Mici






         življenje s krili

14.01.2010

ženska za volanom

Zapisano pod: takle mamo — mici - 14.01.2010

Pretekli četrtek sem se ob 7h zvečer po napornem dnevu utrujena vračala proti domu, ko na sredini Streliške ulice vidim avto s prižganimi lučmi, odprto havbo, na akumulator priklopljenimi klemami in obupanega mladeniča, ki na vsak način poskuša ustaviti kakšnega voznika, da bi mu pomagal.
Zakaj pa ne, sem si rekla, ustavila ter povprašala, kaj je narobe. Fantiču v starem avtomobilu, kot že ničkolikokrat doslej, ni uspelo vžgat in potrebuje samo en akumulator, da mu pomaga pri vžiganju.
Ni problema: zapeljem zraven, odprem havbo … in že se izkaže prva pomanjkljivost novih novih avtomobilov – vse je tako lepo zadekano in skrito in tako cortkano, čisto po žensko narejeno, da lepo izgleda … ko pa kaj rabiš, pa ne najdeš.
Po mrzlih 5 minutah sva končno locirala akumulator, samo kaj, ko se ne da na preprost način priti do njega – vse je zadekano z neko varovalno plastiko … pa tako miniaturno … kje so tisti avtomobili, ko si odprl havbo in je bilo vse na dlani – teh časov ni več (razen, če imaš kakšen avto starejšega datuma, ki pa pač ne zagotavlja toliko udobja in varnosti, kot ga moj ;) ).
Da skrajšam … po resnično mrzlih 20 minutah nama je uspelo zadevo pripeljat do srečnega konca – mladenič je bil neznansko hvaležen, meni se je pa tudi (priznam) dobro zdelo, da sem lahko komu pomagala iz zagate … Kaj pa če bom jaz kdaj potrebovala pomoč na cesti?

Odgovor na to sem dobila prej kot v enem tednu: včeraj zvečer sem na lokalni cesti, ki je bila splužena ravno za širino enega avtomobila, obtičala v snegu, ko sem se umikala dvema nasproti vozečima avtoma. Ura sedem, cesta lokalna, nikjer nikogar (razen tistih dveh, ki sem se jima umikala), vsenaokrog sam sneg, …
Po 15 minutah končno pripelje nekdo nasproti in ga ustavim.

Za rešitev nastale situacije je bilo v končni fazi potrebnih dobrih 20 minut, precejšen fizičen napor dobrega mladca, ki se je ravno vračal s treninga fitnesa, vlečna vrv in lopata za odmetavanje snega.
In kot bi človek naklel, so se potem iz nasprotne smeri pripeljali še trije avtomobili, vendar me je izučilo do te mere, da se nisem več umikala do skrajnih meja (v sneg), ampak sem lepo nonšalantno peljala po robu cestišča … pa naj se tudi oni malček umaknejo, saj ni cesta samo njihova – meni se je pa tudi že mudilo naprej pa tudi si nisem želela še ene izkušnje bližnjega srečanja s snegom.

Po poti sem razmišljala o tem, kako se ti res vse enkrat povrne … predvsem iz vidika ko nekomu pomagaš iz stiske, neprijetne situacije, ne zaradi tega, da bi bil ti boljši ali pa da bi se ti zahvaljevali, pač pa preprosto zato, ker mu lahko pomagaš, imaš to možnost pa prav nič te ne košta. In pa tudi o tem, da si kadarkoli lahko tudi sam potreben pomoči. Samo naokrog pogledaš in že obtičiš … ;)

  • Share/Bookmark


6 komentarjev »

  1.   Tomaz — 14.01.2010 @ 22:00

    Danes ni praktično nihče več pripravljen pomagati niti malo.

    Poleti sem imel sposojen avtodom in ker nisem bil pozoren na gorivo(lučka pa delala ni), mi je zmanjkalo goriva in ostal sem na avtocesti.

    Tričetrt ure sem štopal in noben bog mi ni ustavil, da bi me peljal recimo do pumpe. Niti AMZSjevec ni bil toliko vreden, da bi počakal.

    Na srečo sem iznajdljiv in sem nekako preplezal kurčevo ograjo, s trni na vrhu, ob avtocesti in šel do bližnje vasi, kjer sem pri prvi kmetiji nafehtal gorivo in zadeva je bila potem rešena v pol ure;)

  2.   Thunderstorm — 14.01.2010 @ 23:04

    Hehe podobno moji situaciji prejšnji teden. No, samo brez zgornjega dela. Razen če šteje posojanje metlice za sneg dečvi, ki popolnoma zasnežen avtoček poskuša očistiti z miniaturnim drzalom za led? Kakorkoli, tudi jaz sem se umikala nekomu in ostala v snegu. Nato sem pa še prav po žensko zadevo poskušala rešiti po sistemu “v rikverc pa ful po gasu” in uspešno zakopala prednji del avtomobila v 20 cm snega in 20 cm zemlje. Na srečo so mi na pomoč priskočili 3je fantje, ki jim je po 20 minutah vendarle uspelo presneti avto izkopati iz snega in zemlje. Verjetno mi ni treba poudarjati, da sem jim bila resnično hvaležna, saj bi v nasprotnem primeru sama kakšno uro obupavala nato pa verjetno klicala AMZS, ki bi mi svoje storitve mastno zaračunal.Zraven bi bila pa verjetno deležna posmehljivega hahljanja v stilu “itak, ženska za volanom!”

  3.   MarkoJ — 15.01.2010 @ 01:43

    Ne full po gasu, ampak čisto rahlo na gas, pa čim prej v drugo, potem pa enakomerno držati ne premočan gas. Ampak kaj, ko si na tem, hitro pozabiš, da ima stopalo za gas, takooooooo veliko hoda. Ja, ne pomagajo. Seveda ne, danes ne veš več komu ustaviš, in s kakim namenom te nekdo ustavlja. Zato, je težko najti koga, ko pa kdo ustavi je pomoč več kot dobrodošla. Na vse skupaj se gleda kar precej skozi črno zaveso, je pa vmes tud veliko egoistov, ki ne bi ustavili na noben način, razen, če bi kdo mahal s šopom bankovcem. Taki se ponavadi prav hinavsko režijo in ni redek, ki nekomu privošči, da je ostal na cesti. Tako, da zakaj kdo ne ustavi je široka paleta vzrokov. Hja, ženska za volanom. Poznam jih kar nekaj, ki bi se brez sramu kosale z marsikaterim moškim, tako v vožnji kot v prijaznosti. So pa tudi take, ki so brezobrazne do fula in še malo. Tako, da vseh se nikoli ne more metati v isti koš. Ne dogaja se pa to le ženskam, toliko v tolažbo!

  4.   flatus — 15.01.2010 @ 10:23 flatus

    Ja, je že tako dandanes, ko te avto pusti na cedilu kje na cesti, je potrebno dobesedno koga prositi, da ti pomaga poriniti avto vsaj na stran ceste, včasih so ljudje sami pristopili in ponudili pomoč, danes je vse tako usmerjeno samo na lastno r.t. Glede žensk pa takole, vidim po cesti precej mladih voznic, ki so kar agresivne, celo zelo nesramne znajo biti za volanom, sploh tiste, ki sedijo za volanom bolj “prestižnih” vozil pa ne opažam to samo jaz, tudi moje prijateljice-voznice, ki so “že” višjih srednjih let.

  5.   NoMercy — 15.01.2010 @ 10:59

    Članarina pri AMZS je cca 37€/leto. Za to dobiš kar nekaj kupončkov za rešitev iz zagate.
    Članarino plačujem že +30 let – potreboval sem jo pa 5x :)

  6.   drmagnum — 18.01.2010 @ 21:25 drmagnum

    Zlata je vredna takšna pomoč in jo ne bomo nikoli pozabili še posebej, če se sami znajdemo v podobnih težavah in smo deležni podobne pomoči.
    Srečno na poti.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |