Mici






         življenje s krili

27.03.2009

kaj bi brez vas?

Zapisano pod: off, takle mamo — mici - 27.03.2009

Res, dragi moji fantiči, kaj bi jaz brez vas?
Verjetno … ne, gotovo bi bila vrata popravljena mnogo prej. Ampak, ker je treba paziti na vaš ego in na vašo občutljivo dušico, se ženska, kot sem jaz, ne sme lotiti popravila. Ker to se pa res ne spodobi. Saj imam pa ja vas.

Že res, da nimam diplome iz vihtenja kladiva in upravljanja z izvijačem (OK, šraufencigerjem, da se razumemo), kot vi, vendar se je v teh treh letih, kar smo skupaj že več kot samo enkrat izkazalo, da mi tovrstno orodje ni tuje. In če bi mi le dovolili, bi vrata popravila kar sama. Tako pa sem čakala na vaš milostni prispevek … čakala, da sami končno ugotovite (ker jaz tako ali tako vedno samo nergam po nepotrebnem in ne znam potrpeti niti malo), da vrata prav dolgo ne bodo več zdržala v takem stanju in da bi bilo morda potrebno malenkost jih popravit. No, po pravici povedano, sem upala, da vam bo kak del vrat ostal v rokah, ko boste odhajali. Na srečo se je moja želja uresničila. ;)

In tudi, če sem že začela sama popravljati dotičen kos opreme, sem bila takoj nadrta, da naj neham in potrpim minutko, ker boste že vi to naredili, pa še mnogo bolje bo narejeno, kot če se tega projekta lotevam jaz.
Ja, priznam, res je bila potrebna samo minutka, da ste se lotili mojih vrat (beri tri leta) mnogo bolje narejeno – steklo na vratih je tako lepo obarvano, da bo verjetno potrebno precej truda, da se sčisti, les na podbojih je poln lepila, res je pa tudi, da vrata ne ropotajo več.
To je pa tudi vse.

Torej, dragi moji fantje: HVALA!
Prihodnjič torej vem, kaj mi je narediti …

  • Share/Bookmark

24.03.2009

bluzenje

Zapisano pod: moje — mici - 24.03.2009

Če se stvari pletejo pol leta, potem res ne more nič lepega nastati.
sploh, če je veliko ustvarjalcev.
Ampak, da na koncu vsi t.i. očetje reorganizacije stisnejo rep med noge in jo podurhajo, je pa tudi neodgovorno.

Včasih ne vem, na katerem bregu sem. Če sem na levem, sem daleč stran od vseh ostalih, če pa sem na desnem, imam pa moralnega mačka.

Zakaj se ne da stvari rešiti normalno?
Zakaj obstajajo ljudje, ki samo izsiljujejo? Drugi pa tako ali tako potegnejo kratko?
Zakaj smo ljudje naravnani zgolj in samo še na material(no) in nas razveseli samo še večja številka na računu?
Stari moji, kje je tisto veselje, ki je bilo prisotno med nami še nedavno, ko smo sedeli za mizo in se v nedogled smejali do solz? Zdaj pa vsak gleda samo še na to, da čimprej spije svojo kavo in se zapre v svojo rumpel kamro?

Vem, da se sliši precej butasto, vendar si včasih prav želim, da kadilskega zakona nikdar ne bi bilo. S prenehanjem kajenja v skupnih prostorih se je prenehala tudi vsa družabnost ter sproščenost v kolektivu. Vsak se briga samo še zase oz. se skriva po raznih kotičkih firme in opreza ter upa, da ga slučajno ne bi kdo zasačil.

Mah, spomladanska depra se me počasi loteva …
Al je pa vse skupaj en velik …

  • Share/Bookmark

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |