Mici






         življenje s krili

15.10.2009

kar na jok mi gre …

Zapisano pod: MS — mici - 15.10.2009

… kadar vidim koga z MS, kjer se je bolezen že razvila/napredovala. Ko ga gledam, kako težko hodi, kako težko govori, se premika, …
Morda zato, ker se mi na nek način smilijo (pa to ni prava beseda, je le prva, ki se jo spomnim, da opišem to čustvo), še bolj pa se mi zdi, da me zvija zato, ker v njih vidim sebe čez nekaj let.
Se ne smilim sama sebi zaradi tega, pač pa imam (čudna sem, vem) ob vsem tem slabo vest, ker mene pa (še) nič ne matra tale moja prijateljica.

Tako si želim ohranit svoj notranji mir, ki ga imam ob spopadanju in soočanju z boleznijo. In rada bi ga posredovala tudi drugim, tistim, ki ga nimajo … so ga izgubili, pa se ob tem sama sebi zdim silno naduta, ker na nek način (nehote) dajm drugim občutek, da sem jaz kaj boljša od njih. Pa nisem. Sploh ne.

  • Share/Bookmark

26.08.2009

Zapisano pod: MS — mici - 26.08.2009

Koliko je ljudi, ki jih neprestano trga v kosteh … ki ne poznajo dneva, ko jih nič ne bi bolelo … ki ne morejo narediti enega samega giba brez neznosnih bolečin … ki so popolnoma odvisni od pomoči drugih, saj so sami nomečni, nepokretni … in vendar je kljub vsem težavam, bolečinam in tegobam na njihevom obrazu nasmešek.

Jaz pa se kremžim in pačim in jamram na vse konce in kraje, ker me enkrat malenkost roka boli …

Mat’, sm jz ena pomehkužena kura!

  • Share/Bookmark

23.11.2008

pol leta = 10 mesecev

Zapisano pod: MS, takle mamo — mici - 23.11.2008

V petek sem bila pri mojem Rožletu (kaj morem, če je pa tale moj doc.dr.N.N.dr.med. (ali mi lahko kdo prosim pove, zakaj imajo vsi tile fr.dr.mr. toliko nazivov in zakaj je treba vse te kratice pisati na tablico, če so tablice na vratih ordinacij občutno prekratke?)  tako zelo podoben Rožletu iz Kekca ;) ) na kontroli, ki jo izvajava vsake pol leta. Mislim, da ima Rožle pacientov malo morje in verjetno ne pozna vseh oz. si jih ne zapomni, mene si pa po nekem čudnem ključu očitno je. Kajti vsakič, ko se srečava, v bolnici ali na cesti daleč stran od njegove službe, me tako lepo in prijazno pozdravi, da se vedno znova vprašam, kaj sem storila takega, da sem se mu vsedla v srce/spomin. OK, saj v resnici vem – ko sem kraljevala na njegovem oddelku pred 4 leti sem take zganjala, da so se vsi skoraj držali za trebuhe in si brisali solze, ko so odhajali od moje postelje – od smeha namreč. ;)

Priznam, da se teh najinih seans vsakič zelo veselim, saj ga lahko vsakič znova fasciniram s svojim pokaži, kaj znaš. Tako pravim jaz vsem tistim veščinam, ki jih moram vsakič pokazati, da jih še zmorem (pokazati jezik, s prstom se dotakniti nosu, hoditi po ravni črti, …). Torej, v petek me je silno pohvalil, da je moja prijateljica v stanju, ki si ga vsak lahko samo želi, torej EDSS 0. Sicer ne poznam človeka, ki bi si sploh želel tako prijateljico, ampak OK, naj mu bo. ;) Ker sem jaz tako oh in sploh fejst, sva se zmenila za najin naslednji dejt, ki naj bi bil čez pol leta (t.j. 6 mesecev).

Silno prijazne sestre na hodniku D so me najprej pošiljale sem in tja, po te papirje, k onim vratom, semle prosim se postavite (še dobro, da še nimam težav s hojo, ker bi me drugače popolnoma utrudile), nakar mi blagovolijo dati datum za naslednjo kontrolo: konec septembra 2009.

Od samega šoka in ker so bili moji možgani preveč zaposleni s preračunavanjem mesecev (od novembra tega leta do septembra prihodnjega leta je po mojih izračunih 10 mesecev, kajne?) sploh nisem izdavila nič drugega kot samo Nasvidenje! Res, da sem matematik in tudi res, da medicinske sestre to niso, pa vendar … Mene v teh 10 mesecih lahko že 10krat zvije, pa vseeno ne bom mogla do Rožleta, ker imam datum šele septembra.

Tako kot so velecenjene gospe medicinske sestre mene prinesle okrog, jih bom pa še jaz – jutri kličem na polikliniko, če mi lahko dajo datum za kontrolo, potem bom šla pa takrat, ko bo prej. ;-) Kajti tem seansam z Rožletom se pa res nočem odpovedati. Je preveč zabavno. :P

  • Share/Bookmark

24.07.2008

ritem življenja

Zapisano pod: MS — mici - 24.07.2008

Ritem življenja je en sam velik nateg. Kje piše, da moram delati več kot 8 ur, da moram vedno vse do potankosti izdelat, predvidet, poskrbet za vse? Kdo pravi, da ne smem priti domov in se za pol ure malček naspat? Kateri idiot se je spomnil, da grem lahko samo med vikendom na malo daljši izlet? Kakšen je tisti “model”, ki pravi, da človeku ni dobro samemu biti? K’ter doktor je izjavil, da ne smemo it preko svojih telesnih zmožnosti in sposobnosti?

Treba je it včasih preko svojih meja, da spoznaš, kje te meje sploh so. Potrebno je biti od časa do časa sam, ker le tako lahko normalno funkcioniraš tudi v družbi. Odnosi so lahko polni in kvalitetni le takrat, ko si sposoben biti tudi sam s seboj, ko ne potrebuješ nobenega “mašila”, ko ne potrebuješ nobenega drugega človeka, da bi ti zapolnil praznino, ki nastane, kadar si sam. Če se dobro počutim v svoji družbi (ko druge družbe ni), če se znam pogovarjati s seboj, se si znam prisluhniti, bom znal uživati tudi v družbi bližnjih, se bom znal z njimi pogovarjati in jim prisluhnit in ne bom od njih pričakoval le, da oni poslušajo mene. Na izlet se lahko odpravim tudi med tednom – se vsedem v avto in se odpeljem na lepše, tam pustim svojega čmrlja in grem še za dve uri peš naprej po poti. Če se mi spi, se popolnoma brez slabe vesti zleknem na kavč in odsviram tiste pol urice ali če mi zapaše, preprosto pospravim mizo v pisarni, rečem sodelavcem “Adijo” in jo mahnem domov.

In jaz se grem z največjim veseljem te vrste egoizem, da se ne podrejam tokovom modernega sveta (multitasking, arbeit macht frei, …) in se ne bojim odstopati od “normale”, da mi je po domače rečeno vseeno, kaj si drugi mislijo o meni in ali odobravajo moje obnašanje, sprejemajo moje razmišljanje, mi moja družba ugaja in se ne bojim sama hodit po svetu, se ne oziram za izgubljenimi priložnostmi in ne jokam za preteklostjo.

Recept? Ga ni … oziroma … je! Pospravi mizo, pojdi domov in se spočij za pol ure, sedi v avto in se odpelji nekam daleč, telefon pusti doma, bodi nedosegljiv, nekje ob cesti parkiraj čmrlja in hodi še vsaj eno uro naprej po poti, ki je ne poznaš. Med hojo poslušaj vlak, ki se pelje mimo, avtomobile, ki drvijo vsak na svojo stran, pogovore ljudi, ki jih srečuješ, sledi svojim mislim in se ne obremenjuj s tem, kdaj boš doma, kaj vse je treba še postorit, kaj je nekdo mislil, ko ti je rekel … Pojdi do meja svojih zmogljivosti in ko se ti zdi, da ne moreš več naprej, pojdi še tri korake dalje. Nato se obrni in se vesel vrni proti avtomobilu, da ga imaš, da greš lahko domov in da si uspel prebiti čas sam s seboj.

  • Share/Bookmark

25.05.2008

potoplice

Zapisano pod: MS, off — mici - 25.05.2008

Zakaj gre čas tako hitro naprej? Se mi zdi, da sem šele včeraj odhajala na dopust v toplice, evo, pa sem že nazaj. Pred odhodom sem se hecala, da bodo tam itak sami penzionisti in da mi bo hudo hudo dolgčas, pa sploh ni bilo tako.

Prav presenečena sem bila, ko sem videla (za moje pojme) precej veliko število mojih vrstnikov z enako diagnozo, ki so prišli na obnovitveno rehabilitacijo. In res smo se obnovili – no, vsaj jaz sem se.

Moj dan je izgledal približno takole (na kratko in brez nepotrebnih detajlov): zjutraj vstajanje, zajtrk, terapija I, pol ure frej, terapija II, spet ene pol ure frej, terapija III, terapija IV, spanje, kosilo, spanje, branje knjige, spanje, večerja, “zmenek”, ob osmih pa spet nazaj k branju knjige in reševanju sudokujev, potem pa spat. Torej, na kratko bi lahko uporabila cele štiri besede, ki bi zobjele mojih zadnjih 10 dni - spanje, branje, hranjenje in terapije. Priznati je treba, da je za tak dnevni red poskrbelo malček tudi vreme, ki je bilo od sobote do četrtka “poscano”, sem pa zato zadnje tri dni izdatno izkoristila za sprehode in preživljanje večine časa na soncu in vetru.

Sicer sem vedela, da sem potrebna spanja, vendar sem preteklo nedeljo sama sebe prekosila – mislim, da sem vsega skupaj v nedeljo spala 15 ur. Sicer ne v kosu, pa vendar – ponoči 9 ur, dopoldne 2 uri ter popoldne 4 ure. Nič čudnega, da sem prišla nazaj vsa čila in spočita. ;)

Kar se pa hrane tiče pa priznam, da še nisem bila v hotelu, toplicah, zdravilišču, kjer bi imeli tako pestro, raznoliko in predvsem okusno hrano (pa sem jih obiskala že kar precej, doma in v tujini). Najbolj so me pa navdušili večerni meniji – izbiral si lahko med 4 različnimi meniji, med katerimi je en vseboval samo sadje. Kaj hočeš boljšega, kot lahko večerjo. Resnično pohvalno. Izbira izredno velika, okusna, hrana nemastna, ne pretirano nasitna, … Skratka: ni, da ni.

Eh, kaj naj rečem – takoj bi šla nazaj. Pa žal ne gre, ker sem do prihodnjega leta izkoristila svoj bonus za obnovitveno rehabilitacijo. Prihodnje leto pa spet. ;) Do takrat pa: veselo na … tlako. ;)

  • Share/Bookmark

15.05.2008

predtoplice

Zapisano pod: MS, off — mici - 15.05.2008

Kako si predstavljam, da bo gledalo naslednjih 9 dni v toplicah:

  • okoli mene bodo sami neznani ljudje, tako da se mi ne bo potrebno pretirano ukvarjati z njimi – jaz bom pustila njih popolnoma pri miru, oni pa mene
  • končno se bom spet lahko cele dneve premetavala po postelji brez kakršnegakoli občutka slabe vesti, še posebej, če bo vreme res tako kislo, kot napovedujejo
  • moj Fiđi bo spet prišel na prvi tir – bova slikala in slikala, pa še slikala bova zraven ;)
  • v primeru prijetno hladne vode v bazenu obljubim, da se bom dooooolgoooo namakala in čofotala … OK, če mi bo začela rasti kožica med prsti, potem bo že malček preveč, ampak tudi to ne bi bilo slabo – bom vsaj fenomen, ko pridem nazaj
  • po ne vem koliko časa bo to prvi dopust, kjer ne bom imela dostopa do kakršnegakoli računalnika, zatorej tudi ne bom imela skušnjave od daleč urejati in kontrolirati stvari, ki se dogajajo v službi – bodo že zdržali brez mene, saj ne bo prvič
  • šla se bom spoznavanje narave in družbe – okolica, ljudje, znamenitosti, narava, …
  • totalno bom odklopila vse – sicer bo spet kriza, ko pridem nazaj, ampak za 9 dni intenzivnega puščavništva sem pripravljena tudi na krizo ob vrnitvi
  • pustila sem bom razvajat – sicer ne vem, kaj vse me čaka, kakšne kure in terapije mi bodo dali, ampak ker sem odprt človek, bom gotovo vse z veseljem sprejela ;) (še posebej, ker je vse zastonj)

Kaj moram storiti še pred odhodom:

  • kupiti križanke (sudoku – najtežje, da mi jih ne bo prehitro zmanjkalo) (danes)
  • v knjižnici si sposoditi nekaj čtiva (danes)
  • psihično se pripraviti, da bom telefon namenoma puščala v sobi
  • še zadnjič preverit, kam se bom lahko hodila crkljat, če bodo seveda vrata odprta, drugače bo pa bolj žalostno ;)
  • preverit, ali obiski zadnji vikend še veljajo, ali so se samodejno premislili (danes)
  • aja, pa spakirati tudi ne bi bilo slabo ;)  (eh, to bom v petek, prej ni potrebno)
  • Share/Bookmark

24.02.2008

pa poskusimo

Zapisano pod: MS, moje — mici - 24.02.2008

Nikoli nisem bila športnica in nikoli me noben šport ni posebej privlačil, da bi se resno začela z njim ukvarjati. V petem razredu sem trenirala košarko, pa sem potem kmalu staknila neko poškodbo kolena, tako da se je košarkaška kariera kmalu končala. In niti nisem preveč jokala zaradi tega – še celo prav mi je prišel izgovor, da se pač s takimi športi ne morem ukvarjati zaradi kolena.

Moja starejša sestra je bila zagrizena alpinistka in hribolaznica in je nekajkrat (še preden me je puberteta resno zagrabila) celo uspela me zvleči s seboj na kakšen hrib, vendar je kmalu obupala – ne toliko zaradi tega, ker nisem želela hodit z njo kot zaradi tega, ker sem ji celo pot delala sramoto s svojim dretjem in vpitjem, kako me muči, ko me vleče na hrib. ;)

Potem je prišel pa čas vsemogočih načrtov in idej, kako bi bilo, če bi bilo … In mislim, da v takem času še vedno živim. Vsake toliko me zagrabi neka želja po športnem udejstvovanju in bolj aktivnem življenju, vendar tako hitro kot pride, tudi odide oz. bolje rečeno izpuhti. Uspela sem eno leto intenzivno plavati, potem sem se aktivirala na področju alpinizma (seveda po tem, ko je sestra nehala zahajat v hribe – mož, pa otroci, pa psi, pa leta, …) in obhodila že kar dobršen del slovenskih gora, nato sem intenzivno kolesarila, tenis je bil tudi ena izmed disciplin, ki sem jih nekaj časa trenirala, … Le teka se nisem nikoli lotila. Ne vem niti zakaj. Se pa vedno z veseljem podam na kakšen daljši sprehod (5-10 km) s hitrejšim tempom.

In danes je bil po zelo dolgem času spet eden izmed mojih športno aktivnih dni (trenutno sem bolj ali manj v fazi mirovanja in zimskega spanja). Dopoldne sem se spravila na Šmarno goro, čeprav ne maram gneče, in se počutila kot kup gnoja, ker se ni dalo prehiteti vseh tistih tet in stricev, ki so bili pred menoj, ne po levi ne po desni, saj so tako vneto mahali s svojimi palicami, da je obstajala resna nevarnost poškodbe za vse, ki so se jim približali za manj kot meter in pol. Počasna hoja me ubija. Ljudi je bilo pa toliko … reka ljudi se je valila v obe smeri. Le zakaj sva si izbrala Šmarno, ko bi lahko šla recimo na Primoža? Eh, pa drugič. Zaradi pomanjkanja oz. bolje rečeno upokojenskega vzpona na Šmarno sem še popoldne ubrala sprehod, ki ga z zmerno hojo opraviva v eni uri, danes pa sem ga v pičle pol ure. Kaj me je gnalo, ne vem.

Vem pa, da sem dobila idejo, ki zelo spominja na kakšen trening teka ali joging (pa to ni) in jo bom poizkusila uresničiti ta teden. Pa da vidimo, če sem karakter. V nedeljo pa preverim rezultate.

By he way: Ali morda kdo pozna kakšen kucelj v okolici naše predrage prestolnice, ki ni pretirano obljuden čez vikend? Ker Šmarna gora je … obup. ;)

  • Share/Bookmark

7.02.2008

Zapisano pod: MS, off — mici - 7.02.2008

Kaj vse se podi po glavi, če ne moreš spati:

- jutri je treba postoriti to in to in ono…

- pazi, da zjutraj ne zaspiš, saj moraš ob 6.15 iskat sestro, da jo pelješ v službo

- v petek bo pa prost dan

- lahko bi šli …,pa dobro bi bilo se malo ustaviti in odpočiti, ujeti par uric spanja,…

 -o, kako je lepo, da se mi ni treba več ućit – reveži študentje, ki se zbujajo zaradi nepredelane snovi in jih potem muči, da še ne znajo dovolj za izpit, ki ga imajo čez par ur

- kaj bom kupila P. za rojstni dan?

- samo še danes, potem pa spet do torka frej z mulčki, saj danes pa ne bodo več našemljeni in bo lažje delati z njimi

- kako naj se v petek izognem “bondanju”?

… in podobno. Razlog za nespečnost so bile pa samo mrzle noge. ko pa smo to nepriliko spravili v red, je bila pa ura še prekmalu za vstajanje.

  • Share/Bookmark

30.01.2008

diete

Zapisano pod: MS, moje — mici - 30.01.2008

Diete so bile od nekdaj strašno popularna stvar in poznam kar nekaj ljudi, ki so že celo življenje na kakšni dieti.

Recimo moja znanka: po konstitucji je bolj debelušne sorte in že odkar jo poznam neprestano preizkuša nove in nove diete. Verjetno je ni diete, ki je ona ne bi dala skozi. Vedno je na lovu za kakšno novo obliko rekreacije, od fitnesa, aerobike, joge, pilatesa, plavanja, hribolazenja, teka, kolesarjenja, skratka ni da ni. Pa vseeno je še vedno ista, kot je bila v poznih najstniških letih – prijetno zaobljena. V življenju je izgubila že vsaj 500 kg, samo kaj, ko jih je nazaj dobila 510, da ne štejemo še vse sekirancije, živcev, slabe volje, denarja za vedno nove in nove garderobe,… In tudi sama priznava, da je vse zaman, karkoli je poizkusila. Sem jo zadnjič vprašala, če se slabo počuti v svoji koži. In me je presenetila z odgovorom, da ne. Samo kaj, ko je vse bolj suho kot pa ona. In ker bi vsaj kdaj rada dosegala estetske standarde in dozdevno pričakovanja okolice, se trudi. Morda ji bo pa kdaj uspelo.

So pa druge vrste ljudje, ki nič ne dajo na diete, pa so na koncu, če potegnemo črto, na istem kot moja znanka. Jaz spadam pod slednje.Tudi moja konstitucija je bolj močna ;) in so tudi meni predlagali že vse vrste hitrih, malo manj hitrih, počasnejših in celo polžjih diet, pa se nekako za nobeno ne odločim. Morda zato, ker vem, da nisem dovolj karakterja, da bi se vsega držala, morda zaradi predsodkov, ki jih imam do takih ali drugačnih diet (priznam), morda pa zato, ker se – ne da se odlično počutim v svojem telescu z malček bolj ohlapmini bedresci in malček več zaloge špehka, kot je sprejemljivo v današnji družbi – preprosto počutim dobro v tem, kar imam in kar nosim s seboj in je na očeh vseh ostalih.

Kaj pa vem, katera od naju razmišlja pravilneje?

  • Share/Bookmark

18.01.2008

čokolada

Zapisano pod: MS, pošta, takle mamo — mici - 18.01.2008

V društvu ZMSS so tako dobri!

Res, se ne hecam.

Ko sem danes pogledala pošto sem videla, da so mi (končno) poslali glasilo, ki izhaja pri društvu redno (ne me vprašat v kakšni periodi, ker ne vem – očitno je pa dovolj redko, da si ne zapomnim), saj vsako leto dobim najmanj dve izdaji. No, kakorkoli, danes so me presenetili z novoletnim darilom – s 100 gramsko čokolado Gorenjka.

In čeprav se čez leto večkrat hudujem na društvo in vse, ki se v njem udejstvujejo, prostovoljirajo ali kakorkoli drugače pojavljajo v povezavi z društvom, sem jim danes neizmerno hvaležna, saj res ni boljšega zame trenutno kot polna usteca slastne Gorenjke. Se kar topi v ustih.

Še ko tole pišem se mi sline cedijo. ;) :D

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »

Blog Mici | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |