Mici






         življenje s krili

31.08.2009

sokcanje

Zapisano pod: moje — mici - 31.08.2009

Odkar sem sprobala svoj prvi post ob sokovih, me vedno bolj grabi, da bi zadevo ponovila.
Stvar resnično deluje. Telo se prečisti. Misli se zbistrijo. Pogled postane bolj jasen in čist. In veliko več razlogov je za veselje in hvaležnost. Občutek na koncu je pa tudi fenomenalen.
Včeraj sem imela spet en tak dan prebliskov in sem polovico popoldneva presedela pred škatlo (beri: računalnikom) in prebirala Angeline stare zapiske, zraven pa zbirala pogum in voljo ponovit sokcanje.
So stvari, ki bi jih naredila drugače in so stvari, ki jih bom naredila drugače. Tako ali tako pa prihodnji teden pričnem z dopustom in mislim, da bo zadeva mnogo lažje izvedljiva, saj mi ne bo treba skrbeti, kje si bom lahko naslednji obrok stisnila in koliko časa je še potrebno zdržat do konca dneva, da se bom lahko za nekaj minut preprosto ulegla in zbistrila glavo.

Je pa prav zanimivo videti, kako določene stvari potegnejo za sabo. In kako me znajo ljudje navdušiti za nekaj, kar mi prej pri zdravi pameti ne bi nikoli padlo na misel. In vendar … me je potegnilo in se resnično navdušujem … začnem pa … kmalu. ;)

  • Share/Bookmark

27.08.2009

danes …

Zapisano pod: off — mici - 27.08.2009

… iščem delovno vnemo … mi je že zdavnaj padla. Je ni. Pa saj navadno pride sama od sebe. Ali pa jo kje spotoma poberem. Eh, pa kaj bi se človek sekiral … za zgled so nam dani v prvi vrsti naši šefi … moj se že cel teden okoli firme vozi z motorjem in nam prijazno maha … vmes dodeli kakšno novo nalogo, drugače pa je … leteč … vozeč …
… avto (mojega rdečega čmrlja) sem prodala najboljšemu ponudniku … zanj iztržila še enkrat več, kot sem se sprva sploh nadejala
… čakam na Zlatkota
… planiram dnevne izlete čez 14 dni
… kopljem in razkopavam dvorišče
… se kulturno izobražujem ob jamskem človeku … poslušam tišino in glasbo
… se ponovno pripravljam na tekoče zadeve
… vesela poskakujem, ker me spet nič ne boli
… se smejem N. ker jo tako matra irigator
… razmišljam, kaj naj kupim otroku in malo večjemu otroku … in se veselim, ker bom danes lahko prvič v roke prijela tega malega otročka, Filipa, se stisnila k njemu in pocrkljala (če mi bodo seveda pustili ;) )
… sklanjam glavo ob izjavah, kot so: “…ja, samo še nate mislim in na tvoj server … pa kaj misliš, da nimam drugega dela … zmeni se s šefom, pol bom pa naredil … počaki, po petnajstem pa začnemo, saj gremo šele takrat v produkcijo, bo že pol vse naredila …”
… razmišljam oz. bolje rečeno verjetno spet delam račun brez krčmarja glede jesenskih dejavnosti … še vedno ne vem, ali bom spet imela grupico otrok pred sabo ali mi bo morda celo ratalo kakšno postransko dejavnost samo zase ubost …
… ugotavljam, da denar pač ne raste na drevesu … in sem vesela, ker tudi po novih davčnih razredih ne bom nič na slabšem ;)
… se veselim z Moniko … jutri pa z njenim otrokom
… bi šla rada precej prej spat, kot včeraj … morda mi celo uspe

  • Share/Bookmark

26.08.2009

Zapisano pod: MS — mici - 26.08.2009

Koliko je ljudi, ki jih neprestano trga v kosteh … ki ne poznajo dneva, ko jih nič ne bi bolelo … ki ne morejo narediti enega samega giba brez neznosnih bolečin … ki so popolnoma odvisni od pomoči drugih, saj so sami nomečni, nepokretni … in vendar je kljub vsem težavam, bolečinam in tegobam na njihevom obrazu nasmešek.

Jaz pa se kremžim in pačim in jamram na vse konce in kraje, ker me enkrat malenkost roka boli …

Mat’, sm jz ena pomehkužena kura!

  • Share/Bookmark

18.08.2009

kako naj se človek odloči?

Zapisano pod: moje, off, takle mamo — mici - 18.08.2009

Navadno nimam težav z odločanjem … OK, če je velika stvar, potem že dobro premislim in se potem odločim, ampak da je kupovanje avta tako težka stvar, si pa nisem predstavljala.
Avto je nujno zlo današnjega človeka in na (bridkem) koncu od njega ostane kupček pločevine in nekaj šraufov, pa vendar ni ravno vseeno, kakšno prevozno sredstvo si človek izbere, če že vnaprej ve, da ga gotovo (razen, če ga bodo spleti dogodkov prisilili v nasprotno) ne bo menjal po treh letih ampak da naj bi ta konjiček ostal v njegovi lasti še mnogo dlje.

Potek izbire novega avta pri meni je izgledal približno takole:

  1. vneto nalaganje denarja v nogavico, ki se je žal prepočasi polnila (vmesna menjava oken in fasade na hiši pač zahteva določena finančna sredstva in ker pač ne morem vsega finančnega bremena preložiti na druge, sem svoj del stroškov krila sama)
  2. zbiranje informacij o najboljšem in najbolj ustreznem avtu (ni tako težko … greš od enega do drugega prodajalca avtomobilov in se delaš, da te zanimajo različni modeli … pobereš vse prospekte … doma jih družno z vsemi člani družine pregledaš in predebatiraš …)
  3. določitev ožjega izbora jeklenih konjičkov
  4. testne vožnje – po možnosti vse v istem dnevu, da okusi ne zvodenijo prehitro … lažje je narediti primerjavo med enim in drugim, ker če bi včeraj vozila enega, danes drugega in jutri tretjega, bi se mi verjetno vsi trije zdeli enako dobri, tako pa sem iz enega takoj presedlala na drugega, vmes seveda umirila strasti v svojem starem čmrlju, in je bilo mnogo lažje narediti primerjavo med enim in drugim
  5. finančna komponenta (žal) ne sme biti zanemarljiva: ožji ožji izbor sestoji iz dveh avtomobilov, ki imata precej različno obliko, zato pa toliko bolj podobno opremo … razlika v ceni pa znaša skoraj 3.000 EUR, kar ni malo (zame ne)

Vendar pa sem se po neprespani noči, ko sem sanjala samo še avtomobile, ki so se podili mimo moje postelje, ter po večurnem spraševanju, kaj je bolje, kaj se bolj splača, kaj za vraga naj naredim, končno odločila: moj bo:

  • Share/Bookmark

16.08.2009

lepo je …

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 16.08.2009

… videti, da še obstajajo ljudje, ki znajo sočustvovati, ki ne obsojajo, ki se veselijo sreče drugih in jim je niso neovščljivi
… med vsemi grajami slišati tudi kakšno pohvalo … tudi čisto majhno …
… biti v družbi ljudi, ki ne iščejo samo napak
… nekomu podariti malenkost (mini čokoladico) in potem opazovati izraz na njegovem obrazu … izraz pristnega veselja, hvaležnosti in tudi presenečenja
… povedati svoje mnenje, tudi če si potem “križan” in opljuvan
… ko sem preprosto doma … brez obveznosti, brez rokov, brez skrbi …
… vedeti, da bo jutri nov dan in da me na mizi že čakajo novi izzivi

  • Share/Bookmark

12.08.2009

sem res že tako stara, da ne razumem?

Zapisano pod: samo mnenje, takle mamo — mici - 12.08.2009

Priznam, pred dobrimi 10 leti sem sama sedela v šolskih klopeh, se pripravljala na maturo (takrat so jo ravno ponovno uvajali nazaj), komaj čakala na tista dva meseca popolne brezskrbnosti, jutranjega poležavanja, nočnega pohajkovanja, skupnih izletov na morje ali v gore …

Ko gledam naše domače mladce in mladenke (maturantko ter dva predmaturanta), pa si ne morem kaj, da se ne bi vprašala, zakaj je med nami (ki smo od njih starejši borih 10 let) in njimi tako velika razlika:

  • med počitnicami se spomnim, smo s prijatelji prav iskali priložnosti, da smo se lahko dobili, se srečali … za to nismo potrebovali popolnoma nobenih pripomočkov – dovolj nam je bila klop ob poti in že smo se smejali, klepetali, reševali svet, … danes pa gledam svoje drage nečake: če ni nujno potrebno, sploh ne grejo ven iz hiše, važno je, da računalnik ni zaseden in da internet dela … in to je to. Kakšni prijatelji? A da bi koga šel obiskat? Pa saj se ti je zmešalo!
  • če nismo šli vsaj enkrat med počitnicami skupaj na morje in enkrat v hribe, počitnice niso bile prave počitnice … nekaj je manjkalo. Naši mladci se  pa prav s težavo kam odpravijo - ker je treba hodit, ker zgubljajo dragocen čas za vožnjo, ker predolgo traja, da sploh kam pridejo … Ali ni namen počitnic ravno v tem, da zgubljaš čas? Saj tako ali tako nimaš kaj početi
  • nam je bilo pomembno tudi pridobivanje določenih sredstev (beri: vsak si je zrihtal počitniško delo za vsaj 14 dni in manj, ko je bilo treba delat in bolje ko si bil plačan, boljši si bil ;) ), da smo potem med letom lahko neovirano pohajkovali po kinih, po sladoledkih ali pa da smo se lahko vsedli ob Ljubljanico in “kot veliki” naročili vsak eno pivce. Danes pa se cele dneve premetavajo po hiši/stanovanju in njihova edina rekreacija je: od postelje do hladilnika, pred televizor, do hladilnika in potem zadnji postanek – pred računalnik dokler zdržiš. Služba? Kaj si nor? Nimam časa, saj imam štipendijo, itak noben ne dela, to je zastarelo, ne rabim se nič naučit ker tako ali tako že vse vem …
  • za nas matura ni bila nekaj postranskega ampak smo jo jemali resno. Zadnji mesec pred maturo smo se vsi zabubili vsak v svoj kotek in prekinili vse stike – da se ne bi motili in da bi imeli dovolj časa in miru, da se pripravimo na preizkus. Ker smo bili ena izmed prvih generacij, ki je delala maturo, še nismo imeli vseh mogočih in nemogočih priročnikov in vadnic s primeri maturitetnih testov. Na suho smo glodali zvezke cele srednje šole, delali vaje ki bi načeloma lahko prišle v poštev za maturo in kot norci prebirali vse mogoče in nemogoče knjige. Na kraj pameti nam ni padlo, da bi izpustili kakšen preizkus, da ne bi šli na ustni izpit ali pa da ne bi oddali vseh dodatkov (seminarske naloge), ki so jih zahtevali. Moja draga nečakinja pa je storila prav to: ker ni bila prepričana, ali je prav razumela navodila za seminarsko nalogo, ki jo je bilo potrebno oddati pri biologiji za maturo, je pač ni oddala – saj prinese samo nekaj procentov in tudi če je ne odda (takšno je bilo njeno razmišljanje), bo s testom in na ustnem zbrala dovolj točk, da bo gotovo naredila. No go, lub’ca.

Srčno upam (pa ne zaradi svoje drage familije), da so samo naši otroci taki – apatični do vsega, nedružabni, asocialni, … se pa vseeno bojim, da so kljub vsemu tipičen primerek svoje vrste. Vem, da se je popolnoma nesmiselno ubadati z vprašanjem, kam bo šel ta svet, ko bodo ti (taki) ljudje prišli na oblast, ker verjetno ne bo nič slabše, kot je zdaj … svet pač tudi brez našega posredovanja drvi v prepad (upam pa, da ga jaz še ne bom doživela ;) ). Me pa srčno zanima, kako te ljudi zmotivirat, da bodo ugotovili, da ni vseeno, ali cel ljubi dan presedi doma in gleda v kišto, ki se imenuje računalnik in/ali televizor ali pa gre ven, na sonce po malo vitamina D in dopamina, ki ga dobi v družbi, kjer se smejejo, veselijo (tu mislim zdravo veselje – brez takih ali drugačnih dodatkov v obliki drog alkohola, cigaret, poživil, …) in kjer ne nazadnje tudi kakšno hudomušno ušpičijo.

Le kakšne bodo njihove zgodbe iz mladosti?

  • Share/Bookmark

10.08.2009

vesela sem …

Zapisano pod: moje — mici - 10.08.2009

… kadar pridejo prijatelji na kosilo in potem sedimo in klepetamo in se smejemo in hihitamo
… ko mi kdo reče, da res dobro kuham ;)
… kadar se lahko samo stisnem k Roku … in se on zasmeje s tistim svojim velikim nasmehom, ki omehča še tako trdo srce (5-mesečni otroci ti resnično zlezejo pod kožo)
… če se mi ni treba pretvarjat, da sem vesela … ampak v resnici sem vesela … da ljudje pridejo in da se pri meni dobro počutijo
… za vsak dan vikenda, ki je, čeprav itak prehitro mine
… ko greva z našim zvečer na špancir in čeprav se oba vlečeva kot megle, nama tudi neizmerno paše … da samo hodiva drug zraven drugega, tudi če se nič ne pogovarjava
… ker sem danes lahko zopet na svojem delovnem mestu in čeprav imam na kupe dela in mi vsak teden dodelijo še kakšen nov projekt … mi je to všeč … ker ne maram hodit v službo, če nimam kaj delat
… temperature pod 30°C
… ker je dragi šefe od danes 2 tedna na dopustu :mrgreen:
… kadar se sredi popoldneva dve duši prikažeta na mojih vratih in potem pospravita pol hladilnika, popijeta ves sok, ki ga imam na zalogi in pojesta za povrh še kup sladoleda … rada imam take prijatelje :D

  • Share/Bookmark

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |