Mici






         življenje s krili

13.07.2011

psiha

Zapisano pod: moje, off — mici - 13.07.2011

Ko gledam ljudi okoli sebe, se mi vedno znova poraja vprašanje: kaj se da narediti, da bi se držali dogovorjenih stvari, kako v človeku spodbuditi tisto najboljše, ki je v njem, pa si morda ne dovoli priznati?

In vedno znova mi nekje zadaj v malih možganih šepeta nek glasek: poskusi ugotoviti, kako se vzgaja otroke, kakšni so triki, da si privzgojijo določene navade, kakšni so vzvodi v ljudeh, ki v njih prebudijo željo po nečem, …

Mogoče se bo slišalo kot manipulacija. Na nek način to je manipulacija, po drugi strani pa se mi zdi, je to lahko samo pomoč njim, da bodo spoznali, da je včasih mnogo lažje in dolgoročno gledano bolje neko stvar narediti takoj, četudi je trenutno zoprna, kot pa odlašati z njo in jo prestavljati nekam v prihodnost … ali pa čakati, da bo kdo drug to naredil …

Včasih bi silno rada naredila med ljudmi, s katerimi največ sodelujem, eno tako mini delavnico, kjer bi jim bilo omogočeno brez zadržkov in ovir sprostiti vse “bremze”, ki jih nosijo v sebi. Čisto neobremenjeno … da morda tudi sami spoznajo in vidijo, česa vsega so sploh zmožni, pa si podzavestno ne dovolijo ali pa se bojijo …

Sem preizkusila na lastni koži – nikdar nisem imela smisla za umetnost (tako sem vedno mislila, ker sem se preveč primerjala z drugimi, s sošolkami v šoli, ki so fantastično risale), dokler nisem res iz gole jeze in zaradi preobilice stresa sama na sebi popolnoma nezavedno začela izvajati t.i. likovno terapijo, terapijo z ustvarjanjem, kjer ni pomemben končni izdelek, pač pa sam proces ustvarjanja. Proces v človeku spodbudi tiste komponente, ki jih šlovekova zavest konstantno tlači v podzavest. Pri ustvarjanju pa se ravno te komponente dvignejo na plano -percepcija okolice, sprejemanje sebe, odnos do sebe, … Prav fascinantno.
Nisem strokovnjak na tem področju, pa vendar lahko iz prve roke povem, da so učinki res blagodejni … bistveno se zmanjša stres, spremeni se odnos do sebe, odnos do sveta, okolice … in čeprav morda vse zadeve zgledajo popolnoma nepovezane, se v resnici na koncu sestavijo v en tak silno zanimiv mozaik. Človek šele potem lahko pogleda sliko lastnega življenja … ko stopi korak ali dva stran, nazaj … Res izjemno …

Zato bi z največjim veseljem izvedla eno tako “seanso” na ljudeh, ki si ne dovolijo biti to, kar v resnici so.
Na nek način smo to kar vsi … se zadržujemo, si ne dovolimo drugačnosti, enkratnosti … ker se bojimo izstopanja, nerazumevanja, nesprejemanja okolice … In žal ravno ti strahovi vodijo naše življenje. Ne pustimo jim!

  • Share/Bookmark


Brez komentarjev »

Še brez komentarjev.

RSS vir za komentarje na objavo. Trackback URI

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |