Mici






         življenje s krili

31.08.2009

sokcanje

Zapisano pod: moje — mici - 31.08.2009

Odkar sem sprobala svoj prvi post ob sokovih, me vedno bolj grabi, da bi zadevo ponovila.
Stvar resnično deluje. Telo se prečisti. Misli se zbistrijo. Pogled postane bolj jasen in čist. In veliko več razlogov je za veselje in hvaležnost. Občutek na koncu je pa tudi fenomenalen.
Včeraj sem imela spet en tak dan prebliskov in sem polovico popoldneva presedela pred škatlo (beri: računalnikom) in prebirala Angeline stare zapiske, zraven pa zbirala pogum in voljo ponovit sokcanje.
So stvari, ki bi jih naredila drugače in so stvari, ki jih bom naredila drugače. Tako ali tako pa prihodnji teden pričnem z dopustom in mislim, da bo zadeva mnogo lažje izvedljiva, saj mi ne bo treba skrbeti, kje si bom lahko naslednji obrok stisnila in koliko časa je še potrebno zdržat do konca dneva, da se bom lahko za nekaj minut preprosto ulegla in zbistrila glavo.

Je pa prav zanimivo videti, kako določene stvari potegnejo za sabo. In kako me znajo ljudje navdušiti za nekaj, kar mi prej pri zdravi pameti ne bi nikoli padlo na misel. In vendar … me je potegnilo in se resnično navdušujem … začnem pa … kmalu. ;)

  • Share/Bookmark

18.08.2009

kako naj se človek odloči?

Zapisano pod: moje, off, takle mamo — mici - 18.08.2009

Navadno nimam težav z odločanjem … OK, če je velika stvar, potem že dobro premislim in se potem odločim, ampak da je kupovanje avta tako težka stvar, si pa nisem predstavljala.
Avto je nujno zlo današnjega človeka in na (bridkem) koncu od njega ostane kupček pločevine in nekaj šraufov, pa vendar ni ravno vseeno, kakšno prevozno sredstvo si človek izbere, če že vnaprej ve, da ga gotovo (razen, če ga bodo spleti dogodkov prisilili v nasprotno) ne bo menjal po treh letih ampak da naj bi ta konjiček ostal v njegovi lasti še mnogo dlje.

Potek izbire novega avta pri meni je izgledal približno takole:

  1. vneto nalaganje denarja v nogavico, ki se je žal prepočasi polnila (vmesna menjava oken in fasade na hiši pač zahteva določena finančna sredstva in ker pač ne morem vsega finančnega bremena preložiti na druge, sem svoj del stroškov krila sama)
  2. zbiranje informacij o najboljšem in najbolj ustreznem avtu (ni tako težko … greš od enega do drugega prodajalca avtomobilov in se delaš, da te zanimajo različni modeli … pobereš vse prospekte … doma jih družno z vsemi člani družine pregledaš in predebatiraš …)
  3. določitev ožjega izbora jeklenih konjičkov
  4. testne vožnje – po možnosti vse v istem dnevu, da okusi ne zvodenijo prehitro … lažje je narediti primerjavo med enim in drugim, ker če bi včeraj vozila enega, danes drugega in jutri tretjega, bi se mi verjetno vsi trije zdeli enako dobri, tako pa sem iz enega takoj presedlala na drugega, vmes seveda umirila strasti v svojem starem čmrlju, in je bilo mnogo lažje narediti primerjavo med enim in drugim
  5. finančna komponenta (žal) ne sme biti zanemarljiva: ožji ožji izbor sestoji iz dveh avtomobilov, ki imata precej različno obliko, zato pa toliko bolj podobno opremo … razlika v ceni pa znaša skoraj 3.000 EUR, kar ni malo (zame ne)

Vendar pa sem se po neprespani noči, ko sem sanjala samo še avtomobile, ki so se podili mimo moje postelje, ter po večurnem spraševanju, kaj je bolje, kaj se bolj splača, kaj za vraga naj naredim, končno odločila: moj bo:

  • Share/Bookmark

16.08.2009

lepo je …

Zapisano pod: moje, takle mamo — mici - 16.08.2009

… videti, da še obstajajo ljudje, ki znajo sočustvovati, ki ne obsojajo, ki se veselijo sreče drugih in jim je niso neovščljivi
… med vsemi grajami slišati tudi kakšno pohvalo … tudi čisto majhno …
… biti v družbi ljudi, ki ne iščejo samo napak
… nekomu podariti malenkost (mini čokoladico) in potem opazovati izraz na njegovem obrazu … izraz pristnega veselja, hvaležnosti in tudi presenečenja
… povedati svoje mnenje, tudi če si potem “križan” in opljuvan
… ko sem preprosto doma … brez obveznosti, brez rokov, brez skrbi …
… vedeti, da bo jutri nov dan in da me na mizi že čakajo novi izzivi

  • Share/Bookmark

10.08.2009

vesela sem …

Zapisano pod: moje — mici - 10.08.2009

… kadar pridejo prijatelji na kosilo in potem sedimo in klepetamo in se smejemo in hihitamo
… ko mi kdo reče, da res dobro kuham ;)
… kadar se lahko samo stisnem k Roku … in se on zasmeje s tistim svojim velikim nasmehom, ki omehča še tako trdo srce (5-mesečni otroci ti resnično zlezejo pod kožo)
… če se mi ni treba pretvarjat, da sem vesela … ampak v resnici sem vesela … da ljudje pridejo in da se pri meni dobro počutijo
… za vsak dan vikenda, ki je, čeprav itak prehitro mine
… ko greva z našim zvečer na špancir in čeprav se oba vlečeva kot megle, nama tudi neizmerno paše … da samo hodiva drug zraven drugega, tudi če se nič ne pogovarjava
… ker sem danes lahko zopet na svojem delovnem mestu in čeprav imam na kupe dela in mi vsak teden dodelijo še kakšen nov projekt … mi je to všeč … ker ne maram hodit v službo, če nimam kaj delat
… temperature pod 30°C
… ker je dragi šefe od danes 2 tedna na dopustu :mrgreen:
… kadar se sredi popoldneva dve duši prikažeta na mojih vratih in potem pospravita pol hladilnika, popijeta ves sok, ki ga imam na zalogi in pojesta za povrh še kup sladoleda … rada imam take prijatelje :D

  • Share/Bookmark

11.05.2009

7 dni drugače

Zapisano pod: moje, up close — mici - 11.05.2009

Priznam, da se še nikoli v življenju nisem spravila na nobeno dieto. Prvič zato, ker se mi vse po vrsti zdijo en sam velik nateg in drugič, ker nisem karakter, da bi sploh zdržala. Ampak, ko je govora o zdravju, se znam pa tudi jaz malo brzdat in se držat zastavljenih planov. In sem se lotila.
Najprej dva dneva samo sadje in zelenjavo ter sveže stisnjene sadne in zelenjavne sokove, potem pa pet dni nič drugega, kot sveži sadni in zelenjavni sokovi ter zelenjavna juhica.

Presenetljivo mi nobena druga hrana niti ni pasala in nisem imela popolnoma nobene težave sedeti ob polni mizi, hoditi mimo sveže spečenega kruha in ga vohati, peči pecivo in zraven ne oblizniti posode s filo (pa naj še kdo reče, da to ni najboljše pri peki ;) ), … Malo morje je stvari, ki se jim do sedaj nisem mogla odreči, jih odkloniti, ampak zdaj mi je to uspevalo brez kakršnegakoli napora, truda.

Pa da bi se mi ob tem cedile sline? OK priznam cedile so se mi samo včeraj, ko sem v roke dobila zajeten fascikel s samimi slastnimi recepti in smo potem izbirali jedi, ki jih bomo jedli na vselitvenem žuru čez en mesec in pol … ampak to je bilo to.
Vsakič, ko je čas, komaj čakam, da si pripravim nov kozarec soka (pomaranče, grozdje, jabolko, korenček, špinača, ananas, limona, kivi, …). Kakšni okusi, kakšni vonji … stari, to je res dobro.

Najprej sem se bala, da mi bo to sokcanje pobralo vso energijo, pa mi je ni. Ne morem ravno reči, da imam več energije, kot ob normalni hrani, lahko pa rečem, da ne čutim popolnoma nobene utrujenosti. Prej sem namreč po vsakem kosilu iskala primeren prostor, da sem za vsaj 10min glavo naslonila … hrana je lahko zelo izčrpljujoča zadeva, še posebej, če je dobra. :P Zdaj sicer z veseljem padem v posteljo zvečer, pa ne zaradi utrujenosti ampak zato, ker vem, da bom lahko spala celo noč – brez premetavanja, brez ponočnih obiskov kuhinje in pitja vode, brez obiskov WC-ja.

En izmed stranskih učinkov tega projekta je seveda tudi nekaj malega manj kilogramčkov (trenutno), vendar si ne ustvarjam popolnoma nobenih iluzij, da so odšli od mene permanentno. Nikakor. Že takoj prihodnji teden, ko bo na seznamu/krožniku vsa raznovrstna hrana, jedača in pijača, bodo prišli nazaj. Pa to sploh ni bil razlog, da sem se lotila tega eksperimenta. Glavni razlog je predvsem v tem, da sem se sama sebi zdela silno zapacana. Človek se pa odpaca lahko samo tako, da se sčisti. In belive me, svinjarije je bilo OGROMNO. In še je, vendar veliko veliko manj. Ne bi verjela, če ne bi na lastne oči videla…

Zdaj pa komaj čakam, da po petih dneh tekoče hrane zagrizem v sveže jabolko, se lotim sklede solate/berivke iz domačega vrta in pojem toplo zelenjavno juhico. Seveda ne vsega naenkrat in ne vsega že takoj jutri, ampak postopoma, počasi … in seveda z užitkom :D

  • Share/Bookmark

24.03.2009

bluzenje

Zapisano pod: moje — mici - 24.03.2009

Če se stvari pletejo pol leta, potem res ne more nič lepega nastati.
sploh, če je veliko ustvarjalcev.
Ampak, da na koncu vsi t.i. očetje reorganizacije stisnejo rep med noge in jo podurhajo, je pa tudi neodgovorno.

Včasih ne vem, na katerem bregu sem. Če sem na levem, sem daleč stran od vseh ostalih, če pa sem na desnem, imam pa moralnega mačka.

Zakaj se ne da stvari rešiti normalno?
Zakaj obstajajo ljudje, ki samo izsiljujejo? Drugi pa tako ali tako potegnejo kratko?
Zakaj smo ljudje naravnani zgolj in samo še na material(no) in nas razveseli samo še večja številka na računu?
Stari moji, kje je tisto veselje, ki je bilo prisotno med nami še nedavno, ko smo sedeli za mizo in se v nedogled smejali do solz? Zdaj pa vsak gleda samo še na to, da čimprej spije svojo kavo in se zapre v svojo rumpel kamro?

Vem, da se sliši precej butasto, vendar si včasih prav želim, da kadilskega zakona nikdar ne bi bilo. S prenehanjem kajenja v skupnih prostorih se je prenehala tudi vsa družabnost ter sproščenost v kolektivu. Vsak se briga samo še zase oz. se skriva po raznih kotičkih firme in opreza ter upa, da ga slučajno ne bi kdo zasačil.

Mah, spomladanska depra se me počasi loteva …
Al je pa vse skupaj en velik …

  • Share/Bookmark

8.02.2009

petek trinajsti

Zapisano pod: moje — mici - 8.02.2009

Končno spet en petek trinajstega …

.. mene ni!

  • Share/Bookmark

29.01.2009

se splača?

Zapisano pod: moje — mici - 29.01.2009

Ali se splača, je sploh smiselno se truditi in delati po svojih najboljših močeh, pomagati sodelavcem in včasih tudi kaj namesto njih narediti, jih dobronamerno opomniti in s skupnimi močmi reševati probleme in zagate, ki nastanejo, če jih na koncu fašeš po glavi, dobiš servirano, da si destruktivno naravnan in da tako ali tako samo kvariš vzdušje v kolektivu?

  • Share/Bookmark

17.01.2009

izolacija

Zapisano pod: moje — mici - 17.01.2009

Izolirala sem se in mi prav nič ne manjka.

  • Share/Bookmark

4.01.2009

2009 mi je prineslo …

Zapisano pod: moje — mici - 4.01.2009

… prvi siv las :mrgreen:

Pa kaj sem takega naredila, da sem si ga pridelala? Pa ravno jaz, ki tako lepo skrbim in ohranjam naravno barvo las, ker se sivi lasje tako ali tako ne vidijo – no, do sedaj sploh še nobenega ni bilo.
Sem vedela, da bo marsikaj treba spremeniti letos … tega se pa nisem nadejala.

Eh, kar je naravno, naj ostane naravno. Tako ali tako se pa tolažim s tem, da ljudje počasi sivijo. Razen izjem. Kar pa jaz nisem, tako sem se odločila. Itak je pa rostfrej barva spet v modi, ne? ;)

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |