Mici






         življenje s krili

14.01.2010

ženska za volanom

Zapisano pod: takle mamo — mici - 14.01.2010

Pretekli četrtek sem se ob 7h zvečer po napornem dnevu utrujena vračala proti domu, ko na sredini Streliške ulice vidim avto s prižganimi lučmi, odprto havbo, na akumulator priklopljenimi klemami in obupanega mladeniča, ki na vsak način poskuša ustaviti kakšnega voznika, da bi mu pomagal.
Zakaj pa ne, sem si rekla, ustavila ter povprašala, kaj je narobe. Fantiču v starem avtomobilu, kot že ničkolikokrat doslej, ni uspelo vžgat in potrebuje samo en akumulator, da mu pomaga pri vžiganju.
Ni problema: zapeljem zraven, odprem havbo … in že se izkaže prva pomanjkljivost novih novih avtomobilov – vse je tako lepo zadekano in skrito in tako cortkano, čisto po žensko narejeno, da lepo izgleda … ko pa kaj rabiš, pa ne najdeš.
Po mrzlih 5 minutah sva končno locirala akumulator, samo kaj, ko se ne da na preprost način priti do njega – vse je zadekano z neko varovalno plastiko … pa tako miniaturno … kje so tisti avtomobili, ko si odprl havbo in je bilo vse na dlani – teh časov ni več (razen, če imaš kakšen avto starejšega datuma, ki pa pač ne zagotavlja toliko udobja in varnosti, kot ga moj ;) ).
Da skrajšam … po resnično mrzlih 20 minutah nama je uspelo zadevo pripeljat do srečnega konca – mladenič je bil neznansko hvaležen, meni se je pa tudi (priznam) dobro zdelo, da sem lahko komu pomagala iz zagate … Kaj pa če bom jaz kdaj potrebovala pomoč na cesti?

Odgovor na to sem dobila prej kot v enem tednu: včeraj zvečer sem na lokalni cesti, ki je bila splužena ravno za širino enega avtomobila, obtičala v snegu, ko sem se umikala dvema nasproti vozečima avtoma. Ura sedem, cesta lokalna, nikjer nikogar (razen tistih dveh, ki sem se jima umikala), vsenaokrog sam sneg, …
Po 15 minutah končno pripelje nekdo nasproti in ga ustavim.

Za rešitev nastale situacije je bilo v končni fazi potrebnih dobrih 20 minut, precejšen fizičen napor dobrega mladca, ki se je ravno vračal s treninga fitnesa, vlečna vrv in lopata za odmetavanje snega.
In kot bi človek naklel, so se potem iz nasprotne smeri pripeljali še trije avtomobili, vendar me je izučilo do te mere, da se nisem več umikala do skrajnih meja (v sneg), ampak sem lepo nonšalantno peljala po robu cestišča … pa naj se tudi oni malček umaknejo, saj ni cesta samo njihova – meni se je pa tudi že mudilo naprej pa tudi si nisem želela še ene izkušnje bližnjega srečanja s snegom.

Po poti sem razmišljala o tem, kako se ti res vse enkrat povrne … predvsem iz vidika ko nekomu pomagaš iz stiske, neprijetne situacije, ne zaradi tega, da bi bil ti boljši ali pa da bi se ti zahvaljevali, pač pa preprosto zato, ker mu lahko pomagaš, imaš to možnost pa prav nič te ne košta. In pa tudi o tem, da si kadarkoli lahko tudi sam potreben pomoči. Samo naokrog pogledaš in že obtičiš … ;)

  • Share/Bookmark

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |