse rada naenkrat, hkrati pa si nič od tega niti ne želim.

Sedim v sobi in premišljujem: kaj se dogaja, kdo sem, kam grem, kje sem, kaj naj storim, kako naj se odločim,… in ves ta čas se mi prikazuje pred očmi on, s katerim sem se že velikokrat pogovarjala – o vsem. On, ki najbolj ve, kaj je bilo, kako je bilo in kaj/kdo/kje sem bila v vseh tistih časih/dogajanjih jaz.
In spet je blizu. Borih 100m stran od mene, pa si ga ne upam poklicat, si ne upam it k njemu, se usest zraven njega in ga poslušat, ga spraševat, se hecat z njim. Ne upam.

Obnašam se kot kakšna zaljubljena najstnica: si predstavljam najin pogovor, si želim čimvečkrat ga videti, ga srečati, poslušat njegove besede, hkrati pa se ga izogibam, mi je nerodno v njegovi družbi, se mi feclja jezik, kadar govoriva in sem totalno zmedena.
Ampak vse kar je med nama je eno veliko, globoko prijateljstvo. Cenim ga, mi je dragocen in izredno ga spoštujem. Zato, ker je in zaradi tega, kar je.

Že cel teden sedim pred telefonom in zbiram pogum, da zavrtim njegovo številko, pa se vedno zadnji trenutek premislim. Prišlo je že tako daleč, da sem danes metala kovanec – če pade cifra, ga pokličem, pa naj se svet podere…

Padel je grb…

  • Share/Bookmark

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |