Mici






         življenje s krili

31.12.2009

današnji moto

Zapisano pod: off — mici - 31.12.2009

Če gre kaj lahko narobe, bo narobe tudi šlo.

V službi je bilo kot sodni dan … vse razmetano, nagrmadeno, vsi papirji izgubljeni in pomečkani, zmečano in raztreseni … na cesti kaos … doma kot da sploh ne bi tu živela … prihaja večer, ki bi ga najraje izpustila … skuhala večerjo in se potem umaknila stran od družbe … pa žal ne gre, saj zopet pričakujejo veselo gostiteljico … pa bi še šlo, če bi jih v resnici sama vabila … ampak so se kar sami …

Klub temu pa ni vse tako črno in grdo, kaotično … ko zazvoni telefon in vidiš izpisano številko dragega prijatelja … veš, da bo vse še prav lepo se uredilo … in dogovori za zimsko-spomladanski dopust so že v polnem teku … severna Italija, Francija … znani obrazi, vožnja v prijetni družbi … novi filmi za ogled pripravljeni … priprave na poroko … novi izzivi, nove zadolžitve, nove odgovornosti …

In tudi če gre narobe … to je zame izziv in nova priložnost! ;)

Srečno, polno izzivov in novih poti v 2010!!

  • Share/Bookmark

26.12.2009

berem

Zapisano pod: moje, up close — mici - 26.12.2009

… pisma, stara 40, 50 let in več.
V škatli v zadnjem kotu shrambe smo imeli pospravljeno staro škatlo, kjer je moj stari ata shranjeval vsa pisma, ki jih je dobil od svoje sestre v Ameriki in njenih otrok.

Vse te ljudi poznam, čeprav sem precej mlajša, kot pa so stara ta pisma. In zato mi je tako lepo jih brati.
Iz njih veje res velika ljubezen med bratom in sestro, ki se nista videla od konca vojne naprej, vendar sta ostala v stikih. Naš ata je bil neke vrste vezni člen med brati in sestrami, ki so ostali doma, v Sloveniji (teh je bilo 9) in med sestro, ki je s svojo družino pobegnila čez lužo.

Toliko ljubezni, topline in skrbi je v teh pismih. Ljubezni, ki se je z razdaljo le še okrepila. Skrbi za zdravje, otroke, dobrobit vseh. In topline, ki se odraža v malenkostih, ki pa ne ostanejo zakrite ampak tako prevevajo vsako pismo.

Izmenjavanje informacij, kako je s tem in onim znancem tu in tam, kakšno so ušpičili otroci, s kakšnimi bivanjskimi težavami se srečujejo, … vse to je zapisano v pismih. Kar pa ni zapisanega, je pa bolj in bolj čutiti iz vsakega pisma, pa je tista prava, globoka povezanost med bratom in sestro, ki je nobena razdalja ne loči. Kvečjemu jo še utrjuje.

Pa v tistih časih nikakor ni bilo lahko ne enim ne drugim. Pri nas je bil režim tisti, ki je oteževal življenje, pri njih pa so še vedno ostajali spomini na težke dogodke, ki so jih pregnali od doma. In četudi so si ustvarili nov dom čez lužo, je bilo njihovo srce še vedno tu, pri nas, v rojstnem kraju.

Tule je en krajši odlomek iz pisma, datiranega 15.dec. 1970

Božični in novoletni prazniki prihajajo. Pri nas je vse polno priprav, ker Božič je velik praznik in ga vsi praznujejo. Največ hrušča in reklam narede trgovci, ker s prodajanjem daril delajo precejšen dobiček. Ta pritisk, da je treba vsakemu nekaj kupiti za Božič pokvari praznično razpoloženje, ki ga ustvarjajo praznično razpoloženje in glasba.

 

In če pomislim, kako se je Božič praznoval pred skoraj 40 leti pri nas v Sloveniji … je to, kar je napisano zgoraj skoraj nepredstavljivo. Danes pa je to realnost tudi za nas …

  • Share/Bookmark

19.12.2009

današnja mantra

Zapisano pod: takle mamo — mici - 19.12.2009


Rada pospravljam
rada pospravljam
resnično rada pospravljam!

Res mi je všeč stanovanje, ko je pospravljeno, vse na svojem mestu in snažno. Zato rada pospravljam.

p.s.: To si govorim že ves dan … če mogoče uspe in me prime pospravljalna mrzlica … bom uporabila še kdaj … ;)

  • Share/Bookmark

16.12.2009

danes pride na obisk

Zapisano pod: takle mamo — mici - 16.12.2009

… k našim otrokom Božiček. ;)

Se spominjam sindikalnih dedkov Mrazov v službi pri mojih starših. Še najbolje sem se imela enkrat, ko me je v Šentjakobsko gledališeč peljala bratrančeva žena … po predstavi/obdarovanju pa še na sok v Vodnikov hram. Stari, kako sem takrat uživala … pa kako je bil dober tisti gosti sok s smetano … ;)
Na splošno pa je bila glavna poanta vsega tega dogajanja zame: kako priti neopazno do darila. Najbolj sem sovražila, ko je bilo treba sedati tem zimskim možem na kolena … pa vohati njihovo sapo (največkrat odišavljeno z enim ali dvema štamperlčkoma pred začetkom obdarovanja) … pa čakati da se vse skupaj konča … na koncu pa še ubogljivo slediti mami in/ali očetu, ko se hvali s svojo najbolj pridno in oh in sploh naj naj hčerko. Bljeh, fuj in fej. In kako sem bila vesela, ko se je to zame končalo.

Pa žal ne za dolgo. V našem podjetju so letos organizirali Božička za naše otroke. In ker sem (po mnenju sodelavcev) najbolj primerna za akterja v lutkovni igrici, moram spet biti zraven … le da tokrat ne bo dedka Mraza ampak Božiček.

Ta obilni rdeči mož … za katerega niti ne vem, kdaj smo ga tako velikodušno posvojili in vzeli za svojega. OK, Miklavž mi je od vseh treh zimskih mož najbolj domač. Dedek Mraz je še iz časov socializma, Božiček pa je (po mojem skromnem mnenju) produkt globalne amerikanizacije človeštva, ki prihaja k nam z nadzemeljsko hitrostjo, le da se tega niti ne zavedamo.

Nikakor ne nasprotujem obdarovanju teh treh mož, moti me le to, da vedno bolj pozabljamo, da ni bistvo obdarovanja v tem, da jaz kaj dobim, ampak da jaz nekomu nekaj dam, nekaj podarim … iz srca. Ne pa zato, ker je treba ali da kdo ne bi bil prikrajšan, užaljen, …

In čeprav mi je silno neugodno in mučno spet biti del vsega skupaj (predstave, Božička/dedka Mraza) naj bo to moj prispevek za te male otročiče, ki so še tako lepi, tako prisrčni, tako neposredni … In obljubim, da se bom potrudila, da njim ne bo letošnje obdarovanje v tako breme in muko, kot so bila meni vsa obdarovanja, ki sem se jih udeležila. ;)

  • Share/Bookmark

13.12.2009

sramota

Zapisano pod: takle mamo — mici - 13.12.2009

… zame.
Diplomirala iz matematike, pa ne znam več osnovnih nalog za matematiko rešit. Sploh ne vem, kam so se izgubila vsa pravila, ki sem jih včasih poznala …

  • Share/Bookmark

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |