Mici






         življenje s krili

31.07.2012

srečanja

Zapisano pod: moje — mici - 31.07.2012

Včasih je res potrebno silno malo, da se vse zasuka.
Brez pričakovanj, z malenkostnim cmokom v grlu, ko sem stopila skozi vrata … in že sem se zopet znašla doma. Isti občutek – tak prijeten, ko veš, da si na pravem mestu … le bistveno več ljudi kot zadnjič. In vendar … tako prijetno, tako lepo. Ne vem, kdaj sem se nazadnje uro in pol poslavljala. Kar ni bilo konca in kraja.
Zanimivo mi je bilo opazovati, kako so se v luči enega samega stavka vse stvari zopet postavile na svoje mesto, strahovi so izgubili na svoji moči, nasmeh se je prikradel na obraz in tam še vedno ostaja … tudi po slovesu. In samo pozdrav, dve besedi, ki sva si jih danes lahko v miru izrekla … kurja polt, želja, da bi se ponovilo oz. da se pred tedni ne bi končalo … in hvaležnost, da se kljub vsemu je in da sva danes lahko nadaljevala. Odlično!

Ti res znaš …

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

13.07.2011

psiha

Zapisano pod: moje, off — mici - 13.07.2011

Ko gledam ljudi okoli sebe, se mi vedno znova poraja vprašanje: kaj se da narediti, da bi se držali dogovorjenih stvari, kako v človeku spodbuditi tisto najboljše, ki je v njem, pa si morda ne dovoli priznati?

In vedno znova mi nekje zadaj v malih možganih šepeta nek glasek: poskusi ugotoviti, kako se vzgaja otroke, kakšni so triki, da si privzgojijo določene navade, kakšni so vzvodi v ljudeh, ki v njih prebudijo željo po nečem, …

Mogoče se bo slišalo kot manipulacija. Na nek način to je manipulacija, po drugi strani pa se mi zdi, je to lahko samo pomoč njim, da bodo spoznali, da je včasih mnogo lažje in dolgoročno gledano bolje neko stvar narediti takoj, četudi je trenutno zoprna, kot pa odlašati z njo in jo prestavljati nekam v prihodnost … ali pa čakati, da bo kdo drug to naredil …

Včasih bi silno rada naredila med ljudmi, s katerimi največ sodelujem, eno tako mini delavnico, kjer bi jim bilo omogočeno brez zadržkov in ovir sprostiti vse “bremze”, ki jih nosijo v sebi. Čisto neobremenjeno … da morda tudi sami spoznajo in vidijo, česa vsega so sploh zmožni, pa si podzavestno ne dovolijo ali pa se bojijo …

Sem preizkusila na lastni koži – nikdar nisem imela smisla za umetnost (tako sem vedno mislila, ker sem se preveč primerjala z drugimi, s sošolkami v šoli, ki so fantastično risale), dokler nisem res iz gole jeze in zaradi preobilice stresa sama na sebi popolnoma nezavedno začela izvajati t.i. likovno terapijo, terapijo z ustvarjanjem, kjer ni pomemben končni izdelek, pač pa sam proces ustvarjanja. Proces v človeku spodbudi tiste komponente, ki jih šlovekova zavest konstantno tlači v podzavest. Pri ustvarjanju pa se ravno te komponente dvignejo na plano -percepcija okolice, sprejemanje sebe, odnos do sebe, … Prav fascinantno.
Nisem strokovnjak na tem področju, pa vendar lahko iz prve roke povem, da so učinki res blagodejni … bistveno se zmanjša stres, spremeni se odnos do sebe, odnos do sveta, okolice … in čeprav morda vse zadeve zgledajo popolnoma nepovezane, se v resnici na koncu sestavijo v en tak silno zanimiv mozaik. Človek šele potem lahko pogleda sliko lastnega življenja … ko stopi korak ali dva stran, nazaj … Res izjemno …

Zato bi z največjim veseljem izvedla eno tako “seanso” na ljudeh, ki si ne dovolijo biti to, kar v resnici so.
Na nek način smo to kar vsi … se zadržujemo, si ne dovolimo drugačnosti, enkratnosti … ker se bojimo izstopanja, nerazumevanja, nesprejemanja okolice … In žal ravno ti strahovi vodijo naše življenje. Ne pustimo jim!

  • Share/Bookmark

25.07.2010

prej … zdaj

Zapisano pod: moje — mici - 25.07.2010

V zadnjem času sem bolj … ne vem, kako naj to imenujem, ampak se mi zdi, da se stvari dogajajo s tako intenzivnostjo, da komaj še lahko sproti diham. In spet na novo spoznavam, kdo v resnici sem in kdo so drugi.

Navadno, ko gledam nazaj in mi v spomin pridejo pretekli dogodki, so nekateri lepi in prijetni, drugi žalostni in temni, spet drugi boleči in tako naprej. Ampak to so samo spomini in pretenstani ter že mnogokrat prežvečeni občutki. Ki niso nujno vedno prijetni. In do danes sem mislila, da so edini merodajni ter da konkretna zadeva ni bila nič drugačna od mojih spominov.
Pa so mi v roke prišli zapiski izpred sedmih let (pa se spet potrjuje rek, da čez sedem let vse prav pride). Ko sem sedela in brala, pa so se mi določene izrečene besede, ki so mi v preteklosti povzročile precej gorja in bolečine, pokazale v popolnoma novi luči. In danes šele sem jih videla kot take, kar v resnici so bile. Ne slabonamerne, ne kot napeljevanje na nekaj, ne kot nasprotovanje ali podcenjevanje ampak kot besede, ki odpirajo vrata, ki kažejo pot in ki spodbujajo človeka, naj odstrani očala, skozi katera gleda in naj se ozre okoli ter pogleda svet tak, kot v resnici je. Brez plašnic in brez vnaprej  določenih predstav.
Zio Andrea, zdaj vem, koga sem takrat izsiljevala in na kakšen način. Hvala, ker si me izzival in bil v najinem pogovoru provokator, čeprav mislim, da se niti ti tega takrat nisi zavedal. ;)
Mogoče bom imela kdaj možnost popravnega izpita pri tebi. :D

  • Share/Bookmark

6.01.2010

plani

Zapisano pod: moje — mici - 6.01.2010

Tako lepo je planirati … in razmišljati o tem, kako bo potem … in si predstavljati lepe trenutke na poti do uresničitve zastavljenega cilja … in premišljevati o lepotah in radostih doseženega plana …
Ja pa jade. Realnost je vse prej kot lepa … pa tako hitro me zanese v sanjarjenje. Plani so pa postavljeni dovolj daleč, da ni problem, če ga še za en dan prestavim v prihodnost … Ampak nič več!

Eden izmed novoletnih sklepov je tudi, da ne bom več planirala na dolgi rok pač pa si bom zastavila cilje, ki so kratkoročni (pa zato nič manjši in nič manj pomembni od velikih, glamuroznih, dolgoročnih planov) in seveda tidu lažje preverljivi. Ker … res je težko oceniti uspeh na poti do uresničitve plana, če je do zaključka še celo leto …
In če rečem, da bom do novega leta (t.j. do začetka prihodnjega leta) zapolnila vse vrzeli v podatkih in koledarju mojih svetcev, si mislim ah, saj je še dovolj časa.
Če pa si zastavim načrt, da bom za začetek do konca tega tedna napolnila samo prvi teden, je pa zadeva takoj manjša, časa res ni več tako veliko, kot prej, vendar je lažje stlačiti tiste dve luknji v 5 dni, kot pa 250 lukenj v 300 dni.

Temu se pa reče divide et impera.

Čista psiha… ;)

  • Share/Bookmark

26.12.2009

berem

Zapisano pod: moje, up close — mici - 26.12.2009

… pisma, stara 40, 50 let in več.
V škatli v zadnjem kotu shrambe smo imeli pospravljeno staro škatlo, kjer je moj stari ata shranjeval vsa pisma, ki jih je dobil od svoje sestre v Ameriki in njenih otrok.

Vse te ljudi poznam, čeprav sem precej mlajša, kot pa so stara ta pisma. In zato mi je tako lepo jih brati.
Iz njih veje res velika ljubezen med bratom in sestro, ki se nista videla od konca vojne naprej, vendar sta ostala v stikih. Naš ata je bil neke vrste vezni člen med brati in sestrami, ki so ostali doma, v Sloveniji (teh je bilo 9) in med sestro, ki je s svojo družino pobegnila čez lužo.

Toliko ljubezni, topline in skrbi je v teh pismih. Ljubezni, ki se je z razdaljo le še okrepila. Skrbi za zdravje, otroke, dobrobit vseh. In topline, ki se odraža v malenkostih, ki pa ne ostanejo zakrite ampak tako prevevajo vsako pismo.

Izmenjavanje informacij, kako je s tem in onim znancem tu in tam, kakšno so ušpičili otroci, s kakšnimi bivanjskimi težavami se srečujejo, … vse to je zapisano v pismih. Kar pa ni zapisanega, je pa bolj in bolj čutiti iz vsakega pisma, pa je tista prava, globoka povezanost med bratom in sestro, ki je nobena razdalja ne loči. Kvečjemu jo še utrjuje.

Pa v tistih časih nikakor ni bilo lahko ne enim ne drugim. Pri nas je bil režim tisti, ki je oteževal življenje, pri njih pa so še vedno ostajali spomini na težke dogodke, ki so jih pregnali od doma. In četudi so si ustvarili nov dom čez lužo, je bilo njihovo srce še vedno tu, pri nas, v rojstnem kraju.

Tule je en krajši odlomek iz pisma, datiranega 15.dec. 1970

Božični in novoletni prazniki prihajajo. Pri nas je vse polno priprav, ker Božič je velik praznik in ga vsi praznujejo. Največ hrušča in reklam narede trgovci, ker s prodajanjem daril delajo precejšen dobiček. Ta pritisk, da je treba vsakemu nekaj kupiti za Božič pokvari praznično razpoloženje, ki ga ustvarjajo praznično razpoloženje in glasba.

 

In če pomislim, kako se je Božič praznoval pred skoraj 40 leti pri nas v Sloveniji … je to, kar je napisano zgoraj skoraj nepredstavljivo. Danes pa je to realnost tudi za nas …

  • Share/Bookmark

22.11.2009

Zapisano pod: moje — mici - 22.11.2009

Še tako dober prijatelj potrebuje od časa do časa vedeti, da je poseben … in da se ga ne jemlje samoumevno.

  • Share/Bookmark

19.11.2009

jure/adi/iztok

Zapisano pod: moje, off — mici - 19.11.2009

Kot zadnje čase že nekajkrat me je spet zagrabilo … Juremanija … in sedaj poslušam Jureta cele dneve … v pisarni … doma … na poti v avtu …

Svoje dni sem se silno navduševala nad Adijem (seveda se navdušenje še ni poleglo) in sem si v ta namen priskrbela 6 njegovih zgoščenk. Navdušila sem še sestro (ona si je priskrbela 6 drugih) in vedno, kadar sva se peljali v Stuttgart sva celo pot tja in nazaj poslušali in vrteli Adija. Adi je res odlična glasbena podlaga za dolge poti po tujini.
Priznam, tudi Iztoka smo poslušali, vendar je Iztok malce težek za konkretno poslušat in še med vožnjo biti pozoren na cesto. Preveč zaposli možgane … vsaj moje, potem pa neumnosti počnem.

  • Share/Bookmark

17.11.2009

ko bi znala …

Zapisano pod: moje — mici - 17.11.2009

… utihniti takrat, ko iz mojih ust prihajajo besede, ki ne naredijo popolnoma nič dobrega …
… sprejeti kritiko, grajo … ali pohvalo …
… prefiltrirati misli … in ohraniti samo pozitivne, lepe misli … grde in slabe misli pa vreči v kraj …

Se trudim … pa mi ne uspeva :(

  • Share/Bookmark

20.10.2009

kaj še bo

Zapisano pod: moje — mici - 20.10.2009
  • ljudje po 30 letih svojega dela, življenjskega stila in vsega, kar so bili, kar so ustvarili, mirno podpišejo izjavo, da je vseh 30 let ničnih … preteklosti ni več, je izbrisana, deletirana, dana na ignore … in mirne duše rečejo, da je bilo teh 30 let napaka, zmota … pa kako je lahko 30 let napaka? Kako lahko kar naenkrat izbrišeš 30 let? Kako se lahko mirno obrneš stran in rečeš: Ups, se zgodi? In nenazadnje, kako lahko pričakuješ, da drugih to ne bo vrglo iz tira in da bomo drugi razumeli?
  • živimo od danes na jutri, ne brigamo se za nič drugega, kot za svojo lastno rit … no mogoče od časa do časa pogledamo še k sosedu in se z največjim veseljem naslajamo nad njegovimi neuspehi … ni več časa za sproščen klepetek ob kavi, brez gledanja na uro in brez strahu, da bi kaj pomembnega zamudili. Kje smo zašli? Kje smo pozabili oz. izgubili občutek za tiste trenutke, ob katerih se ti naježi koža? Za drobna dejanja pozornosti, ki popolnoma spremenijo teden sočloveku, ker si si zanj vzel 5 minut časa? Ga poslušal, preprosto bil zraven njega, zanj, in nisi gledal na uro?
  • vse je treba narediti takoj. Ne čez 5 minut ali pa celo jutri. Ne! TAKOJ! Če v restavraciji, kamor gremo na malico, ne postrežejo TAKOJ, je že ogenj v strehi – so nesposobni mazači, ki ne znajo ustreči stranki. Če otrok ne naredi domače naloge TAKOJ, je zabit, len, nesposoben razvajenec. Zakaj je beseda TAKOJ tako pomembna in se izredno veliko stvari vrti samo še okoli tega: TAKOJ?
  • Share/Bookmark

13.09.2009

po čem spoznam prave prijatelje?

Zapisano pod: moje — mici - 13.09.2009

… po tem, da me prenašajo tudi, ko imam slab dan/teden/mesec
… po tem, da so mi nenapovedano pripravili zabavo za rojstni dan
… po tem, da zaženejo kolesje in mi za darilo podarijo CD, ki sem si ga sicer želela, vendar si tudi v najbolj norih sanjah nisem predstavljala, da ga bom kdajkoli sploh lahko kjerkoli dobila
… po tem, da ostajajo ob meni kljub občasnim prebitkom sarkazma in cinizma in mi odpustijo vse ostre besede, ki jih včasih izrečem nekontrolirano in brez razmisleka
… po tem, da si zavoljo mene dajo vsi narediti enake majice, čeprav že dolgo nismo več v najstniških letih, ko je bilo to še in
… po tem, da ne zahtevajo od mene stalne pripravljenosti za pokanje vicev, za britje norca iz sebe in za vedno dobro voljo ampak dopuščajo tudi kakšno solzo
… po tem, da tudi mene vključujejo v svoje načrte za prihodnost
… po tem, da vedno z veseljem pojejo cel pisker zelenjavne juhe, čeprav dobro vedo, da je to edina juha, ki jo znam kolikor toliko dobro narediti, in se ne zmrdujejo nad nepestrostjo jedilnika
… po tem, da me pustijo pri miru, kadar jih prosim za malenkost časa in ne silijo vame z vprašanji: kaj pa je narobe, zakaj si takšna,…

Dragi moji, hvala, ker me prenašate!!!

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |